0–15

Najprej je bilo jajce. In to jajce je odšlo na pustolovščino. V velikem akvariju, polnem vode, se med brbotajočimi mehurčki giblje, skače in nori. V svojem malem kraljestvu počasi spoznava bogastvo življenja, rojenega iz praznine in dolgčasa. Na svoji poti se izvali v črnega račka, nato odraste, vmes pa odkriva raznobarven svet medsebojnih odnosov. Kmalu spozna, da večno prijateljstvo lahko živi v srcu, da so najmočnejše vezi pogosto nevidne in da je (za)misel najdragocenejše seme razvoja.

Vzgojeni smo bili, da na Amazonke gledamo kot na mitske bojevnice starodavnih časov, ki so lahko hkrati močne, neodvisne, smrtonosne in zaželene, kot na nadnaravno družbo mogočnih žensk, stkanih iz niti domišljije. Ampak kaj pa, če so bile resnične?

Angeli je predstava za najmlajše, ki temelji na izbranih pesmih iz zadnje pesniške zbirke Toneta Pavčka. Angele utelešata razposajena in nežna igralka in glasbenik, ki skoraj iz nič ustvarjata raznolike like, pokrajine in pesmi. Poezija, ki na papirju kliče odrasle, v uprizoritvi snuje svet za najmlajše, poln igre, smeha, domiselnosti, sanjaštva in ustvarjalne norosti, s čimer pa ponuja ogledalo notranjemu otroku v vsakem izmed nas. Angeli nas tako kličejo, da jih v vsakdanu ne bi pozabili, da bi se k njim vztrajno vračali in bivali v njihovi bližini in pod njihovim okriljem.

Bi se gnetli na tej metli? je še ena v dolgi vrsti uspešnic uigranega in izredno uspešnega tandema – škotske pisateljice Julie Donaldson, že skorajda stare (ali pač lepše – dobre –) znanke odra Lutkovnega gledališča Ljubljana, in njenega zvestega sodelavca, nemškega ilustratorja Axla Schefflerja, avtorjev znamenitega Zverjasca in Zverjaščka.

Bleščivka je urejeno stanovanjsko naselje s klopcami in igriščem, za njegovim robom pa se razteza Divja Bleščivka. Tja Bleščivčani ne hodijo! Raje na domačem igrišču opazujejo ptice in klepetajo.

Bobek in barčica je klasična pravljica Anje Štefan o dečku Bobku, ki živi ob jezeru. Povodi spušča svoje male barčice in sanjari,da je kapitan ... Ko najde pravi čoln, želi z njim odpluti po jezeru. Pogumno sede vanj, a takoj ko zapluje, so tu že miška, žabica, za njo zajček, lisica in medved. Jih ni za čolniček malo preveč? Kako se bo to končalo?

Čarovnik iz Oza je zgodba o nenavadnem potovanju po deželi Oz, na katerem glavna junakinja Doroteja spozna tri prijatelje, ki se ji pridružijo v iskanju vsevednega, vsevidnega in vsemogočnega čarovnika Oza.

Nekoč je živel pes. In nekoč je živela psička. On je ves čas čuval svoj vrt, ona pa je tekla ob njegovi ograji, dokler ji ni lastnik zažvižgal. In kot se velikokrat zgodi, ne samo v pasjem življenju, sta si postala všeč, kljub visoki ograji, ki ju je ločevala. A psička ni hotela na neznan vrt in pes ni mogel zapustiti svojega dvorišča.

Predstava o deklici, ki mora od doma in se na poti srečuje s spoznavanjem sveta in sebe, izhaja iz znane in pretresljive arhetipske teme o desetem otroku istega spola, ki mora od hiše. Uprizoritev mlado občinstvo nagovori prek univerzalnih tem samote, strahu, a tudi upanja, poguma in magičnosti, ki jih doživlja deklica, ko se sama znajde na nepredvidljivi poti. Kot samostojni »otrok popotnik« se spoprijema z izzivi odraščanja in oblikovanjem svoje identitete.

