POSLANICI OB SVETOVNEM DNEVU LUTK IN SVETOVNEM DNEVU GLEDALIŠČA ZA OTROKE IN MLADE
Eva Bal
Otroci… Gledališče… Otroško gledališče…
Za kaj pravzaprav gre?
Gre za osupljivo zamisel,
jasno kot jutranje sonce.
Tvoja je in nadvse si zadovoljen z njo.
Gre za nenadne načrte in kako jih uresničiti.
Gre za obotavljanje in nočne more,
hromečo paniko,
strah, da ti ne bo uspelo,
ko misliš, da je vse, kar si storil do zdaj, le srečno naključje.
Gre za to, da hodiš sam,
je izziv, da stopiš s poti,
ker veš, da boš ustvaril lastno pot,
korak za korakom.
Gre za uspeh, kar nikoli ni cilj,
Gre za pozdrav kaosu,
ker veš, da ti pomaga napredovati.
Gre za poslušanje in poslušanje otroka,
da poveš zgodbo z njegovimi rokami (ne z glasom).
Gre za gledanje in opazovanje
ljudi na avtobusni postaji, plaži, v bolnišnici…
Gre za to, da svetu preprečiš, da se vrti,
da ustvariš trenutek večnosti,
ko nekoga stisneš v objem.
Gre za preprečevanje skritih namenov.
Gre za otroka,
sredi ničesar kličeš njegovo ime.
Gre zate,
ker jasno in glasno
izgovoriš svoje ime
in slišali ga bodo.
Svetovna dediščina in čudo sveta
Pismo predsednika ASSISTEJ International ob Svetovnem dnevu gledališča za mlade.
Gledališče je prav zares živa tradicija – povsod po svetu. Uprizoritvena umetnost je že tisoče let del kulturnega življenja in že stoletja se obrača tudi na občinstvo otrok in mladine. Korist omogočenega vključevanja v gledališko umetnost od zgodnjega otroštva, skozi vse življenje, je nedvomna. Že gledanje je samo po sebi umetnost, ki se je moramo naučiti. Treba je vaditi poslušanje, da lahko sploh začnemo razumeti. Gledališče za mlade ima marsikaj pokazati, marsikaj povedati, marsikaj sporočiti: vtise in izraze, odnose in dejanja, izkušnje in vpoglede. Zgodbe se res pripovedujejo na odru, vendar se podobe in pomen pokažejo šele, ko je tam občinstvo, ki jih zazna in razume. To je skrivnost. Zato gledališče ni le del svetovne dediščine, priznati bi ga morali kot deveto čudo sveta. In igralci, režiserji, dramaturgi, učitelji, tehniki, kostumografi in scenografi vsa ta čudesa še naprej ohranjajo za naslednje rodove. Vsem otrokom in mladostnikom moramo omogočiti, da so del te zapuščine. Zato ob Svetovnem dnevu gledališča za mlade pišem v upanju, da bodo politika, družba, svetovni trg in krajevna podjetja gledališču za mlade posvetili posebno pozornost; da mu bodo omogočili zagotoviti, da bo vsak otrok v vrtcu in vsak šolar lahko vsako šolsko leto vsaj dvakrat obiskal gledališče. Igrana predstava lahko postane prava igra šele, ko ima občinstvo, da v njej sodeluje.
Wolfgang Schneider
21. MAREC 2011 SVETOVNI DAN LUTK IN LUTKOVNEGA GLEDALIŠČA
Tradicionalni svetovni dan lutk in lutkovnega gledališča je pred vrati, in naj vam kot predsednik Unima Slovenija zaželim veliko dobrih lutkovnih predstav in srečevanj med lutkami in ob lutkah.
V tednu med 20. marcem, ko je dan gledališča za mlade, in 27. marcem, svetovnim dnevom gledališča, vas vabimo v naša gledališča, Lutkovno gledališče Ljubljana, Lutkovno gledališče Maribor in Mini teater ter seveda druga gledališča, kjer smo za vas pripravili veliko posebnih predstav ob tednu slavjenja bogine Talije.
Program vam bodo posredovala gledališča vsako posebej, v temle pismu pa vam posredujem letošnjo poslanico ob svetovnem dnevu lutk akademika dr. Henrika Jurkowskega in nekaj mojih misli o lutkah.
