Poletni delovni čas blagajne in knjigarne: 10.00–19.00, ob sobotah 10.00–13.00

Rekviem za prihodnost

  16+
Rekviem za prihodnost, foto Nada Žgank
Rekviem za prihodnost je hibridni performans, v katerem človeka nadomestijo živali in droni. Konceptualno izhaja iz postantropocentristične dekonstrukcije dualizma kartezijanskega pogleda na živalski stroj. Descartes razume žival kot nabor generiranih zvokov, ki izhajajo iz kompleksnega mehanizma tekočin, mišic in kosti. Brez duše. Kaj je potemtakem stroj kot umetna inteligenca in kako interpretirati dialog med živalsko in umetno inteligenco? Antropoceni stroj Rekviema za prihodnost se v prisotnosti glasu in kontrapunktu pulzirajočih intervalov sklene v paradoksalni krog človekovega obstoja v brezmejnosti vesolja.

Izhodiščni navdih za predstavo izhaja iz koncepta Das Triadische Ballett (1922) Oskarja Schlemmerja, ki je zeitgeist z začetka 20. stoletja razumel skozi dva ključna sodobna tokova: mehaničnega (človek kot stroj in telo kot mehanizem) in skozi primarne impulze (nenadnost vznika kreativne potrebe, ki je divje, živalsko gonilo), pri čemer je menil, da je v koreografijah dosegel sinergijo dionizičnega in apoliničnega ustvarjalnega principa. Schlemmer je dojemal gib lutke in marionete kot estetsko superiornega v primerjavi s človeškim, s čimer je želel poudariti, da je vsak umetniški medij umeten, kar je dosegel s stiliziranim gibom, ki ga je poenostavljal, vse dokler ni spominjal na abstrakcijo giba lutke ali marionete. Podobno me zanimata asociativna paradigma giba živali in giba stroja, saj gre za sinergična prehajanja med antropomorfnim, tehnomorfnim in zoomorfnim – formalne asociacije, ki jo vzbudi tudi lutka. Tudi pri formalnem delu učenja psov je v nenehnem ponavljanju vselej prisotna geometrija, ki spominja na mehanične gibe. Hkrati je človekovo usmerjanje dronov možno razumeti kot obratno parafrazo Kantovega razmišljanja o vzgoji in izobrazbi: človek je žival, ki potrebuje učitelja/vodjo. Zato na tej točki še posebej naslavljam pogled drugega: ne samo kaj živali pomeni obstoj človeka, ampak tudi kako »monstruozen« se človek zdi umetni inteligenci?

Grški matematik Pitagora je s teorijo o harmoniji sfer vzpostavil tezo, da Sonce, Luna in drugi planeti v našem osončju oddajajo vsak svojo edinstveno orbitalno resonanco, ki temelji na njihovi orbitalni revoluciji, pri čemer kvaliteta življenja na Zemlji odraža smisel kozmičnih zvokov, ki so človeku sicer neslišni. Izhajajoč iz njegove teze, eno ključnih plasti poleg glasu vzpostavi glasba, ki oblikuje časovno dramaturški lok predstave. Ta se, začenši z granulacijami zvokov iz narave in oblikovanjem organskega vzdušja v prvem delu (»PES«), nadaljuje s presekom v techno-steam-punk, pospremljen z robustnimi zvoki letečih dronov v drugem delu (»DRON«). Kontrast obema se zgodi s preskokom v zborovsko petje v tretjem delu (odsoten »ČLOVEK«), z začetkom taktov bolgarske narodne pesmi (naslov: Dragana in slavček), ki govori o antropocentričnem razmerju v tekmi med naravo in kulturo, a se kmalu razblini s kontrapunktom pulziranja v intervalih, temelječih na nekaterih koeficientih razmerij med orbitalnimi frekvencami planetov, najbližjih Zemlji (13 Venerinih orbit za osem Zemljinih, tri Venerine orbite za eno Marsovo, dve Zemljini orbiti za eno Marsovo). Koncept glasbe sfer zajema metafizični princip, v katerem matematični odnosi izražajo tonalne kvalitete energije, ki se manifestira v številkah, oblikah in zvokih – povezanih v proporcionalnih vzorcih, s katerimi na koncu predstave sklenemo paradoksalni krog človekovega obstoja v brezmejnosti vesolja.