Ko se Emil Tischbein na železniškem peronu v Neustadtu poslovi od svoje mame, zagotovo niti ne sluti, da se bodo njegove počitnice v Berlinu spremenile v napeto detektivko. Na vlaku mu lopov Grundeis namreč izmakne dragocenih sto štirideset mark in Emil se odloči, da bo denar, ki ga je mama tako težko prislužila, dobil nazaj. Sam samcat zasleduje roparja po neznanem velemestu, in ko se že zdi, da se bo njegov lov klavrno končal, mu na pomoč priskočijo zelo posebni berlinski fantje. S svojimi novimi prijatelji, z malo sreče, veliko srčnosti in – kdo bi si mislil! – z buciko se zgodba razplete tako, kot je najbolj prav.

Predstava govori o dečku, ki živi na kmetiji blizu mesta. Poleg drugih domačih živali imajo na kmetiji tudi mladega konja. Nekega dne gre deček z družino na sejem in tam nepričakovano vidi konjske dirke. Zmagovalec za nagrado prejme velik svetleč pokal! V dečku se zbudi neustavljiva želja po zmagi. Da bi lahko nekega dne tudi sam nad glavo dvignil takšen pokal, začne s svojim konjem vztrajno trenirati. Uprizoritev tematizira pomen prijateljstva v nasprotju z neustavljivo željo po zmagi. Koliko je vredno žrtvovati, da bi dosegli svoj cilj?

Kako je gospod Feliks tekmoval s kolesom je zgodba o mestnem posebnežu, ki se nepričakovano pridruži kolesarski dirki. Namesto dirkalnega kolesa vozi izposojen Pony, namesto zmagi pa sledi užitku - v vožnji, limonadi, hladni vodi, lepem dnevu.

Kamišibaj je edinstvena japonska oblika pripovedovanja kratkih zgodb ob slikah na miniaturnem lesenem odru, ki (najmlajšim) gledalcem ponuja intimno gledališko izkušnjo. Igralke in igralci Lutkovnega gledališča Ljubljana so med koronskim zaprtjem gledališč pod mentorstvom Jelene Sitar Cvetko ustvarili več kratkih kamišibajskih predstav, ki jih odigrajo eno za drugo. Miniaturne uprizoritve, ki smo jih ljubkovalno poimenovali kamišibajčki in jih igralci podajajo v neposredni bližini občinstva, so samosvoje, avtorsko raznovrstne in nekatere nagrajevane na slovenskih in mednarodnih festivalih. Vrstni red in predstave menjamo, najmlajšemu občinstvu pa navadno predstavimo naslednje:

Videk je štiriletni deček, ki živi v številčni družini. Kot najmlajši otrok vedno zadnji dobi srajčico, ki pa je vedno najbolj ponošena. Nekega poletja si jo strga, ker pa so doma revni, zanj nove srajčice ni. Žalosten je in napol nag. Tedaj pa mu pridejo na pomoč živali! Ovčka da volno, pajek stke blago, rak blago razreže, ptiček ga sešije. Videk kmalu dobi prekrasno novo srajčico in ves vesel steče domov, da bi jo pokazal.

Mala čarovnica je stara šele sto sedemindvajset let ... kar je za njen poklic še zelo malo. V svoji čarovniški hiši sredi gozda živi sama, družbo ji dela krokar Abraksas. Starejše čarovnice se vsako leto na kresno noč zberejo na gori Klek in celo noč plešejo. Mala čarovnica pa je premlada, da bi se plesa udeležila, a se odloči, da se bo vseeno prikradla in se pridružila zabavi. Botra Ropotavza jo razkrije in ker je Mala čarovnica prekršila pravilo, mora v enem letu dokazati, da je lahko »dobra« čarovnica.

Medved in mali je na videz preprosta zmešnjava. Nekega dne se iz izgubljenega jajca izleže raček, ki že od samega začetka misli, da je medved. Medvedov obraz je namreč prvo, kar zagleda. Za črkami zgodbe in drevesi namišljenega gozda se skriva nekaj izjemno bistvenih vprašanj o sobivanju in sprejemanju drugih. Ali je vse, kar je videti drugače, tudi zares tako drugačno od nas samih? Koliko svojega časa in pozornosti smo pripravljeni nameniti odnosom z drugimi ljudmi?

