Svetovni dan gledališča

27. 3. 2017
Isabelle Huppert, foto Sylvie Lancrenon
27. marca je svetovni dan gledališča. Mednarodno poslanico je napisala francoska igralka Isabelle Huppert, slovensko pa Vinko Möderndorfer.

In spet je, že petinpetdeseto pomlad, Svetovni dan gledališča. En dan, torej 24 ur, ki se začnejo z gledališčema nô in bunraku, potujejo skozi pekinško opero in katakali, se pomudijo med Grčijo in Skandinavijo, med Ajshilom in Ibsenom, Sofoklejem in Strindbergom, med Anglijo in Italijo, med Sarah Kane in Pirandellom, oglasijo pa se tudi v Franciji, kjer smo, in kjer je Pariz vendar svetovna prestolnica, kamor pride največ tujih skupin. Nato nas naših 24 ur odpelje iz Francije v Rusijo, od Racina in Molièra k Čehovu, nato pa prečkajo Atlantik in se končajo na kalifornijskem kampusu, kjer morda mladi odkrivajo gledališče.

Da, življenje gledališča je tako bujno, da se upira prostoru in času; njegove najsodobnejše dele hranijo dosežki minulih stoletij in celo najbolj klasični repertoarji postanejo sodobni in živi vsakič, ko jih uprizorimo znova. Gledališče se vedno znova rojeva iz lastnega pepela in s sebe otresa zgolj svoje pretekle konvencije v posodobljenih oblikah: tako ostaja živo.

Svetovni dan gledališča torej najbrž ni običajen dan, tak, ki bi ga lahko stlačili v zaporedje drugih. Že sama veličastnost njegovega globalnega kanona nam daje dostop do neznanskega kontinuuma prostora in časa. Da bi lahko to konceptualizirala, naj citiram francoskega dramatika, tako briljantnega, kakor je bil diskreten, Jeana Tardieuja. Ko premišljuje o prostoru, se zdi Tardieuju smiselno vprašati, »kaj je najdaljša pot od enega do drugega?« … Za čas pa predlaga merjenje »v desetinkah sekunde, čas, ki ga potrebujemo, da izrečemo besedo 'večnost'« … Za prostor-čas pa pravi: »preden zaspite, usmerite svoje misli na dve točki v prostoru in izračunajte čas, ki ga potrebujete, da v sanjah pridete od ene k drugi«. Ta besedna zveza, v sanjah, mi je za vedno ostala v mislih. Zdi se, kakor da sta se srečala Tardieu in Bob Wilson. Časovno edinstvenost Svetovnega dneva gledališča lahko povzamemo tudi z besedami, ki jih je v svojem naglem slogu Samuel Beckett položil v usta svoji junakinji Winnie: »Spet en božanski dan!!« Med premišljevanjem o tej poslanici – in povabilo k njenemu pisanju me je zelo počastilo – sem se spomnila na vse sanje o vseh teh prizorih. Tako v dvorano UNESCA ne prihajam sama, vsak lik, ki sem ga kdaj koli igrala je tukaj z mano, vloge, ki na videz odidejo, ko pade zastor, v resnici pa so si v meni ustvarile skrivno življenje in čakajo, da bodo pomagale ali uničile vloge, ki pridejo za njimi; Fedra, Araminta, Orlando, Hedda Gabler, Medeja, Merteuil, Blanche DuBois … Prav tako so z menoj tudi vsi liki, ki sem jih vzljubila in jim ploskala kot gledalka. Zato torej pripadam svetu. Sem Grkinja, Afričanka, Sirka, Benečanka, Rusinja, Brazilka, Perzijka, Rimljanka, Japonka, Newyorčanka, Marseillčanka, Filipinka, Argentinka, Norvežanka, Korejka, Nemka, Avstrijka, Angležinja – resnična državljanka sveta, po zaslugi intimnega igralskega ansambla, ki živi v meni. Kajti tukaj, na odru in v gledališču, najdemo resnično globalizacijo.

Na svetovni dan gledališča leta 1964 je Laurence Olivier oznanil, da je bilo v Združenem kraljestvu po več kakor stoletju prizadevanj pravkar ustanovljeno Nacionalno gledališče, ki ga je v trenutku hotel preoblikovati v mednarodno gledališče, vsaj glede repertoarja. Zelo dobro je vedel, da Shakespeare pripada svetu.