Čestitke ob dnevu, ko praznujejo lutke,
Robert Waltl, predsednik UNIMA Slovenija
Lutkovno gledališče doživlja svoj ponovni vzlet od sredine osemdesetih let, ko je v gledališču ukinjena prevlada drame, enakopravno mesto z njo so ustvarili scenografija, svetloba, glasba, gib in objekti v dinamični interakciji. Afirmaciji lutkarstva v postdramskem teatru so največ pripomogli Tadeus Kantor, Robert Wilson in Robert Lepage, vsak na drugačen način. Po drugi strani pa je moralo tudi tradicionalno lutkarstvo preizprašati svoj izgled, saj je v sodobni umetnosti ostalo izolirano, prav kakor večina imitativnih form. S tem se ne negira privlačnost pripovednega lutkarstva, opremljenega z ljubko izdelanimi marionetami ali ročnimi lutkami. Kot umetnost je lutkarstvo čarobno prav v možnostih, da se od najenostavnejših elementov lahko ustvarijo novi, katerim bo animator vdahnil duha. Izraz “vdahniti duha” dolgujemo starim Rimljanom, katerim je “anima” osnovni pobudnik vsake kreativne aktivnosti. Svetovni dan lutk nas združuje v tem zmagoslavlju kreativnosti, nagovarja otroke, nas velike pa spominja , da v sebi negujemo “animo”.
Lutkarstvo svoj pooblaščeni status dolguje slavnemu Heinrichu von Kleistu, ki je lutkarstvo označil za najbolj sublimno od vseh gledaliških zvrsti. V njem se ne zrcali samo neka paralelna stvarnost, temveč nova stvarnost nasploh, predstavljena skozi materialno, a kateri duh vdahne igralec katerega pojavnost ni nujno v prvem planu. Lutka ni samo odsev človeka, čeprav se jo poenostavljeno doživlja kot prispodobo človeka ali živali. Mini teater svojo publiko vzgaja tako, da poskušamo ohranjati narativne lutkovne predstave kot recimo “Ali Baba in štirideset razbojnikov” ali “Pepelka”, sodobne predstave, ki mešajo animacijo, objekte, lutke (Medvek zleze vase), pol-varijetejske forme kot “Pravljica o carju Saltanu”, “Obuti maček” in “Mizica pogrni ”, pa vse do virtualne “Palčice”. V obdobju novih tehnologij, raziskujemo možnosti, da se lutka prikaže v mediju kot je recimo računalniška tehnologija. Verjamem, da če ustvarjamo predstave z estetsko in etično zavestjo, ne delamo odstopov in na koncu to privlači gledalce.
Kriza ne sme biti izgovor za nemarnost in izgubo,da ne obiskujemo kulturnih prireditev in lutkovnih predstav, ki jo bomo kasneje še dolgo čutili, morda za zmeraj. V krizi se pojavljajo različni šarlatani, ki ponujajo vrtcem in šolam polamaterske predstave, ki so sicer cenejše in delajo s temi svojimi produkti veliko škodo.
Mislim, da se lahko odnos do lutkarstva spremeni samo z vrhunskimi predstavami in morda drugačnim odnosom do gledališča in z vizualno vzgojo že v šolah.
Robert Waltl, predsednik UNIMA Slovenija
POSLANICA PROFESORJA HENRYKA JURKOWSKEGA OB SVETOVNEM DNEVU LUTK 2011
Tu sem, v mestecu Omsk, v zahodni Sibiriji. Vstopim v etnografski muzej in moj pogled takoj pritegne velika razstavna izložba, kjer je mogoče videti na ducate figur– vse tiste menses in chantes, ki predstavljajo idole ugrofinskih plemen. Zdi se kot bi pozdravljali vsakega obiskovalca. Nagonsko začutim, da se moram odzvati, in vrnem jim pozdrav. Veličastni so. So sled duhovnosti, ki se nam je do danes ohranila kot dediščina generacij primitivnih ljudstev. Ti liki skupaj s svojim domišljijskim svetom predstavljajo korenine prvih pojavov in podob gledališča – tako sakralnega kot posvetnega.