Moby Dick je lutkovno glasbeni spektakel za mlade mednarodno priznane norveške režiserke Yngvild Aspeli, ki jo je navdahnila brezčasna klasika ameriškega pisatelja Hermana Melvillea iz leta 1851. Vnemirljiva zgodba o lovu na velikanskega belega kita je eno največjih del svetovne literature. Je zgodba o mornarju, ki vodi vojno proti bitju, tako velikemu, nevarnemu in neznanemu, kot je morje samo. Kdo bo zmagal? Človek ali narava?

»Slišim ga, dedek, slišim ga …« odvrne Toni, ko ga dedek pozove, da zapre oči in prisluhne dihanju češnjevega drevesa. Toni sliši šelestenje listov, ki jih premika veter, sliši ječanje vej, ptičje petje, sliši življenje ...

Po Zverjascu in Zverjaščku, ki sta premagovala strah v gozdu, polnem plenilcev, in raznih dogodivščinah prav nič zlobne čarovnice v Bi se gnetli na tej metli, je v Lutkovnem gledališču Ljubljana zaživela nova uspešnica svetovno priznane škotske avtorice Julie Donaldson in nemškega ilustratorja Axla Schefflerja Najprisrčnejši velikan. V režiji Jaka Ivanca, dramatizaciji Jureta Karasa in z avtorsko glasbo Davorja Hercega igrivo upodablja bogastvo medsebojne pomoči in nesebičnosti.

Glavni junak predstave je polarni medved Nanook. Ravnokar je priplezal iz svojega zavetja in radovedno gleda okrog sebe. Naredil je prve korake po belih snežnih kristalih, ki se ugrezajo pod njegovimi šapami. Pred njim je še dolga in težka pot, pot, ki je odvisna tudi od nas ...

Predstava govori o deklici, ki se znajde v osrčju vojne. Skozi njene oči spremljamo spreminjajoče se mesto, polno grozot, nasilja, strahu, a tudi – upanja. Mesto preletavajo grozeča letala, ulice so izpraznjene, hrane na policah v trgovini ni več. Šola je zaprta. In vsake toliko se čisto blizu zaslišijo streli. Njeno okolje se je postopoma spremenilo. Postalo je nevzdržno. Deklica želi oditi v deželo, kjer bi ji lahko bilo lepše. Oditi želi nekam drugam, daleč stran od vojnih grozot. »Zjutraj sem se zbudila, si kot po navadi umila zobe, pojedla zajtrk in odšla v šolo. Vse je bilo kot običajno. In še včeraj sem se na dvorišču igrala s prijateljicami. Zdaj je vse drugače. Na dvorišče ne smem več. Prenevarno je. In ko se zasliši grmenje, moram z mami steči v klet. Tudi svojih prijateljev ne vidim več. In šole je konec. Zaprli so jo.«

Uprizoritev mladim gledalcem ponudi razburljivo zgodbo o generalu Velikem Uču, ki lutkam in igralcem ne pusti tja, kjer se najbolje počutijo – na oder. Ujeti v okvirjih in škatlah se počasi prebijajo na plan, na prostost, na oder, kjer snujejo upor proti zatiralcu. S pomočjo otroške domišljije, ki na ujetost gleda z drugačnimi očmi in si upa pokukati, čisto dobesedno, izven okvirjev, naši junaki premagajo tirana.

Stari risar živi sam. Nikomur ne odpre vrat in nikoli ne zapusti svojega stanovanjca. Njegovo življenje je posivelo. Nekega dne si iz starega papirja začne izdelovati skodelico. In potem še čajnik in cvetje ... Iz predmetov okoli sebe začne snovati magični domišljijski svet, v katerem ni več tako osamljen. Njegovo sobo prebudijo podobe ljubezni in topline, risar pa končno zbere pogum, da odpre vrata in v svoj dom spusti barve.

Otroci gledalci je razstava ilustracij priznanih ustvarjalcev, ki je nastala v sklopu projekta Ustvarjalne Evrope Mapping.

Vse se začne s semenom. In željo, da bi iz njega nekaj zraslo. S skrbjo in pozornostjo seme kmalu vzklije iz zemlje, zraste v cvet in vzcveti. Iz njega pa v svet vstopi majhno bitje, polno vihrave radovednosti. Bitje, ki ni večje kot palec.

