Račka, Smrt in tulipanSenčna predstava, trajanje 40 min

Hvalnica življenju

Nekatere knjige se ti zasidrajo v srce, brž ko jih prebereš, in ostanejo tam za zmeraj. Račka, Smrt in tulipan je ena izmed njih.

Njen avtor Wolf Erlbruch je izvrsten ilustrator in pretanjen pisatelj, ki zna o življenjskih stvareh spregovoriti z lahkotnostjo, humorjem in velikim darom za jedrnatost. O tem razločno priča njegov pristop k témi smrti v tem delu: če se smrti nočeš bati, nam pravi, se moraš z njo spoprijateljiti. In to izpelje v pripovedi o nenavadnem razmerju, v katero postavi Račko in Smrt in v katerem se nezaupljivost umakne navezanosti in se nazadnje prelevi v prijateljstvo. Skratka: govoriti je treba o smrti, da lahko slavimo življenje.

Erlbruch ve, da je otroštvo najbolj filozofsko obdobje v življenju. V otroštvu se nenehno sprašujemo “zakaj” in zahtevamo odgovore na temeljna vprašanja, ki nam pomagajo odraščati. Pri tem so tako knjige kakor gledališče lahko otrokom v pomoč, vendar jih ne smejo navdajati s skrbmi, temveč jim morajo biti v tolažbo, kakor v pomenu italijanske besede conforto, ki izhaja iz latinske zveze cum fortis: kot krepitev in utrjevanje, kot uteha in lajšanje bolečine, kot vlivanje upanja.

Iz teh misli izhaja predstava, ki jo oblikujejo sence in igralki. Sence so namreč za človeka od nekdaj most med življenjem in smrtjo in po mojem mnenju najbolje poustvarjajo ohlapno vzdušje in ponazarjajo globlji pomen te zgodbe. Vanjo pa se moramo odpraviti v spremstvu igralk, ki nas tja popeljeta tankočutno in obzirno in nam s svojo navzočnostjo dokazujeta, da to, o čemer je govor, zadeva nas vse.

Pestrost scenskih rešitev sodobnega senčnega gledališča – odprti oder v nenehnem gibanju, mnogovrstnost zaslonov in kotov projekcije, figure in sence, ki se premikajo pred in za zasloni, nenehna interakcija igralcev s senco – je v funkciji gole in bistvene ekspresivnosti (kajti kakršnokoli spektakelsko pretiravanje bi bilo neumestno), ki temelji na natančno izdelanih figurah z veliko izrazno močjo, narejenih po risbah Wolfa Erlbrucha.

Fabrizio Montechhi

Otroci se učijo izražati in predelovati negativna čustva

Predstava Račka, Smrt in tulipan je zgodba, polna čustev in iskrivih dialogov, zgodba, ki z besedilom, igro in glasbo občutljivo vstopa v otrokov svet doživljanja in razmišljanja o vsebini, ki je sicer prisotna v njihovem resničnem in pravljičnem okolju, vendar zaradi miselne, čustvene in socialne zahtevnosti potisnjena na stran. Odrasli, tako starši kot vzgojitelji in učitelji, pa zelo dobro vedo, da že starejši predšolski otroci s svojimi vprašanji, ki se nanašajo na t. i. tabuizirane vsebine, kot sta npr. bolezen, smrt, ne “prizanašajo”, saj jih nadvse zanimajo tudi stvari, dogajanja, odnosi, za katere ne najdejo preprostih odgovorov v svojem neposrednem okolju.

Gledališka predstava Račka, Smrt in tulipan, ki zelo lepo prikazuje, kako gre račka skozi proces razumevanja smrti kot dela življenja, seveda ne brez čustev, ponuja roko različno starim otrokom in odraslim, da se angažirano pogovarjajo o tej in drugih miselno zahtevnih in čustveno neprijetnih vsebinah. Račkino razumevanje smrti je sprva zelo naivno, s Smrtjo si v pogovoru izmenjujeta prispodobe o tem, kaj bi lahko bila smrt, npr. “Prazen stol, na katerega se nihče ne usede …”; “Uvela rožica, ki ne bo nikoli več vzcvetela …”. Kasneje je Račkina predstava o smrti vedno bolj jasna: “Zdaj pa vem, kako bo, ko bom umrla. Mlaka bo osamljena. Brez mene.”; v odnosu med Račko in Smrtjo je vse bolj prepoznano čustvo žalosti – Račka in Smrt sta večino časa sedeli na travi in bolj malo govorili. Račka umre, “… ampak tako je življenje”, je zadnja misel Smrti, ki Račko na vodi spremlja s pogledom.

Gre za zaključek in misel, ki gledalce in gledalke, še posebej otroke, ki so čustveno in socialno močno empatični do Račke, pušča vznemirjene, žalostne, zaskrbljene, s številnimi vprašanji, dvomi … Prav zato je za otroke, zlasti mlajše, stare 5, 6 let, fino, če imajo možnost predstavo gledati v čustveno varnem okolju, npr. skupaj z odraslo osebo, ki jo lahko med predstavo ali po njej primejo za roko, se stisnejo k njej, jo vprašajo to ali ono … Tudi sicer je predstava odlična podlaga za predelavo in izražanje tako pozitivnih kot negativnih čustev otrok v pogovoru z vrstniki in odraslimi, med igro, ob likovnem izražanju.

Prof. dr. Ljubica Marjanovič Umek, razvojna psihologinja