Umetniške zbirke so danes nasičene z idoli in svetimi figurami, ki postopoma bledijo iz spomina. Vendar pa so v muzejih lutke, ki še dandanes hranijo v sebi odtise rok svojih ustvarjalcev in animatorjev. Ali povedano drugače: te lutke ohranjajo sledi človeške spretnosti, domišljije in duhovnosti. Torej predstavljajo pomembne točke za raziskovanja, saj skrivajo v sebi življenjske spomine in so same po sebi dokaz o raznolikosti naše dejavnosti.
Umetnost, tako kot mnogo drugih človeških udejstvovanj, je vselej predmet dveh tendenc: unifikacije in diferenciacije (poenotenja in raznolikosti). Dandanes lahko v kulturnih dejavnostih zaznavamo sobivanje obeh tendenc. Jasno lahko zapazimo, kako enostavno je potovati – z letalom ali pa po medmrežju. To močno povečuje število stikov, ki jih lahko vzpostavimo na raznih kongresih in festivalih, in ti nas vodijo k večjem poenotenju. Pravzaprav bomo kmalu živeli v globalni vasi McLuhan.
Tako stanje stvari pa ne pomeni, da smo v celoti izgubili občutek za kulturne razlike, pač pa, da bo odslej veliko število gledaliških združb uporabljalo enaka izrazna sredstva. Lutkarske tehnike kot npr. japonski ningyo joruri ali indonezijski wayang so privzeli tako v Ameriki kot v Evropi. Istočasno pa skupine v Aziji in Afriki uporabljajo evropske lutkarske tehnike.
Moji prijatelji mi pravijo: če lahko mlad Japonec postane virtuoz v izvajanju Chopina, lahko tudi nek Američan postane mojster v izvajanju tehnik joruri ali dalang ali wayang purwa. Z njimi bi soglaša pod pogojem, da lutkar privzame ne le tehniko, temveč vso kulturo, ki je z njo povezana.
Mnogo umetnikov se je zadovoljilo zgolj z zunanjo lepoto lutke, ki v vsakem primeru gledalcu ponuja potencial odkrivanja drugačnih oblik umetnosti. Tako lutka osvaja nove teritorije – celo v okviru igralskega gledališča. Postala je vir za marsikatero prispodobo.
Močno razširjena prisotnost antične figurativne lutke se zdaj povezuje z gibanjem v obratnem sorazmerju s teritorijem, ki ga je prej zasedala. Vzrok za to je vdor predmeta in – celo v mnogo večji meri – vsega, kar je povezano z materijo. Saj vsaka stvar, vsa materija, spregovori z nami, ko jo animiramo. Vsaka stvar, vsak predmet zahteva svojo pravico do gledališkega življenja. Torej bo od zdaj naprej predmet nadomestil figurativno lutko in s tem odprl umetniku pot, ki vodi k novemu poetičnemu jeziku, k novim stvaritvam, polnim bogatih in dinamičnih podob.
Podobe in prispodobe, ki so bile nekoč značilne za posamezno zvrst lutk in so razločevale eno zvrst od druge, so danes postale vir izražanja za vsakega posameznega lutkarja. Tako imamo zdaj nov in enovit poetični jezik, ki ni odvisen od generične tradicije, pač pa od umetnikovega talenta in njegove/njene ustvarjalnosti. Poenotenje sredstev izražanja je sprožilo rast raznolikosti. Globalna vas McLuhan je postala svoj antipod. Različna sredstva izražanja so postala orodja individualnega jezika, ki ima vselej najraje izvirne rešitve. Tradicija figurativne lutke seveda ni izginila za horizontom. Upajmo, da se bo vedno ohranjala kot dragocena referenčna točka.
CURRICULUM VITAE – HENRYK ZDZISLAV JURKOWSKI
Rojen v Varšavi, Poljska, 19. januarja 1927. Državljanske aktivnosti: vojak ilegalec v Domovinski armadi 1943-44, sodeloval v Varšavski vstaji, 1944, član prve ‘Solidarnosti’.