V prostrano polje možnosti vstopijo štirje neznanci. Gradijo krhek in spremenljiv svet: iz zrnc peska nastajajo vesolje, čas, bitja, pokrajine, naravni pojavi, razpoloženja in odnosi, arhitekture in predmeti. Zasnujejo se, nasipajo, izpihajo, pometejo, izhodijo, izrišejo, vrišejo, narišejo, pretočijo, izlijejo, posejejo, izbrišejo, priskačejo, skotalijo, nanesejo, odstranijo, dodajo, odvzamejo, odnesejo, pridajo …

Zgodba o Petru Panu je zgodba o večnem odraščanju. Peter Pan si želi za vselej ostati otrok, saj je prepričan, da nas odraščanje oropa domišljije in postanemo dolgočasni. Gre za eno najbolj znanih in slovitih pravljic na temo odraščanja, spoznavanja novih občutkov in sprejemanja odgovornosti, pri tem pa je obdana z veliko mero čarobnosti in simbolike. Peter Pan se noče postarati, noče niti zrasti, želi si leteti, se bojevati s kapitanom Kljuko in raziskovati deželo Nije. Ta prebrisani in poskočni fant osvaja otroško domišljijo in srca po vsem svetu že več kot sto let, njegova podoba pa je zaživela že v mnogih filmih, muzikalih, predstavah in knjigah.

Glasbena predstava nas popelje v poetični svet sanj in igrivih nočnih iluzij, ki se zgodijo »speči« štiričlanski družini pod taktirko nagajive (polne) Lune.

Lutkovna predstava je nastala po zbirki kratkih zgodbic letošnje nagrajenke Prešernovega sklada Anje Štefan. Gre za nadaljevanje Štirih črnih mravljic, ki so v gledališki priredbi prvič zaživela na našem odru leta 2014.

Senčno predstavo Račka, Smrt in tulipan je navdahnila slikanica z originalnim naslovom Ente, Tod und Tulpe (2007) nemškega pisatelja in ilustratorja Wolfa Erlbrucha. Njegove slikanice odlikujeta jasno in preprosto oplemenitenje življenjskih dogodkov z rahločutno obzirnostjo ter predelovanje filozofskih tem z lahkotno poetično prozo, ki jo prežema humor. Vedro, rahločutno, a hkrati duhovito nas soočajo s težkimi temami, o katerih otroci radi sprašujejo, odrasli pa se jim večkrat najraje izogibamo.

Reči so rumene, zelene, rdeče. Lahko so pri miru ali vrteče. Nekatere so zvite v res čudne oblike. Lahko imajo črte, lahko imajo pike. Meni pa so fine, tiste mehke kot blazine. Res veliko je reči, jim ni konca videti! Reči »reči«, če jih vidiš tudi ti!

Najbolj slavna slovenska marioneta je Sapramiška. Slovenski otroci si ne morejo predstavljati odraščanja brez pravljic Svetlane Makarovič. Po njenih literarnih predlogah so nastale mnoge lutkovne predstave, ki so osvojile mlade gledalce. Prebrisana in hrabra Sapramiška velja za največjo slovensko lutkovno uspešnico. Najbolj znana gledališka uprizoritev je tista, ki je doživela premiero leta 1986 v Lutkovnem gledališču Ljubljana (režija Nace Simončič) in je neprekinjeno na sporedu do danes. Sapramiška je dokaz, da današnje otroke pritegnejo tudi bistveno manj spektakularne reči kot sodobna tehnologija, ki pa so tekstovno in izvedbeno prepričljive.

Nekega večera, ko se Črt odpravlja spat, zagleda skrivnostno senco, zdi se mu, da vidi zmaja. Ne moti se. Istega večera dvojčka Kaj in Iza najdeta skrivnostni zemljevid, ki ga pokažeta Vidu, Črtovemu najboljšemu prijatelju. In kot bi trenil se štirje enajstletniki znajdejo sredi napete pustolovščine.

