Svetovni dan lutk

7. 3. 2017

Od leta 2003 na pobudo svetovnega združenja lutkarjev UNIMA 21. marca obeležujemo svetovni dan lutk, dan prej, 20. marca pa svetovni dan gledališča za otroke in mlade.

Lutkovno gledališče Ljubljana bo na praznični dan v znamenju Zverjasca. Dan bomo začeli z dopoldansko predstavo in s programom Lutke povezujejo, ki je namenjen babicam, dedkom in njihovim vnukinjam in vnučkom. Popoldan bomo v Lutkovnem klubu izdelovali male Zverjasce, po popoldanski predstavi pa si bomo ogledali zaodrje predstave. Za vse, ki jih zanima ohranjanje in restavriranje lutk smo pripravili program Po lutkovni poti z ogledom delavnice gledališča in Lutkovnega muzeja.


9.30, 17.00 Zverjasec, lutkovna predstava za otroke od 3. leta dalje (za dopoldansko predstavo je možna rezervacije vstopnic na št. 080 2004)
16.00 Lutkovni klub, ustvarjalna delavnica
17.00 Po lutkovni poti, ogled delavnice v LGL in Lutkovnega muzeja na Ljubljanskem gradu

17.45 Skriti kotički, ogled gledališča

V Hiši otrok in umetnosti so svetovni dan lutk obeležili že v nedeljo, 19. marca z lutkovno predstavo Za petimi gorami(4+, produkcija Hiša otrok in umetnosti in Lutkovno gledališče FRU-FRU), v Lutkovnem gledališču Maribor pa danes s predstavo Kocke (1,5+). Po predstavi bo so mlade obiskovalce pogostili s praznično torto v Minoritski kavarnici. V soboto, 25. marca bo ob 10. uri na sporedu predstava Svetloba(5+). Vstopnice za to predstavo so na voljo po praznični – znižani ceni. 

Dragi prijatelji, gledalci in ustvarjalci lutkovnega gledališkega sveta,

ob mednarodnem dnevu lutk vam želim veliko iskanj in najdb, naj vam bo Lutkovno na vaši življenjski poti v pomoč in osvetlitev.

Avtorja letošnjih razmišljanj o lutkovni umetnosti sta lutkovna ustvarjalka Nancy Lohman Staub in Lovro Finžgar, dramski igralec in specializant igre z lutko, predstavnik mlajše generacije slovenske lutkovne misli.

Lepo praznovanje, 

Martina Maurič Lazar,
predsednica UNIMA Slovenije

Slovenska poslanica - Lovro Finžgar

Ko sem se lotil pisanja poslanice ob svetovnem dnevu lutkarstva, sem na spletu preveril, kdaj se je prvič pojavilo, koliko je stara najstarejša lutka, koliko najstarejša predstava in podobno (morda bi to moralo biti del moje splošne izobrazbe). Želel sem začeti na začetku. Pa sem se hitro ustavil. Dostop do spleta imamo pravzaprav vsi, torej lahko ta dejstva preverimo kadarkoli in kjerkoli. Konec koncev tudi med predstavo, čeprav ne verjamem, da ljudje med predstavami na telefonih preverjajo informacije, povezane z lutkarstvom. O začetkih torej ne bom govoril.

Prav tako ne mislim govoriti o tem, ali je lutkarstvo (v Sloveniji) dovolj cenjeno. Ali je ali ni? To bom prepustil vam. Kaj pa o finančnem proračunu, ki ga ministrstvo namenja kulturi? O tem je bilo ogromno povedanega. Sam pa o tem ne bom razpravljal, saj nimam niti približne ideje, koliko znašajo točne številke, in naj se s tem ukvarjajo ljudje, ki so za to poklicani.

Veliko ljudi, ki imajo možnost nagovoriti množico, to priložnost izkoristi, da opozarjajo na naše napake, krivice in pravice. Vse lepo in prav. Velikokrat pa ravno zaradi tega pozabljamo na lepe stvari in dolžnosti, ki pridejo vzajemno z našim poklicem.

Lutkarstvo je v Sloveniji prisotno in njegova kakovost je visoka. Če ne drugega, o tem govorijo mednarodna priznanja. Lutkarstvo je kakovostno, nikakor pa perfektno. Še sreča. Tako vemo, da so možnosti za napredek, in naša dolžnost je, da odkrivamo, kje te možnosti so. Večkrat razmišljam, kako lepo je, da ne živimo večno. Umrljivost nas namreč spodbuja, da za časa svojega življenja odkrivamo, izumljamo stvari, ki nas bodo zapisale v zgodovino, ali pa bomo vsaj umrli z vedenjem, da smo nekaj prispevali svetu. Čeprav nam večkrat ne uspe doseči želenega, pa je opravljena pot tista, ki je pomembna. Pot, ki ves čas stremi k izboljšanju, napredku. Pot, ki jo spremljajo predanost, radost in inspiracija. To je seveda slika, ki skoraj nikoli ni resnična. Je ideal, h kateremu stremimo.