Med pripravljanjem na pisanje te poslanice, me je razveselilo, ko sem izvedela, da so poslanico inavguracijskega Svetovnega dneva gledališča zaupali Jeanu Cocteauju, primernemu kandidatu, saj je bil dramatik, ki je šel znova v osemdesetih dneh okoli sveta. Ob tem sem spoznala, da sem šla okoli sveta na drug način. To sem storila v 80 predstavah ali v 80 filmih. Štejem tudi filme, saj ne razlikujem igranja v gledališču od igranja v filmu, kar vsakič, ko to izrečem, preseneti celo mene samo, vendar je res, , ne vidim razlike med obema.

Ko govorim tukaj, nisem zgolj jaz, nisem igralka, sem le ena od mnogih ljudi, ki jih gledališče uporablja kot prevodnik za svoj obstoj, in moja dolžnost je, da to sprejemam – ali, z drugimi besedami, mi ne omogočamo, da gledališče obstaja, ampak sami obstajamo zahvaljujoč gledališču. Gledališče je zelo močno, upre se in preživi vse, vojne, cenzorje in pomanjkanje.

Dovolj je reči, da je »oder golo prizorišče iz nedoločenega časa« – vse, kar potrebuje, je igralec. Ali igralka. Kaj bosta storila? Kaj bosta rekla? Bosta kaj rekla? Občinstvo čaka, izvedelo bo, kajti brez občinstva ni gledališča – nikoli ne pozabite tega. En sam gledalec je občinstvo. A upajmo, da ne bo veliko praznih stolov! Razen pri Ionescu … Na koncu njegovih Stolov Starka reče: »Da, da, umriva v polni slavi … umriva, da bodo o naju govorili ... Tako bova vsaj svojo ulico imela …«

Svetovni dan gledališča obstaja že 55 let. V 55 letih sem osma ženska, ki je bila povabljena, da napiše poslanico – če lahko temu rečete poslanica, seveda. Moji predhodniki (moški spol se vsiljuje!) so govorili o gledališču imaginacije, svobode in izvirnosti, da bi priklicali lepoto, multikulturalizem in postavljali neodgovorljiva vprašanja. Leta 2013, le štiri leta tega, je Dario Fo dejal: »Zato je edini izhod iz krize upanje, da se bo spet začel lov na nas in predvsem na mlade, ki bi se radi naučili dramske umetnosti: novo izgnanstvo gledališčnikov bi pod tako prisilo brez dvoma rodilo nepredstavljive prednosti za nove uprizoritve.« Nepredstavljive prednosti – zveni kakor lepa formula, vredna, da jo vključimo v politično retoriko, se vam ne zdi? 

Ker sem v Parizu tik pred predsedniškimi volitvami, bi rada predlagala, naj se tisti, ki očitno hrepenijo po tem, da bi nam vladali, zavedajo nepredstavljivih prednosti, ki jih prinaša gledališče. Poudarila pa bi rada tudi, nobenega lova! 

Zame gledališče predstavlja drugega, je dialog in je odsotnost sovraštva. 'Prijateljstvo med narodi’ – ne vem čisto dobro, kaj naj bi to pomenilo, verjamem pa v skupnost, v prijateljstvo med gledalci in igralci in v trajno vez med vsemi ljudmi, ki jih gledališče združuje – tistimi, ki ga pišejo, tistimi, ki ga prevajajo, tistimi, ki ga razlagajo, ga oblačijo, krasijo, tistimi, ki ga interpretirajo, tistimi, ki ga ustvarjajo, in tistimi, ki vanj zahajajo. Gledališče nas ščiti, nam daje zavetje … Verjamem, da nas gledališče ljubi, kakor mi ljubimo njega. Spominjam se sodelovanja z režiserjem stare šole; ta je vsak večer, preden se je dvignil zastor, glasno in odločno zaklical: »Naredite prostor gledališču!« – naj bodo to nocoj moje zadnje besede. 

Hvala.


Prevedla: Barbara Skubic

Prevodi citatov: Samuel Beckett. (2003): O, krasni dnevi Ljubljana : Slovensko narodno gledališče Drama. Prevedel Aleš Berger. Eugène Ionesco. (1973): Učna ura : Stoli [tragična farsa]. Ljubljana: Scena. Prevedla Alja Tkačev.