Sovica Oka, ki s svojo preprosto dramaturgijo in iskrivimi dialogi posega v svet otroške igre, domišljije, muhavosti in domišljavosti, je prvo besedilo Svetlane Makarovič za otroke, uprizorjeno v Lutkovnem gledališču Ljubljana. Svetlana Makarovič je ustvarila prisrčno, ljubeznivo in poetično zgodbo o mali, kapriciozni sovici Oki, ki se odloči, da ne bo več navadna, nočna ptica, temveč dnevna sova. Luna jo sicer želi pregovoriti, a nič ne pomaga. Zjutraj, ko sovja družina zleze v posteljo, si Oka natakne sončna očala in razposajeno poleti v beli dan. Na svojem preletavanju sreča vrsto živali ... Sledijo dogodivščine – tudi nevarne!

Škrt škrt kra čof! je nežna pravljica za najmlajše, kjer se prepletajo močna čustva in bogata domišljija. Žabec Jerko se boji iti spat. Kaj je ta zvok – škrt škrt kra čof – ki se sliši pod njegovo posteljo? Jerkov oče ga poskuša prepričati, da ni ničesar, česar bi se moral bati. Vse dokler se sam ne uleže v posteljo in tudi njega zbudi skrivnostni zvok noči.

Štiri črne mravljice je zbirka kratkih prilik o štirih mravljicah, v katerih je vsega ravno prav – poezije, humorja, ritma, besed, rim, topline in modrosti. Polne so drobnih užitkov in duhovitih prigod, ki porajajo meditativne razmisleke in prebujajo z bistroumno poanto. Kaj srečajo mravljice, ko se odpravijo v medvedji brlog, da bi srečale medveda? Medveda ne, pač pa pamet.

Znana ljudska pravljica o bremenskih godcih je bila uveljavljenemu lutkovnemu ustvarjalcu Matiji Solcetu izhodišče za živahno in prijazno glasbeno-lutkovno predstavo. Štiri živali se, tako kot v znani pravljici, odpravijo na pot in v mestu presenetijo ljudi s svojo glasbo.

Tajno društvo PGC je legendarno zimzeleno besedilo, otroška klasika. Nastalo je leta 1958 izpod peresa slovenskega pisatelja Antona Ingoliča, enega prvih avtorjev, ki je po vojni črpal iz resničnega življenja mladih in v njihovih nevsakdanjih dogodivščinah obravnaval njihove probleme. S priljubljenim in znamenitim tajnim društvom Pingoclavulusom oziroma krajše PGC-jem so odraščale različne generacije otrok, prvič pa je Tajno društvo PGC v sodobni interpretaciji zaživelo tudi na našem odru.

Veseloigra s tekom in petjem za najmlajše v režiji celovitega lutkovnega umetnika Silvana Omerzuja je likovno izčiščena, glasbeno navdušujoča, igriva in dinamična. Na preprosto sestavljivem odru z lesenimi lutkami in rekviziti se pred gledalci odvije napeta in prav do konca zanimiva tekma med sosedoma, ki postaneta prijatelja. Duhovito besedilo je zapisala pisateljica mlajše generacije Saša Eržen, ki se je s slikanico Tista o bolhah lani uvrstila med pet finalistov za nagrado izvirna slovenska slikanica.

Timbuktu je tam, kjer se spečeš, pa ti kakšna roka ponudi obkladek prej, ko rečeš ajs!

Vsak človek, vsaka žival in vsaka stvar ima dušo. To razumejo predvsem nam nerazumljiva, pozabljena, a še vedno živeča ljudstva, ki v rokah držijo niti obstanka kolektivnega nezavednega kulturnega spomina. Predstava sloni na motivih laponskih pripovedi in ljudskega izročila izginjajoče kulture. Od njih lahko izvemo in se ob njih zavemo, da obstajajo tudi drugačni načini komunikacije, kot je jezik.

Tunel je nenavadna predstava, ki išče udobje v temi in svetlobo odmerja kot slastno sladico. Sprva se zdi, da je svetlobo mogoče nadzorovati, teme – neznane, nevarne – pa ne. Vendar se v predstavi situacija kaj kmalu obrne – z žličko poguma in ščepcem sodelovanja lahko brez skrbi uživamo v temi, kot si jo po mili volji sami odmerjamo.