Šele takrat, ko pridejo težki trenutki, se pokaže naš odnos do poklica, ki ga opravljamo. Ne glede na to, za kateri poklic gre. Tu imamo lutkarji in ostali gledališčniki možnost doživeti nekaj, kar bi privoščil vsakemu človeku vsaj enkrat v življenju. Preprosto se zgodi – igra. Igra, ki se jo igramo nastopajoči in gledalci (v lutkovnem gledališču predvsem otroci). Otroci seveda vejo, da lutke niso resnične. Da so le predmet. A kljub temu sprejmejo igro in v času predstave ni nobenega vprašanja, ali je dogajanje na odru resnično. Vedno znova se mi naježi koža, ko slišim polno dvorano otrok, ki vzklikajo ime glavnega lika ali izrekajo čarobne besede. Vsi v en glas. Takrat se zgodi to, da vse ovire na prehojeni poti dobijo smisel. In posledično je po tej poti vredno hoditi naprej.

To je ta odgovornost, o kateri sem govoril. Otroci so sprejeli igro in nastopajoči smo vedno znova odgovorni, da jih ogrejemo za to. Gledalca ne zanima, kako zelo smo utrujeni, koliko je neplačanih položnic in koliko dni že skoraj živimo v gledaliških dvoranah. In prav je tako. V gledališču nismo pomembni mi. To je nekaj, kar ustvarjalci v želji po uspehu in priznanjih radi pozabljamo. Pomembna je zgodba in prav nič drugega. No, v lutkovnem gledališču so pomembne še lutke. Neživi predmeti, prek katerih bomo pripovedovali zgodbe in skupaj z gledalci potovali po fantazijskih svetovih. Kakšna sreča, da lutke nimajo podočnjakov in neplačanih položnic, kajne?

Ob svetovnem dnevu lutk želim vsem ustvarjalcem, da bi se zavedali svoje odgovornosti do gledalcev. Da bi gledalcem pripovedovali zgodbe z istim žarom kot na začetku svoje kariere. Da bi se na odru, ne glede na to, kako težek je bil študij predstave, vedno znova predajali gledalcem. Da bi se obkrožili z ljudmi, ki jih navdihujejo. Da bi osebnostno rasli. Enako želim tudi vsem ostalim. Vse skupaj pa pozivam k skupni igri. Igri, da bomo delali na sebi in s tem prispevali svetu lepšo prihodnost. Igrajmo se to igro, in to zares. Tako zares kot otroci, ki so po predstavi hripavi, saj so na ves glas kričali, da so pomagali glavnemu junaku. 

Mednarodna poslanica - Nancy Lohman Staub

Leta 1929 je kopica lutkarskih navdušencev iz le sedmih držav ustanovila Mednarodno zvezo lutkarjev UNIMA (L’Union Internationale de la Marionnette), katere osnovni namen je bila promocija in razvoj te oblike umetnosti. Sama sem se zvezi UNIMA pridružila okoli leta 1970, da bi vsaj delno potešila prevzetost nad lutkami, ki me spremlja že vse življenje. Dandanes nam internet omogoča, da vsem nacionalnim, političnim in verskim mejam navkljub, med seboj v hipu povežemo na tisoče podobno mislečih ljudi po vsem svetu. Posnetki programov, predstav, konferenc, učnih ur in delavnic so nam na voljo dan in noč, nekateri pa se predvajajo tudi »v živo«. Znanstveni članki, publikacije, fotografije se pred nami pojavijo že ob preprostem kliku na tipkovnico. Tovrstna nenehno rastoča priljubljena dejavnost, o kateri nekoč nismo mogli niti sanjati, nam ponuja neštete priložnosti za tkanje mednarodnih vezi, namenjenih uresničevanju našega skupnega cilja – vzajemnega razumevanja preko lutkarstva.

