Poletni delovni čas blagajne in knjigarne: 10.00–19.00, ob sobotah 10.00–13.00

Virginija Volk

  6+
Virginija Volk, foto: Urška Boljkovac
Uprizoritev Virginija Volk je nastala po motivih slikanice avtoric Kyo Maclean in Isabelle Arsenault,  ki je lani v prevodu Tine Mahkota izšla pri založbi Zala. Vanesa ima sestro Virginijo, ki se počuti prav volčje oziroma se tako obnaša. Kar naprej tuli, renči in revska, slabe volje je, ne ljubi se ji družiti z nikomer, vse ji gre na živce in prav nič je ne more potolažiti. A Vanesa se odloči, da jo bo spravila v dobro razpoloženje. Poskuša marsikaj, a ne gre tako zlahka. Končno ji Virginija pove, da bi jo osrečilo, če bi lahko nekam poletela. Nekam, kjer so kolački, lepe cvetlice in drevesa in prav nobene potrtosti. Tja, v Rožni park! Vanesa se ne obotavlja, poišče škatlo z barvicami in stene kmalu postanejo pisane in slikovite. Virginijina soba se spremeni v Rožno dolino, v cvetoči vrt, poln barv in svežine. Naenkrat vse poleti, postane svetlo in veselo, z Virginijo vred.
Navdih za naslov in vsebino slikanice sta angleška pisateljica Virginia Woolf, ki je trpela za depresijo in melanholijo, ter njena sestra, slikarka Vanessa Bell. Vendar ne gre za njuno biografijo, pač pa za oris počutja, ki je pisateljico spremljalo skorajda vse življenje. Zgodba opomni na moč in pozitivne učinke, ki jih premore domišljija oz. umetnost, da si opomoremo in znova postavimo na noge. Izriše nam tudi subtilno podobo sestrske ljubezni in prijateljstva nasploh, katerega naloga je med drugim, da opazimo druge, jih poskušamo razumeti in jim pomagati.

Tako mračni vihar v Virginiji kakor Vanesina barvna eksplozija sta na odru prikazani z domišljijsko močjo senčnega gledališča. Svet senc in barv z milino, občutkom, lahkotnostjo in sočutjem izrisuje domišljijsko pustolovščino med morami in sanjami, ki se konča s hvalnico življenju.

***

Virginija Volk je ena najbolj globokih in ganljivih slikanic, kar sem jih prebral. Navdušilo me je pogumno pisanje o temah, o katerih se navadno z otroki ne pogovarjamo in ki jih kot odrasli težko sprejemamo. Čeprav Virginijina bolezen nima imena in je o Vanessini bolečini težko govoriti, pa nas to ne odvezuje, da o njiju ne bi govorili. Slikanica se me je močno dotaknila tudi zato, ker umetnosti in domišljiji razločno pripisuje zdravilno in tolažilno moč oziroma sposobnost, da vsaj omili pekočo bolečino čustvenih ran, ki jih vsakdo nosi v sebi. Gre za slavljenje domišljije, ki zna ustvariti »kraje« za iskanje odgovorov, ki jih je sicer tako težko najti. 

Slikanica navdušuje tudi s sporočilom zgodbe, ki izpostavlja, kako pomembna sta dobro počutje in želja po življenju. Po zaslugi Vanesinega ljubečega prizadevanja pridemo iz zgodbe z velikim upanjem. In to je dobrodejno.

S postavitvijo te pripovedi na oder – ko jo prestavljam iz knjige, kjer tako posrečeno živi po zaslugi umerjenih besed in odličnih ilustracij, in ji skušam vdihniti novo življenje v gledališču – prevzemam veliko odgovornost. Zato se zanašam na svojo običajno govorico, jezik senčnega gledališča, v katerega zaupam.

Le kdo bi znal bolje od gledališča senc govoriti o tem, kar metaforično prežema to zgodbo: o temi in svetlobi, o črnini in barvi?

Fabrizio Montecchi

Režiser Fabrizio Montecchi se je rodil leta 1960 v Italiji, kjer je študiral scenografijo in arhitekturo. V času študija arhitekture v Benetkah se je priključil gledališki skupini Teatro Gioco Vita iz Piacenze, kjer je danes umetniški vodja, in se uveljavil kot eden najpomembnejših režiserjev senčnega gledališča na svetu. Kot režiser in scenograf je sodeloval s številnimi pomembnimi gledališči v Italiji (milanska Scala, La Fenice v Benetkah, opera v Rimu, veronska arena) in po svetu. Njegove predstave so pogosto povabljene na ugledne mednarodne festivale, za svoje delo pa je prejel že več nagrad. V Lutkovnem gledališču Ljubljana je pred dvema letoma režiral uspešno predstavo letošnjega dobitnika nagrade za otroško in mladinsko književnost ALMA Wolfa Erlbrucha Račka, Smrt in tulipan, ki je na številnih gostovanjih po svetu dobila že 12 nagrad. Fabrizio Montecchi predava na številnih delavnicah in mednarodnih gledaliških šolah.


PREMIERA: 20. april 2017, Veliki oder LGL 

Režiser: Fabrizio Montecchi
Avtor: Kyo Maclear
Avtor priredbe in scenograf: Fabrizio Montecchi
Prevajalka: Veronika Simoniti
Avtorica likovne podobe (po motivih Isabelle Arsenault): Federica Ferrari
Igrata: Martina Maurič Lazar in Maja Kunšič
Avtor glasbe: Mitja Vrhovnik Smrekar
Avtorica songov: Anja Golob
Lektorica: Irena Androjna Mencinger
Asistentka dramaturga: Katja Gorečan (AGRFT)
Vodja predstave in oblikovalec zvoka: Luka Bernetič
Producentka: Ana Rokvić Pinterič
Lučno vodstvo: Maša Avsec
Scenski tehnik: Iztok Vrhovnik
Izdelava senčnih lutk, scene in kostumov: Iztok Bobić, Federica Ferrari, Zala Kalan, Agnese Meroni, Sandra Birjukov, Marjetka Valjavec, Vladson, Uroš Mehle s. p.
Vsa zasedba
Predstave
26.08.2017 ob 18:00
Prizorišče: Veliki oder LGL
Kritike
Želite prejemati spored in novice po elektronski pošti?
3 reasons to book on our web site