Slovenska poslanica ob svetovnem dnevu gledališča - Vinko Möderndorfer


Gledališče je pravzaprav edina zares živa umetnost, umetnost, ki je neprenosljiva, enkratna, neponovljiva, vedno odvisna od spreminjajočega se avditorija, saj pred nami in v istem trenutku, ko jo sprejemamo, izgoreva živa in enkratna človeška energija, ki ji rečemo: igralska umetnost.

Gledališče je izjemno tudi zato, ker je tako zelo človeško.

Naj bo gledališka estetika še tako avantgardna, retrogardna, mehanična, koreografska, neverbalna, postmodernistična, kakršnakoliže ... vedno stoji, kljub vsemu in vsemu navkljub, na odru človek. Smrten človek. Bitje, ki živi in mineva prav tisti hip, ko ga gledamo. Na odru vedno gledamo Človeka – ki nam pripoveduje, ki se nam razdaja s takšno zaresnostjo, da je zaresnejši in prepričljivejši od življenja ... Noben mikrofon ne more človeških čustev narediti za bolj resnična, kot to zmore in zna človeški glas. Nobena tehnološka in dizajnerska oprema odrskega prostora ne more bolje poudariti človekove situacije kot dva, ki si na odru preprosto in iskreno zreta v oči.

Ko opazujemo igralčevo umetnost, gledamo sebe iz velike bližine. Igralčeve žive besede se nas dotikajo drugače kot besede iz knjig. In vi, ki sedite v dvorani, ste zaradi igralčeve umetnosti nenadoma bolj živi, bolj resnični. Zato je igralec središče vesolja, ki mu rečemo gledališče.Slovenska družba, ki je izšla iz druge svetovne vojne, se je zavedala moči žive odrske besede. Najbrž na svetu ni naroda, ki bi med svojim bojem za svobodo gojil gledališče z enako vnemo kot borbene spretnosti. Znane so zgodbe, kako so partizanski gledališčniki iz zavezniških padal šivali kostume za predstavo. In to ne za kakšno socialistično agitko, ampak za Molièrovo komedijo. Tako je imelo gledališče tudi po vojni v slovenski družbi in kulturi poseben položaj. Gledališčniki so bili tako rekoč državotvoren element, pomemben člen naroda, in ne samo zabavljači. Danes pa je seveda drugače. Igralsko umetnost bi rada družba, ki jo zanimata zgolj trenutni uspeh in dobiček, zrinila na rob in potisnila v ceneno zabavljaštvo. Zavedati pa se moramo, da se igralska umetnost lahko bogato razcveti zgolj v umetniško ambicioznem gledališču, kjer ne gre samo za profit in zabavo.

Živimo v času, ki nas neprestano bombardira z informacijami. Kar naprej nekdo nekaj hoče od nas, nas vleče na svojo stran ... Današnja potrošniško kapitalistična družba poskuša vsak trenutek vplivati na naše intimno mnenje. Tudi gledališče se trudi prepričati gledalca v svojo resnico, seveda gledališče to počne brez skritih namenov in s poezijo ... Poezija pa je trajna vrednost življenja, poezija pušča sled. Poezija je tista živa energija, ki se pretaka v zraku med nami in ki jo vsi, ki smo se zapisali gledališču, temu čudežnemu čaščenju slik, ki so resničnejše od življenja, vedno iščemo in znova in znova izgubljamo. Zaradi poezije je gledališče umetnost.

Gledališče je zdravilno. Zdravi družbo. Ima sposobnost, da nas ponovno spomni na etične in moralne vrednote. Gledališče je tudi sámozdravilno. Sámo izvrže zlonamerne lažnivce, nastopače, puhloglavce, ki v gledališču vidijo zgolj promocijo svoje neumnosti in človeške plitkosti. Gledališče je potrpežljivo. Kot ljubezen. Gledališče je tek na dolge proge.

Prav zato je še posebej pomembno, da se vsaj enkrat v letu spomnimo, da je gledališče umetnost in da za umetnost ne smejo in ne morejo veljati zakoni brutalnega in neetičnega kapitalizma. Umetnost obstaja zato, da nas neprestano opozarja, da v življenju obstajajo vrednote, ki se ne dajo kupiti in se ne prodajajo. Resnica, na primer, je takšna vrednota. In gledališče je vedno bilo in vedno bo glasnik resnice, pa naj se to v današnjih časih še tako nenavadno sliši.
Želite prejemati spored in novice po elektronski pošti?
3 reasons to book on our web site