Lutkarstvo se je resnično razvilo povsod po svetu. Veliko tradicionalnih lutkarskih oblik nam je zdaj še bolj dostopnih preko stotin ur posnetega dokumentiranega gradiva, ki nam je na voljo na spletu. Kar dvanajst med njimi je UNESCO prepoznal in razglasil za nesnovno kulturno dediščino. Informacije, diapozitivi in video posnetki le teh so na voljo na UNESCO-vi  spletni strani. Vsaj enajst dodatnih tradicionalnih običajev, ki vključujejo lutkarstvo si je mogoče ogledati tudi v zbirki podatkov Azijskega/Pacifiškega kulturnega centra. Upati je, da bodo gledalci začutili dovolj veliko željo, da se bodo lotili brskanja po predstavitvah kompleksnih predstav, kakor tudi po globinah korenin skupnosti, katerim pripadajo. Tradicionalno lutkarstvo lahko namreč človeštvu razkrije tako skupne lastnosti, kakor tudi posebnosti. Ena izmed stalnic tradicionalnih umetnosti je tudi nenehno spreminjanje in prav zaradi tega je njihovo dokumentiranje še toliko bolj pomembno. Po skoraj štiridesetih letih predanega dela svojih lutkarskih navdušencev je UNIMA na svoji spletni strani objavila in posodobila Svetovno enciklopedijo lutkarske umetnosti (Encylopédie Mondiale des Arts de la Marionnette), ki jo je leta 2009 izdala v treh jezikih – angleškem, španskem in francoskem. Tako nam je omogočila dostop do celotne zgodovine lutkarstva. Pričujoča baza podatkov pa je prav tako pomembno orodje, ki ga uporabljajo številni muzeji po svetu, ki imajo lutkarske zbirke, pa tudi tisti, ki svojo dejavnost v celoti posvečajo tej obliki umetnosti. Njihove zbirke in katalogi so zdaj dostopni na spletnem medmrežju. Nekateri prav tako preizkušajo učinkovitost tridimenzionalnih posnetkov in reprodukcij, ki so na voljo v izobraževalne namene. Pa vendar tovrstna oblika komuniciranja na svetovnem spletnem omrežju ni namenjena le ohranjanju dediščine, marveč tudi prihodnjemu razvoju lutkarstva. Na stotine sodobnih lutkarjev z vseh koncev sveta objavljajo izvlečke iz svojih predstav na internetu z namenom, da bi privabili čim več gledalcev in organizatorjev. UNIMA sponzorira žive predstave, festivale, konference in publikacije ter njihove prenose objavlja na svoji spletni strani. Tako kot si je nekoč zamislila majhna skupina njenih ustanoviteljev, tudi sedanje članstvo UNIME iz več kot devetdesetih držav uspešno sodeluje, vsem razlikam navkljub. S tako velikim porastom izpostavljenosti je vse večja tudi naša odgovornost do občinstva pa tudi drug do drugega. Praznujmo torej Mednarodni dan lutkarstva kot prijatelji, ki skupaj delimo posvečenost tej čudoviti obliki umetnosti z objavljanjem pričevanj o našem praznovanju na svetovnem spletu, ki nas resnično združuje!


REFERENCE:

Asia-Pacific Database: www.accu.or.jp/ich/en/arts/arts1.html
ICH/UNESCO Database: www.unesco.org/culture/ich/index.php?pg=00011
Svetovna enciklopedija lutkarske umetnosti (World Encyclopedia of Puppetry Art): www.unima.org


Biografija:

Nancy Lohman Staub iz New Orleansa, Louisiana, ZDA je bila ena izmed urednic-načrtovalk izdaje Svetovne enciklopedije lutkarske umetnosti (Encylopédie Mondiale des Arts de la Marionnette), pri kateri pa še naprej sodeluje kot znanstvena svetovalka. Bila je podpredsednica Izvršnega komiteja UNIME, članica Komisije za publikacije, Komisije za raziskovalno dejavnost, Komisije za ohranjanje dediščine, trenutno pa deluje kot članica Komisije za socialne pravice.

Bila je direktorica Mednarodnega lutkarskega festivala leta 1980 in  XIII. Kongresa UNIME v Centru za uprizoritvene umetnosti Johna F. Kennedyja v Washingtonu. Delovala je tudi kot svetovalka pri ustanavljanju Fundacije Jima Hensona v New Yorku, namenjene podpori ameriškega lutkarstva.

Prav tako pa je bila predsednica Ameriških lutkarjev in podpredsednica ameriške nacionalne zveze UNIMA. Je ustanoviteljica in predsedujoča Svetovalnega komiteja Centra za lutkarsko umetnost v Muzeju v Atlanti, Georgia. Objavila je številne članke in eseje za muzejske kataloge. Pred mnogimi leti pa je več kot deset let delovala kot direktorica majhnega lutkovnega gledališča v New Orleansu.