Izobrazba: Magisterij iz poljske filologije pri Varšavski univerzi, 1947-1951; doktorat na Inštitutu za umetnost, Poljska akademija za znanost, 1969; usposabljanje na Inštitutu za umetnost, Poljska akademija za znanost, 1991; profesura na Akademiji za gledališče Varšava, 1991; profesorska diploma podeljena s strani predsednika Republike Poljske, 2001.
Zaposlitve: 1973-2001, profesor na Visoki šoli za gledališče (Krakov in Varšava); 1976-1979, dekan Oddelka za lutkarstvo v krakovski Visoki šoli za gledališče; 1980-1983, vice-rektor v varšavski Visoki šoli za gledališče.
Druge dejavnosti: literarni svetovalec pri TV lutkovnem gledališču (1974-1976); literarni svetovalec v raznih lutkovnih gledališčih; urednik in direktor revije ‘Lutkovno gledališče’; gostujoči režiser v lutkovnem gledališču in na televiziji.
Gostujoči profesor na École Supèrieure Nationale des Arts de la Marionette; Istituto del Teatro, Sevilla; London Central School of Speech and Drama; Akademie der darstellende Kunst, Stuttgart; Akademie Muzickych Umeni, Praga; Teatralnyi Institute, Sofija; Art Institute, Chicago.
Učitelj tečajev lutkarstva višje stopnje v Londonu, Charleville-Mezieresu, Barceloni in drugod.
Avtor in izvajalec tečajev: Dramaturgija v lutkovnem gledališču, Cuarnavaca, Mehika (1994); Kulturni kontekst lutkarstva, Santa Fe, Argentina (2000).
Strokovni urednik Svetovne enciklopedije sodobnega gledališča (ITI, UNESCO); urednik in direktor Svetovne enciklopedije lutkovne umetnosti UNIMA, UNESCO (1995-2000).
Generalni sekretar UNIME (1972-1980); predsednik UNIME (1984-1992); častni predsednik UNIME od leta 1992.
Raziskave in pisanja: na stotine kritik in esejev na področju lutkarstva, folklore, semiontike; knjige o zgodovini, dramaturgiji in estetiki lutkovnega gledališča, objavljene v poljščini, češčini, nemščini, srbohrvaščini, ruščini, japonščini, španščini, angleščini in francoščini.
Pomembnejše knjige v francoščini in angleščini:
Apects of Puppet Theatre, Puppet Centre Trust, London, 1988;
Écrivains et marionettes. Quatre siècles de litérature dramatique, Institut International de la Marionette, Charleville-Mezieres, France, 1991;
History of the European Puppet Theatre, vol. I, The Edwin Mellen Press, Lampeter, USA, Great Britain, 1996, s. 428;
History of the European Puppet Theatre, vol.II, The Edwin Mellen Press, Lampeter, USA, Great Britain, 1998, s. 428;
Métamorphoses, La Marionette au XIXe siècle, Institut International de la Marionette, Charleville-Mezieres, France, 2000;
Encyclopédie Mundiale des Arts de la Marionette (so-urednik), UNIMA, Edition Entretemps, France, 2009;
Eseji in druge publikacije:
Allianz der Puppen. Puppentheater in den Ländern der Gegner, v: Dorothea Kolland: FRONT PUPPENTHEATER IM KRIEGSGESCHEHEN, Elefanten Press Berlin, 1996, ss.153-165;
Puppet Theatre in Two Americas – članek napisan v funkciji posebnega urednika, THE WORLD ENCYCLOPEDIA OF CONTEMPORARY THEATRE, Volume 2, AMERICAS, Routledge London and New York, 1997, ss. 26-30;
African Puppets and Masks: Links in a Historical Chain – članek napisan v funkciji posebnega urednika, THE WORLD ENCYCLOPEDIA OF CONTEMPORARY THEATRE, Volume 3, AFRICA, Routledge London and New York, 1997, ss. 38-40;
Puppetry Art in Asia - članek napisan v funkciji posebnega urednika, THE WORLD ENCYCLOPEDIA OF CONTEMPORARY THEATRE, Volume 4, ASIA, Routledge London and New York, 1998;
Puppets and Puppet Plays v MEDIEVAL FOLKLORE, An Encyclopedia of Myths, Legends, Tales, Beliefs and Customs; ABC_CLIO Santa Barbara, California; Denver, Colorado; Oxford, England, 2000, pp. 803-808;
Among Deities, Priests and Shamans (Puppets within Ritual) v: The Puppetry Yearbook, vol. 4, The Edwin Mellen Press, Great Britain, 2000;
Puppeta and the Work of Stanislaw Wyspianski, v: The Puppetry Yearbook, vol. 4, The Edwin Mellen Press, Great Britain, 2000;
Pred kratkim izdane knjige v poljščini:
Igralec v vlogi demiurga, Akademija za gledališče, Varšava, 2006;
Umetniki moje generacije, POLUNIMA, 2006
Preobrazba ikonosfere, Wroclaw University Press, Wroclaw, 2009.
