Zaradi bolezni v tem tednu odpovedujemo predstave Bi se gnetli na tej metli. Nadomestni predstavi sta Sapramiška in Zverjašček.

Špela Frlic - O pravljicah

Pravljice, kot so Rdeča kapica, Pepelka, Trnuljčica, Sneguljčica, so bile, preden so se ustalile v knjižnih zbirkah za otroke, del ljudskega pripovednega izročila. Ljudje so si jih dolgo pripovedovali in vse od naštetih pravljic so v zgodovini obstajale v številnih različicah. Danes večinoma poznamo tiste različice, ki so jih prirejene za otroško občinstvo objavili pisci, katerih zbirke so sčasoma postale kanonična besedila.
Francoski pisec Perrault je leta 1697 v drobni zbirki za otroke izdal osem pravljic, med njimi tudi Rdečo kapico in Pepelko, ob njih pa objavil jasno vzgojno sporočilo v obliki morale v verzih. Leta 1812 sta brata Grimm prvič objavila zbirko z naslovom Hišne pravljice, v kateri so objavljene številne danes najbolj znane pravljice in ki je danes najbolj prevaja nemška knjiga vseh časov. V Angliji je leta 1890 Joseph Jakobs objavil zbirko pravljic za otroke Angleške pravljice, ki ima danes prav tako status klasične otroške literature. V tej zbirki najdemo pravljice Trije prašički, Jakec in čudežni fižolček ter Zlatolaska in trije medvedi, kot ji danes poznamo in iz katerih je v svojih prepesnitvah črpal tudi Dahl.

Kako so se pravljice od avtorja do avtorja spreminjale, lahko na hitro preverimo že s primerjavo dveh zgodb, kot so ju ubesedili Perrault in brata Grimm.
Perraultova Rdeča kapica se konča tako, da volk požre deklico, Perrault pa v morali na koncu svari pred sladkobnimi potuhnjenci, ki se delajo prav sladke, a dekletom sledijo do hiš. Pri bratih Grimm v zgodbo vstopi lovec in pravljico pripelje do srečnega konca. Rdeča kapica pa na koncu pomisli: “Svoj živi dan se ne bom oddaljila od poti in tekala po gozdu, če mi bo mama to prepovedala.”

Znani zgodbi o Pepelki Perrault nameni milejši konec od bratov Grimm. Pepelka v Perraultovi različici hudobnima sestrama odpusti, obdrži ju na dvoru in poskrbi, da se poročita vsaka s svojim plemičem. Zlobni sestri pri bratih Grimm si, da bi jima bil čeveljček prav, na materino priporočilo odrežeta prst, na koncu pa jima za kazen na Pepelkini poroki s princem goloba izkljuvata oči.
Danes, ko smo do nasilja veliko bolj rahločutni, kot so bili pred 200 leti, se nam zdijo Grimmove pravljice na marsikaterih mestih krvave, tudi njihova vzgojna sporočila so za nas čas zastarela (in je prav zato tako pomembno, da jih prevprašujemo), a z leti pravljice niso izgubile svoje literarne vrednosti, še vedno jih prebiramo z enakim užitkom.

Dokončno so Grimmove pravljice postale del klasičnega knjižnega kanona, ko jih je na velika platna prenesla (in ponovno preoblikovala) filmska industrija, začenši z Waltom Disneyjem. Filmske interpretacije so močno pripomogle k utrjevanju pravljičnih stereotipov. Saj vemo: kar potrebuje dekle, je princ na belem konju, s katerim bo živela srečno do konca dni, biti mora dobra, ponižna, skromna, “krotka”, kot zapišeta brata Grimm, pa se bo zanjo na koncu vse srečno končalo … in zlobneži bodo seveda kaznovani.
Stereotipne podobe žensk in romantičnega življenja, ki jih vedno znova preigrava hollywoodska industrija tudi v filmih za odrasle, v naši družbi, se zdi, še vedno ostajajo tudi v razmišljanju o resničnem življenju.
Pomembno je, da se teh stereotipov zavedamo, jih prepoznamo in prevprašujemo njihovo samoumevnost in resničnost, da vedno znova o njih podvomimo. Tudi to je naloga umetnosti.

In prav to je s pravljicami v svojem duhovitem slogu v Odvratnih rimah storil Roald Dahl:

Poznate zgodbo? Ta ni prava! Resnična je precej krvava. Romantično Pepelko, nežno kakor cvet, so mojstri cmarili obilo let, sladkali so jo, v kič odeli, da pamži bi bili veseli, srečni.

Vprašal se je: je Rdeča kapica res prijazna, ubogljiva deklica? Je Jakčeva mama res skromna in revna ženica, s katero Jakec živi srečno do konca svojih dni? Je princ iz Pepelke res moški, s katerim bi se želelo poročiti vsako dekle v kraljestvu? In kaj pravzaprav zavoha velikan, ki na vrhu fižolovke pričaka Jakca? Je to vonj človeške krvi ali preprosto smrad človeka, ki se že dolgo ni umil? In nastale so nove različice znanih pravljic.

Velik del užitka pri ogledu predstave (in prebiranju Dahlovih prepesnitev) izhaja iz dejstva, da otroci pravljice, ki jih je Dahl prepesnil, zelo dobro poznajo. Drugi pa je seveda Dahlov slog. Odvratne rime so ravno prav odvratne, da nas spravljajo v smeh.

Špela Frlic
Želite prejemati spored in novice po elektronski pošti?
3 reasons to book on our web site