Človekovo dojemanje živalskega stroja kot tudi stroja, ki ga poganja umetna inteligenca, kaj hitro zdrsne v identifikacijo demoniziranja drugega, saj se v začaranem krogu dialektike vselej ustavimo pri diskurzu o čustvovanju in subjektivizaciji (človekove) duše. Pri vzpostavljanju povezav med tehnologijo, naravo, hibridno antropo-zoo-tehnomorfnostjo robotov in živali gre za preizpraševanje sodobne družbene paradigme, v kateri človek s čezmernim povzdigovanjem lastne kulture skoraj povsem uniči naravo; ta pa kljub temu preživi in polnokrvneje zaživi v sožitju s tehnologijo šele potem, ko se človek samouniči.

Maja Smrekar  

Maja Smrekar je uveljavljena intermedijska umetnica, ki že vrsto let ustvarja na križišču znanosti, tehnologije in umetnosti. Projektov se loteva izjemno analitično in z veliko mero družbene senzibilnosti. Zanimajo jo različni fenomeni medijskih okolij, sistemi percepcije in antropologija strahu. Diplomirala je na Oddelku za kiparstvo Akademije za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Pri snovanju in izvedbi intermedijskih umetniških projektov jo zanimajo: koncept življenja, povezovanje humanističnih in naravoslovnih znanosti, raziskovanje preteklosti in sodobnosti ter vzpostavljanje diskurzov o možnih realnostih bližnjih prihodnosti. Na mednarodnem festivalu Cynetart 2012 v Dresdnu (Nemčija) je prejela 1. nagrado Evropskega centra za umetnost Hellerau, na mednarodnem festivalu Ars Electronica 2013 v Linzu (Avstrija) častno omembo v kategoriji Hibridne umetnosti in istega leta nagrado Liberalne akademije zlata ptica za področje vizualnih umetnosti. Je dobitnica nagrade Zlata nika, najodmevnejše mednarodne nagrade na področjih medijske umetnosti in njenih stikov s tehnologijo, znanostjo ter humanistiko. Podelitev bo letos septembra na festivalu Ars Electronica v Linzu.

Aksioma – Zavod za sodobne umetnosti, Ljubljana je neprofitna kulturna ustanova iz Ljubljane, aktivna tako v slovenskem kot v mednarodnem prostoru, ki se zanima predvsem za projekte, ki uporabljajo nove tehnologije za raziskovanje in obravnavanje struktur sodobne družbe. Osredotoča se na umetniško produkcijo, ki raziskuje družbena, politična, estetska in etična vprašanja. Od leta 2002 je Aksioma producirala, koproducirala, promovirala in distribuirala številna umetniška dela s področij intermedijske, uprizoritvene, likovne in glasbene umetnosti. Dejavnosti vključujejo skupinske in samostojne razstave, performanse, instalacije in dogodke tako v galerijskem kot v javnem prostoru, projekte spletne umetnosti, videe, predavanja, predstavitve projektov, okrogle mize ter izdajo knjig, CD in DVD plošč ter katalogov.


PREMIERA:
14. oktober 2016, Oder pod zvezdami LGL
Avtor: Maja Smrekar
Koprodukcija: LGL in Zavod Aksioma, v partnerstvu s festivalom Mesto žensk
Igralka: Alenka Marinič
Treniranje psov: Mia Zahariaš
Vodnici psov: Mia Zahariaš, Tina Šolar
Psi: Atiya Maiara in Express O Magic of Michéles Garden; Nuria del Somni Catala in Tails of Magic Fang
Tehnologija dronov: Alen in Mia Balja
Upravljanje dronov: Alen Balja, Blaž Kovačič, Urša Purkart
Glasba: Luka Prinčič
Svetlobno oblikovanje: Miloš Vujković
Scenografija: Andrej Strehovec
Izdelava scenografije: ScenArt
Asistentka: Urša Purkart
Vodja predstave in oblikovalec zvoka: Luka Bernetič
Producentki: Pija Bodlaj in Marcela Okretič
Vsa zasedba
Kritike
Želite prejemati spored in novice po elektronski pošti?
3 reasons to book on our web site