MENTOR ALI NADZORNIK DOKTORSKIH DISERTACIJ (zadnjih deset let):
Jolanta Góralczyk, Naloge igralca (performerja) v sodobnem lutkovnem gledališču. Primer: Vloga Mefista v Goethejevem ‘Faustu’ v Wroclawskem lutkovnem gledališču,
Visoka gledališka šola, Krakow, 1998;
Wieslaw Heino: Maske – ljudje – sence v produkciji ‘Rihard III.’ v Wroclawskem lutkovnem gledališču, Visoka gledališka šola, Krakow, 2000;
Anna Kasjaniuk: Motivi rojstva (t.im. szopka) v poljski drami in poljskem gledališču 20. stoletja, Univerza v Gdansku, 2005;
Waldemar Wolański: Raba japonske lutkovne tradicije v poljskem sodobnem animacijskem gledališču. Primer: produkcija ‘Don Kihot’ v Lutkovnem gledališču Arlekin v Lodzu, Akademija za gledališče, Varšava, 2008;
Ewa Tomaszewska: Jan Dorman, pesnik gledališča, monografija, Inštitut za umetnost, Poljska akademija za znanost, Varšava, 2008;
Kamil Kopania, Gibljive skulpture, ki predstavljajo križanega Kristusa v religiozni kulturi latinskega srednjega veka, Oddelek za umetnostno zgodovino, Univerza Varšava, 2009.
UNIMA SLOVENIJA JE BILA ORGANIZATOR ALI SOORGANIZATOR VEČINE SLOVENSKIH LUTKOVNIH FESTIVALOV
- SREČANJE AKADEMIJ IN LUTKOVNIH VISOKIH ŠOL, 1988
- MEDNARODNI FESTIVAL IN SVETOVNI KONGRES UNIMA 1992
- MEDNARODNI LUTKOVNI FESTIVAL LUTKE OD LETA 1995 DALJE (1997, 1998, 2000, 2002)
- MEDNARODNI LUTKOVNI FESTIVAL MINI LUTKE 1999
- MEDNARODNI LUTKOVNI PROJEKT LUTKE, LUTKE, 2001
- MEDNARODNI FESTIVAL TRADICIONALNEGA LUTKOVNEGA GLEDALIŠČA, 2002
- SODELOVANJE Z LUTKOVNIM FESTIVALOM LUTKOVNI PRISTAN MARIBOR
- SODELOVANJE S FESTIVALOM ULIČNEGA GLEDALIŠČA V OKVIRU PP FESTIVALA V KOPRI
- SODELOVANJE PRI FESTIVALU MINI POLETJE
- ORGANIZACIJA SVETOVNEGA LUTKOVNEGA DNE 2002, 2003
- ORGANIZACIJA PRODUKCIJE ŠTUDENTOV PEDAGOŠKE FAKULTETE, 2000,2001,2002,2003
- ORGANIZACIJA RAZSTAVE LIKOVNIH DEL ŠTUDENTOV PEDAGOŠKE FAKULTETE, 2001,2002,2003
- IZDAJA DVEH STROKOVNIH KNJIG O LUTKARSTVU
- SODELOVANJE NA SVETOVNEM KONGRESU UNIMA 1996 BUDIMPEŠTA, 2000 MAGDEBURG, 2004 REKA
- ORGANIZACIJA SVETOVNEGA LUTKOVNEGA DNE 2004,2005
- KOPRODUKCIJA PREDSATVE PUŠKINOVIH MALIH TRAGEDIJ, 2005
