Klemenčičevo nagrado, najvišje priznanje za življenjsko delo na področju lutkarstva in lutkovne umetnosti v Sloveniji, ki jo podeljuje združenje slovenskih lutkovnih ustvarjalcev Unima Slovenija, letos prejmeta Breda in Tine Varl za vrhunske stvaritve na področju lutkovne umetnosti. Pengovove listine, najvišje priznanje za dosežke na področju lutkovnega ustvarjanja v najmanj zadnjih štirih letih, pa prejmejo Maksimiljan Dajčman, animator in igralec iz Lutkovnega gledališča Maribor ter Polonca Kores in Asja Kahrimanović Babnik, animatorki in igralki iz Lutkovnega gledališča Ljubljana.

Podelitev nagrad bo ob zaključku Bienala lutkovnih ustvarjalcev v soboto, 14. septembra ob 20. uri v Lutkovnem gledališču Maribor. Komisijo za podeljevanje nagrad Unima Slovenije so sestavljali dramaturginja in teatrologinja Mojca Kreft, lutkovni ustvarjalec, režiser in likovnik Silvan Omerzu ter lutkar, režiser in lutkovni tehnolog-pedagog Jože Zajec.

Pomemben mejnik v ustvarjanju je tudi njuna televizijska priredba in izvedba pravljic Zverinice iz Rezije. Prav z vizualizacijo v seriji smo se prvič seznanili s to pomembno kulturno in duhovno dediščino beneških Slovencev. Za avstrijski ORF sta pripravila in realizirala izbor pravljic Mihec Mahec s 16 epizodami, za SAT 3 pa Pravljico o celovškem zmaju.

Breda Varl je sodelovala na več skupinskih razstavah, predvsem s scenskimi in likovnimi osnutki ter z izborom lutk v Sloveniji in na nekdanjem območju  skupne  države Jugoslavije. V Avstriji je razstavljala v znamenitem avstrijskem gledališkem muzeju Theatermuseum v Lobkowitzevi palači na Dunaju.

V specifičnostih izražanja lutkovnosti, v tej pomembni zvrsti gledališke in scenske umetnosti, so njune številne lutkovne uprizoritve zaživele v svojstvenih podobah.

Uporabljala sta vse zvrsti lutkovnih tehnologij. Njuno delo je odlikovalo natančno proučevanje delovanja lutke v različnih odrskih tehnikah, lutkovnih tehnologijah in režisersko dramaturških poetikah v ustvarjenih lutkovnih uprizoritvah.

Lutkovna opusa Brede in Tineta Varla pričata o izjemnem umetniškem ustvarjalnem erosu, o vizionarskem delovanju, o dragocenem umetniškem vodenju gledališča. Tine Vari je ob režijah zasnoval mariborsko lutkovno gledališče kot poklicno ustanovo, ki je vrsto let domovala na Rotovškem trgu, Breda Varl pa je v svojem mandatu vodenja gledališča omogočila, da je gledališče skupaj z mestom pridobilo nove prostore na obrežju Drave v Minoritskem samostanu. Tako so se razmišljanja in sanje obeh umetnikov zlagoma skozi leta uresničevale.

Če se je Tine poglobljeno posvečal slovenski in tuji lutkovni dramatiki in odrskim režijam, je Breda kot arhitektka in likovnica v svojih lutkovnih delavnicah snovala lastne likovne rešitve številnih predstav, kostumografske rešitve v predstavah poklicnih nacionalnih gledališč in postavljala likovne razstave. Kot pedagoginja na Pedagoški fakulteti v Mariboru je pri študentih vzgajala zavest o lutkovni umetnosti kot celostni umetnini, ki združuje likovne elemente z igro, animacijo, besedo in glasbo v neprecenljivo živo umetnost.

Vrsto let sta predstavljala intenzivno kulturno vez med Slovenijo in avstrijsko Koroško, kjer sta delovala kot učitelja in ustvarjalca lutkovnih predstav med mladimi ljubitelji, Tine pa, ki je lutkarstvo doumeval kot svoje poslanstvo, je že prej sodeloval z lutkovnimi skupinami v Mariboru in z lutkovnimi ustvarjalci na srečanjih ljubiteljskih in poklicnih gledališč s pedagoško naravnanimi seminarji.

V zavidljivem scensko-uprizoritvenem opusu Brede Varl, ustvarjenem v preko 120 scenografijah, kostumografijah in likovnih zasnovah zgolj na slovenskih odrih, je izdala še nekaj pomembnih drobnih monografij, ilustriranih knjižic, kako lutko ustvariti, oblikovala je plakate, gledališke liste in občasno ustvarjala še knjižno opremo.

V desetletjih, ko se je ta umetniški par posvečal lutkovni ustvarjalnosti v matični hiši Lutkovnega gledališča Maribor in je privabljal k sodelovanju vedno znova mlade ustvarjalce (režiserje, likovnike, glasbenike in številne druge sodelavce), je gledališče zaživelo ter dobivalo priznanja doma in na gostovanjih v tujini, po Evropi in vse do Argentine in Mehike.