Prevod: Nataša Jelić 

Poslanica Yvette Hardie, predsednice združenja ASSITEJ, ob svetovnem dnevu gledališča za otroke in mladino

Otroci ne morejo sami oditi v gledališče. Zato je svetovni dan gledališča za otroke in mladino, ki ga tradicionalno praznujemo 20. marca, svojevrsten poziv k prepoznavanju dejstva, kako zelo so otroci odvisni od odraslih, ki jih obkrožajo, kajti prav oni jim omogočajo, da so kritično izpostavljeni umetnosti nasploh, še posebej pa – živemu gledališču. In prav zato vam polagamo na srce: »Danes odpeljite otroka v gledališče.«

Gledališče se odvija v posebnem času in prostoru, zato je že po svoji naravi nekaj minljivega, nekaj, kar se dogaja le v določenem trenutku. Pravzaprav tke nevidne vezi, da bi odprlo človeško srce ter vanj posadilo semena empatije in vzgojilo poganjke radovednosti in spraševanja, ki lahko vplivajo tako na celotni razvoj človeka kakor tudi na smer, v kateri se bo njegovo življenje odvijalo v prihodnje.

A zato da se gledalci čutijo povezane in imajo spoštljiv odnos do gledališča, morajo vložiti tudi nekaj napora. Kajti gledališče se ne more zadovoljiti le s funkcijo pasivnega sprejemanja. Navsezadnje je dejavnost, ki zahteva pozornost, sodelovanje, odprtost, radovednost in kritično razmišljanje. Popolno udejstvovanje – ne le intelektualno, marveč tudi fizično, emocionalno in nekateri bi dejali celo spiritualno. In šele takrat, ko je udejstvovanje resnično popolno, hkrati spodbudi tudi več čutil in tako ponudi bogato, močno in transformativno izkušnjo.

Veliko staršev razume neprecenljivo vrednost, ki jo ima branje – ne glede na to, ali v resnici tudi sami veliko berejo ali ne. Razumejo njegovo funkcionalno vrednost in prepoznavajo njegovo moč, da postane potni list, s katerim se bodo lahko otroci in mladi iz resničnega sveta odpravili v raziskovanje novih svetov. Razumejo, da branje ni nekaj, čemur se lahko odpoveš, pa četudi je sprva videti preveč zahtevno in vzbuja nelagodje. Je bolj ključ, ki lahko mladim odklene številne svetove, saj je tako, da lahko postane le ena sama misel, ki jo odkrijejo v knjigi, popotnica za vse njihovo nadaljnje življenje. Zato si starši še posebej prizadevajo poiskati knjigo, ki bo otrokovo domišljijo prebudila dovolj močno, da bo lahko premagal vse ovire, ki bodo prežale nanj, medtem ko se bo učil brati. Zakaj takšnega priznanja ni deležna tudi izkušnja »prebiranja« gledališča?

Gledališče ni nekaj, čemur se lahko odpoveš že po eni slabi izkušnji. Ni nekaj, kar lahko zliješ v kalup. Lahko je trdo in nelagodno delo, a tudi prijetno in privlačno obenem. Tako bo lahko »bralec« gledališča potreboval kar nekaj časa, dokler ne bo doumel večplastnosti znakov, občutij in pomenov, ki mu jih to ponuja. Pa vendar gledališče kot destilirana izkušnja prav tako omogoča gledalcem, da čisto »zares«, z novimi očmi, vidijo, kaj vse je v njem, da predmete, osebe, odnose, znake vidijo  drugače in da njihov pomen odkrivajo in si ga razlagajo po svoje.

Gledališče je edinstvena izkušnja, ki otrokom pomaga, da ustvarijo povsem nove, osebne oblike pomena, kar pa seveda zahteva njihovo udejstvovanje. Kakovost tovrstnega udejstvovanja se bo polagoma izboljševala s tem, ko bo rasla tudi uglašenost otrok in mladih na izkušnjo gledanja gledališke igre.

Zatorej zamisli o gledališkem opismenjevanju nikakor ne smemo dojemati zlahka, ravno nasprotno, tu je, da pomaga odpreti pomembno in univerzalno okno v prebiranje in osmišljanje sveta. Zelo nujno potrebne so te veščine v svetu, ki postaja vse bolj sovražen do otrok in v katerem je toliko otrok omejenih in zapostavljenih zaradi revščine, vojn, konfliktov in različnih vrst pregona. Ti otroci morajo postati naša kolektivna odgovornost.

Izziv, s katerim se morajo spoprijeti vsi umetniki in umetniški aktivisti, je, da zagotovijo, da bodo vsi odrasli, ki imajo moč, da #Danesodpeljejootrokavgledališče, razumeli svojo odgovornost do otrok, ki morda nikoli ne bi spoznali živega gledališča brez njihove pomoči, in naredili vse, kar je v njihovi moči, da otrokom omogočijo gledališko opismenjevanje, na podoben način, kot si prizadevajo, da bi znali otroci brati in pisati.  

Prevod: Nataša Jelić

Želite prejemati spored in novice po elektronski pošti?
3 reasons to book on our web site