Lučka Regrat

  3+
Lučka Regrat, foto Jaka Varmuž
Vsak regrat dobi enkrat lučko. Le kdo je še ni pihnil in potem opazoval zasanjanega lebdenja njenih malih lučk po zraku? A Lučka Regrat ni navadna lučka. In tudi ni navaden regrat. Ker bi se rada videla, se s travnika odpravi v mesto. Tam se ljudje gledajo v izložbe in hodijo v kino in v gledališče, da bi gledali sami sebe. Ljudje, izve Lučka, so nori sami nase. Vsako zrcalo pa jih ima tudi malo za norca, zato so ljudje žalostni, ker v ogledalih svojih pravih odsevov ne vidijo. Da bi uzrla kakšna v resnici je, mora Lučka Regrat premagati nekaj strahov, skleniti nekaj prijateljstev in prepotovati nekaj ovinkov in stranpoti.

Pesnik, dramatik, pisatelj in pisec besedil popevk Gregor Strniša je napisal tudi nekaj mladinskih del, pesmi in pravljic za otroke. S svojim poetičnim slogom je vstopal tudi v literaturo za najmlajše, v katero je vnašal svojo idejo »vesoljske zavesti« – zavedanja, da vsaka najmanjša stvar kaže temeljne značilnosti vesolja. V pravljici Lučka Regrat se to kaže tako v lirični pripovedi kot v pesmi. Pravljica je kot samostojna slikanica izšla leta 1987 pri založbi Mladinska knjiga, leta 2011 pa je bila ponatisnjena v Zlati ptici, antologiji zgodb in pesmi, ki jih je ilustrirala Ančka Gošnik Godec. Gregor Strniša je literarni ustvarjalec 60. in 70. let prejšnjega stoletja. Med deli velja izpostaviti dramski besedili Žabe in Ljudožerci; obe še vedno igrajo na naših odrih. Njegove drame so dobile nekaj prevodov v jezike bližnjih držav, pesniške zbirke pa so prevedene v mnoge evropske jezike. Poleg besedil za popevke (Orion in Zemlja pleše), ki se jih je lotil – kot je sam dejal – le zaradi zaslužka, je napisal veliko pesniških zbirk, dramska besedila, prozo, predvsem za otroke, ter radijske igre.

Strniša je zelo senzitiven opazovalec. Ne le naše družbe, ampak tudi vpetosti človeka v okolje, naravo in njene ritme. S tematiko in besedami se dotika tako vesolja kot (travnatih) tal. Seže po eteričnem, vendar ga v zgodbo projicira skozi materialno. V njegovih delih se kaže kompleksno in večplastno razmišljanje o svetu ter želja po odkrivanju, raziskovanju. Življenje ni vedno prijazno, je pa brez dvoma zanimivo in polno ugank, skrivnosti. V Strniševih besedilih ni zaznati vdaje ali obupa, temveč sprejemanje toka življenja, ki pa se ne obrača vedno tako, kot bi si človek zamislil in želel.

Potovanje Lučke Regrat nam plast za plastjo razpira različne svetove in jih med seboj na nepričakovan način povezuje. Dotakne se ključnih življenjskih vprašanj vsakega posameznika. Hkrati spretno nagovarja otroški svet ter tiste kotičke odraslega, ki so še polni vitalnega duha in želje po spoznanju.

»Rada bi se videla!« vztraja Lučka Regrat, ki neutrudno išče ogledalo.

Kdo sem? Kakšen sem videti in čutiti od zunaj? Hote ali nehote smo vse življenje soočeni z ogledali  so-ljudi. Vsake oči, v katere pogledamo, so le v človeško podobo preoblečeno zrcalo. Vse nam prinašajo delček našega odseva.

»Vsako zrcalo te ima malo za norca!« potolaži Lučko Strniševa Erna.

So naše podobe v očeh drugih izkrivljene? Nam nadevajo lažna oblačila? Ali je nekaj resnice v prav vsakem izmed njih in lahko končni odgovor najdemo samo v sestavljanki vseh delčkov?

Hkrati z željo po spoznanju nas preveva strah: kaj če nam videno ne bo všeč? Bomo zmogli sprejeti resnico? Nihamo med pogumom in željo po spoznanju. Tu vmes se giblje naša zgodba.

In vendar je tudi podoba nas samih neulovljiva. V hipu, ko nekaj uzremo, je uvideno že del preteklosti. Kajti vpeti smo v našo stalno spreminjajočo se naravo. Vsak naslednji trenutek smo nekaj ali nekdo drug. Nov človek. Presečišče vsakega posameznega »tukaj-in-zdaj«-a.

»V njem lahko vidi vse za sabo: travo, trpotce in regrate, velike takole kot topole in sončnice in najmanjše detelje take kot hraste – a same sebe pa v njem sploh ne najde: sredi pragozda v ročnem ogledalcu ni od lučke videti nič več kot nič. Od same sreče, ko je strmelo v to ogromno zeleno vesoljstvo v zrcalu, se je seme zalezlo čisto vase in v zemljo

Nasvidenje čez let dni!

***

Maruša Kink je igralka, režiserka in soustanoviteljica Zavoda Margareta Schwarzwald, v katerem deluje kot umetniška vodja. Zadnja leta se med drugim intenzivno posveča tudi uprizoritvam za otroke in mladino (Veliki pok, Prosto po Prešernu, Romeo in Julija, iCankar), ki jih ne le režira, temveč tudi konceptualno zasnuje in priredi.

Tina Dobrajc je slikarka, ilustratorka, deluje na področju novih medijev in gledališke scenografije. Za svoje dosežke na področju slikarstva je prejela več nagrad, med njimi priznanje Riharda Jakopiča za mlade umetnike. Na področju knjižne ilustracije je bila nominirana za nagrado Kristine Brenkove za slikanico Dve želji, prejela je tudi plaketo Hinka Smrekarja.


Premiera: 5. april 2018, Šentjakobski oder LGL

Režiserka: Maruša Kink
Avtor: Gregor Strniša
Avtorica likovne podobe: Tina Dobrajc
Igrajo: Maja Kunšič, Gašper Malnar, Katja Povše k.g., Gregor Prah k.g.
Avtorji besedil songov: Maruša Kink, Kristina Mihelj in Kristijan Krajnčan (razen Poletje in morje in Senena kopica avtor Gregor Strniša)
Avtor glasbe: Kristijan Krajnčan
Oblikovalec svetlobe: Jaka Varmuž
Lektorica: Metka Damjan
Dramaturška sodelavka: Kristina Mihelj
Vodja predstave in oblikovalec zvoka: Aleš Erjavec
Producentka: Ana Rokvić Pinterič
Lučno vodstvo: Kristjan Vidner
Scenski tehnik: Jernej Remše
Izdelava lutk, scene in kostumov: Jože Lašič, Zoran Srdić, Iztok Bobić, Polona Černe, Sandra Birjukov, Marjetka Valjavec, Uroš Mehle, s. p., Vladson, Karla Rihtaršič, Gabrijela Fleischman
Vsa zasedba
Kritike
3 reasons to book on our web site