Neizmerna predanost, zavezanost, sožitje in ljubezen do lutkovne ustvarjalnosti in lutkovnega gledališča je zakonski par Bredo in Tineta Varla postavil na piedestal dveh umetniških osebnosti, ki sta se rodila, živela in predajala umetnosti v svojem mestu, Mariboru, njuno delo pa je izjemno odzvanjalo v slovenskem kulturnem prostoru in na evropski lutkovni sceni.

***
Animator in igralec Maksimiljan Dajčman se je v svojem štiridesetletnem delovanju v gledališču z vsem srcem, znanjem in predanostjo posvečal lutkovni umetnosti. Njegova zavezanost mariborskemu lutkovnemu gledališču ga je izostrila v vestnega lutkarja, ki je soustvarjal lutkovne predstave za vse generacije obiskovalcev  gledališča. Z zavidljivim številom vlog, s svojo prezenco, glasovno in govorno izrazitostjo, z igralskimi in animatorskimi veščinami je oplajal predstave različnih avtorjev, bil v inspiracijo mnogim sodelavcem in se vživljal v zavest mnogoterih generacij otrok.

Maksimiljanov večni optimizem, radost in smisel za humor … Z delovno disciplino in odprtostjo do novih gledaliških prijemov je ustvarjal lutkovno-animacijske like, ki so ga odlikovali pri sprejemanju in oblikovanju vseh novih in tradicionalnih lutkovnih estetik in animacij v sleherni lutkovni uprizoritvi. Kjerkoli je sodeloval, je soustvarjal profiliranost Lutkovnega gledališča Maribor, ki je v štiridesetih letih delovanja doseglo zavidljivo raven v slovenskem in mednarodnem prostoru.

Spomnimo, da »njegov odrski spomin in izkušnje segajo od ljubiteljstva do profesionalizma, njegov izraz od preprostega do skrivnostno zapletenega, od nežnega do močnega, od tihega do gromkega, od nevidnega do vseprisotnega lutkovnega ustvarjalca«.

Maksimiljan Dajčman se počasi poslavlja od profesionalnega mariborskega lutkovnega odra, ki ga je v svojih začetkih aktivno pomagal osnovati ter mu je bil zvest in v oporo vseh štirideset let.

***
Polonca Kores in Asja Kahrimanović Babnik prejmeta Pengovovo listino za umetniški stvaritvi v predstavi Lutkovnega gledališča Ljubljana Račka, Smrt in tulipan režiserja Fabrizia Monteccchija.

Obe igralki in animatorki s prepoznavno lutkovno poetičnostjo in estetiko pri uresničevanju lutkovnih uprizoritev že več let zavzemata pomembno mesto. Njuna glasovna, animatorska in scensko-uprizoritvena ujetost v koncept uprizoritve, sožitje z lutko in verovanje vanjo kot izrazno sredstvo, s katerim lahko pripovedujeta zgodbe, so njune najvišje vrednote. Prepričljiva je njuna izpovedna razsežnost videnja vsebine in metafore s temeljnimi izhodišči v lutkovnosti, in sicer v vseh njunih poetikah lutkovne ustvarjalnosti.

Uprizoritvenim videnjem ter doumevanjem, ki sta jih interpretativno in animatorsko uresničevali, sta igralki Polonca Kores in Asja Kahrimanović Babnik vdihnili čarobnost svojstvene poetičnosti, celo liričnosti, hkrati pa sledili vsebini in sporočilu lutkovnega besedila o rački, smrti in tulipanu in jo nadgradili v umetniški dogodek. 

To subtilno igro so skozi senčna oblikovanja pripovedi obeh animatork in igralk prepoznavali otroci in obiskovalci na odrih po Sloveniji, predstava pa je izjemno navduševala tudi na svetovnih lutkovnih festivalih, kjer je prejemala visoka priznanja. Igralki sta pretresljivo zgodbo, ki tematizira smrt, približevali dejstvu o ljubezni in minljivosti življenja, ki se mu človek ne more izogniti. Skozi nenavadno prijateljstvo med Račko in Smrtjo, ki kljub začetni nezaupljivosti na koncu postane trdno in iskreno, otroci spoznavajo, da je tudi smrt del življenja.

Obe lutkovni ustvarjalki na odrskem prizorišču s subtilno igro na violino, petjem in animacijo senčnih lutk pripovedujeta zgodbo o pomenljivih simbolih in resničnostnih premenah življenja. Asja Kahrimanović Babnik in Polonca Kores sta to izvrstno upodobili v prepričljivem umetniškem izrazu in avtorskem »rokopisu« uprizoritve.

Fotografije nagrajencev so na voljo na spletni strani.