V zavetrju časa

  14+
V zavetrju časa
Večmedijska prostorska postavitev gibljivih podob, objektov, glasbe, svetlobe in performansa sodobnih umetnic Mete Grgurevič in Urše Vidic V zavetrju časa je grajena po motivih knjige K svetilniku pisateljice Virginie Woolf in v tesnem sodelovanju z vrsto priznanih umetnikov z različnih področij sodobnih umetnosti. Namesto v gledališko dvorano vstopimo v Tunel, ki je v zaodrju Lutkovnega gledališča Ljubljana in se razteza v sam grajski hrib. Skozi prostorsko postavitev in akt performansa nas vodijo glasba, besede in zvoki; ti sledijo vzdušju zgodbe, ki pripoveduje o ustvarjalnem procesu umetniškega dela, intimnosti znotraj družine in razsežnosti časa.

Zakrito s spominom, obarvano s sanjami. (V. Woolf)

Večmedijska prostorska postavitev gibljivih podob, objektov, glasbe, svetlobe in performansa avtoric Mete Grgurevič in Urše Vidic V zavetrju časa je grajena po motivih knjige K svetilniku priznane modernistične pisateljice Virginie Woolf in v tesnem sodelovanju s serijo priznanih umetnikov z različnih področji sodobnih umetnosti. 

Namesto v gledališko dvorano vstopimo v Tunel, ki leži v zaodrju Lutkovnega gledališča Ljubljana ter se razteza v sam grajski hrib. Skozi prostorsko postavitev in akt performansa nas vodijo glasba, besede in zvoki; ti sledijo vzdušju zgodbe, ki pripoveduje o ustvarjalnem procesu umetniškega dela, intimnosti znotraj družine in razsežnosti časa. Sledimo glasu, šepetu muze – ki nas vabi, da se prepustimo obarvanim sanjam in si skozi impresije vizualnih in čutnih podob ustvarimo svojo interpretacijo vsebine. Avtorici pokažeta, da ustvarjalni tokovi krožijo in se prelamljajo zgolj v zavetrju časa, kjer je svet v nenehnem nastajanju in minljivost drobnih, vsakdanjih intimnih izkušenj ustvarja prostor kolektivnega spomina. 

Performans je primeren za odrasle gledalce.

PREMIERA: 23. junij, 18.00-21.00, Tunel LGL



Ko vsaka stvar pade na svoje mesto prepletanje treh ontoloških razsežnosti 

Interdisciplinarni projekt Urše Vidic in Mete Grgurevič je grajen po motivih romana K svetilniku pisateljice Virginie Woolf. V zgodbi, ki jo nekateri interpreti/interpretinje razumejo kot obrat od tradicionalnih literarnih žanrov, se pojavljajo tri (med seboj prepletajoče se) teme, ki jih avtorici projekta vpneta v svojo umetniško kreacijo:

-     intima in družinske vezi,
-     pomen umetniškega ustvarjanja,

-     minljivost in cikličnost časa.

Intima in družinske vezi

Virginia Woolf, intelektualka, genialna pisateljica in feministka, je bila kritična do tradicionalnega literarnega ustvarjanja, predvsem do žanrov, ki so glasove ženskih likov odrinili na obrobje. Znano je, da ni bila naklonjena pisatelju Jamesu Joyceu, ki je s svojim Uliksesom ustvaril novodobno Odisejo, v ospredje pa postavil »blodečega junaka«, ki znotraj vsakdanjega življenja in velemestnih ulic Dublina išče svoje mesto. Tudi Virginia Woolf se naslanja na ep o Odiseji, a na mesto moškega junaka postavi ženski lik, gospo Ramsay. Znotraj tradicionalnega epa (moški) heroji rešujejo svet, vpeti so v politična vprašanja, vojskovanja in igre časti, v romanu Virginie Woolf pa se vsa razsežnost sveta zrcali v intimnih vezeh, družinskem prostoru, domu, kjer se odvijajo majhne zgodbe, drobni premiki in dogajanja. Tako kot je Odisej potreboval deset let, da se je (po vojni v Troji) vrnil k ženi Penelopi, je tudi družina Ramsay potrebovala prav toliko let, da je ponovno obiskala družinsko hišo ob morju, ki pomeni »prostor začetka«. Začetek pripovedi je vezan na osrednji dogodek romana, ko sin James izrazi željo, da bi odšel na izlet k svetilniku. Ob družini, ki je takrat še celovita (kasneje, v drugem delu romana, gospa Ramsay in dva njena otroka umrejo), pisateljica upodobi lik slikarke Lily, umetnice, ki se upira tradicionalnim zahtevam družbe in se odloči, da se ne bo poročila. V zadnjem delu romana slikarka Lily končuje svojo sliko, medtem ko gospod Ramsay s svojimi (že odraslimi) otroki vesla proti svetilniku – kar lahko razumemo kot metaforo za potovanje v obljubljeno deželo.