Lutkovna miniaturka iz kovčka za najmlajše (2+) temelji na dogodivščinah Turlututuja, lika, ki ga že več let razvija priznani francoski ilustrator in avtor Hervé Tullet. Turlututu je živahen, dinamičen, navihan in prisrčen lik, ki iz slikanice prestopi na oder in se takoj izgubi. Na poti iskanja se gledalci znajdejo v domišljijskem svetu, kjer se začnejo dogajati čudežne gledališke stvari. Otroci postanejo aktivni akterji predstave, v kateri z režijskimi, interpretacijskimi in tehničnimi domislicami zaživi lutkovnost v vsej svoji razsežnosti.

Vse je v redu je četrta v nizu predstav, ki jih Lutkovno gledališče Ljubljana pripravlja v sklopu programa Gledališki laboratorij LGL. Gre za projekt, s katerim gledališče mladostnike vključuje v svet nastajanja gledaliških produkcij. Prek avdicij se vsako leto izbere mlade ustvarjalce, ki pod taktirko izkušenega režiserja in strokovnjakov več mesecev ustvarjajo svežo gledališko produkcijo. V sklopu laboratorija so dosedaj nastale tri predstave: Vihar v glavi, Pravica biti človek in Rumena luna.

Miška je lačna. Lakoto ji, tako kot vsaki miški, najbolje potešijo lešniki. Takšni najslajši, ki rasejo v gozdu. Gozd pa je poln najrazličnejših lačnih plenilcev. Tu je prihuljena in zvita lisica, pametna in samozavestna sova ter zapeljiva in vitka kača – vse bi jo rade za večerjo. Da bi se jih rešila uporabi domišljijo in pamet. Izmisli si zverjasca: „Ima postrani kremplje, grozne obrvi, čekane, pomarančne oči, črn jezik v gobcu …, najraje pa je lisice na žaru, sladoled, namočen v sovjem soku, in pražene kače.“ Lisica, sova in kača se prestrašijo in hitro najdejo takšno ali drugačno opravilo, češ da se jim mudi domov. V resnici pa jih je strah. Že se zazdi, da je miški uspelo prelisičiti živali, ko se v zgodbi zgodi nov preobrat. Pred miško stoji pravi zverjasec – prav takšen kot ga je oblikovala v svoji domišljiji. Torej resnično obstaja? In zelo zelo je lačen. Bo miška dovolj iznajdljiva, da bo ugnala tudi njega?

Zverjašček je nadaljevanje Zverjasca, velike uspešnice Lutkovnega gledališča Ljubljana, ki je bila premierno uprizorjena aprila 2013. Obe slikanici je napisala angleška avtorica Julia Donaldson. Zverjasec (The Gruffalo, 1999) je pravi mednarodni založniški fenomen, saj je bil preveden v 50 jezikov, po vsem svetu pa so ga prodali v več kot štirih milijonih izvodov. Zverjašček (The Gruffalo's Child) je njegovo nadaljevanje, izšel je leta 2004 in ni prav nič manj slaven in znan od predhodnika.

Zvezdica Zaspanka – radijska igra, slikanica, film in lutkovna predstava – je poetična zgodba o ljubezni in srčnosti. Pripoveduje o zaspani zvezdici, ki z zamujanjem v službo na nebu povzroča veliko zmedo. Boter Meseček jo za kazen pošlje na zemljo, tam pa živi strašni razbojnik Ceferin, ki ima kamen namesto srca.

Leta 1936 je izpod rok češkega lutkarja Jana Malíka nastala ena najbolj igranih lutkovnih iger na svetu. Žogica Marogica, v Lutkovnem gledališču premierno uprizorjena leta 1951, sodi med tiste lutkovne predstave, ki so preživele številne ustvarjalne, modne in modernistične tokove razvoja lutkovne umetnosti, saj je v svoji prvotni podobi doživela več kot 1371 ponovitev, ogledalo pa si jo je 155.000 gledalcev. Dedek s svojo lajno, babica z bobnom in nagajiva Žogica Marogica vedno znova osvojajo mlado in staro občinstvo.