Projekt Urše Vidic in Mete Grgurevič ponuja številne možne interpretacije – med drugim tudi zato, ker avtorici ne sledita zgodbi skozi poglavja, temveč poustvarita atmosfero posameznih, iz celote iztrganih prizorov. Pri tem se naslanjata na tehniko toka zavesti, ki ga modernistična pisateljica uvaja v svoje pisanje. Prizorišče dogajanja je postavljeno pod zemljo, gledalec/gledalka potuje skozi tunel, tako kot potuje bralec/bralka skozi intimno atmosfero osebnih zgodb, skozi miselne zavoje, ki se cepijo v različne smeri.

Avtorici pričujočega projekta upodobita motiv svetilnika v obliki žarnic, ki nihajo nad vodo. Morda poskušata na ta način pokazati, da je pot do »resnice« lahko nevarna, ne samo zato, ker je »spodaj« pod zgodovinsko uhojenimi in neštetokrat prevoženimi kolovozi, temveč tudi zato, ker se tisti, ki stopajo po njej, srečujejo s prepoznavanjem lastnih, bolečih intimnih zgodb.  

Pomen umetniškega ustvarjanja

Avtorici pričujočega projekta s prepletanjem gibljivih podob, objektov, glasbe, svetlobe in performansa ustvarita dramaturško sozvočje vseh elmentov. Gledalci vstopijo v prostor tunela skozi gmoto ostro zasekanih črnih aluminjastih bazenov, delo vizulanega umatnika Jaše. Nihajoče žarnice v stičišču z vodo predstavljajo nevarnost, tako kot je »ne-varen« tudi trenutek, ko umetnica Lily stopi v ustvarjalni proces in se znajde pred praznim platnom (v želji, da bi s potezami čopiča dala obliko svojim idejam, jih »utelesila«), pri tem pa se zaveda, da nima nobenega zagotovila za uspeh:

"V tistem trenutnem letu med videnim in njenim platnom, so se je polastili demoni, ki so jo nič kolikokrat pripravili malodane do solz in napravili pot od zamisli do izvedbe tako grozno, kot je za otroka hoja po temnem hodniku."

Umetnica stopa na pot »proti svetilniku«, proti svoji lastni, »subjektivni resnici«, ki je tisto »kar vidi«, tisto kar je zanjo pomembno. Znotraj pričujočega projekta zgoraj navedeno besedilo zaživi v performansu Nataše Živković, ki prehaja med različnimi romanesknimi liki - besede pa se prepletejo s glasbeno kompozicijo Tineta Grgureviča.

Še posebej zanimiva se mi zdi vpeljava »akta tkanja«, pri tem se avtorici projekta naslanjata tako na prizore iz romana (gospa Ramsay se namreč večkrat pojavlja s pletilkami v rokah in kvačka) kot tudi na ep o Odiseji, natančneje na lik Penelope.V njuni postavitvi »akt tkanja« ne simbolizira več dejanja »zveste ženske«, »dobre žene« Penelope, ki čaka na Odiseja, da se vrne iz Troje, temveč govori o ustvarjalnem procesu »sodobne ženske«, ki prehaja med različnimi vlogami (kot mati, umetnica, ljubimka, karieristka itn.). Ta proces pa ni zaznamovan zgolj z izgradnjo umetniškega produkta, temveč tudi z »razgradnjo«, s »paranjem« že obstoječega materiala, s spodrsljaji, tipanjem v temi in preizkušanjem novih situacij. Ustvarjalnost je namreč proces, ki ni vezan na cilj, temveč na interakcijo, na razmerja, odnose med ljudmi in njihovim okoljem. V tem okolju ustvarjalne sile krožijo, se srečujejo med seboj, se dotikajo, stikajo in tkejo nove, odprte strukture. Kreativnost, prek katere človek razvija svojo identiteto, je povezana tudi z odgovornostjo in medsebojnim delovanjem, »zato je pomembna vsaka poteza s čopičem po platnu«, kot pravi slikarka Lily, umetnica, s katero Virginia Woolf dekonstruira hromeče opredelitve spolnih identitet.

Minljivost in kroženje časa

Glavni liki romana iščejo v svojem življenju »majhna razodetja«, ki bi osmislila njihova življenja. Zavedajo se surovega minevanja časa, ki ga pisateljica ponazori tako skozi tragične dogodke v družini (v ospredju je motiv smrti) kot tudi skozi natančne opise prizorov iz narave: »… hiša je bila opuščena. Bila je kot školjka na peščini, da jo zdaj, ko jo je življenje zapustilo, napolnijo suha zrna soli …« Prav ti prizori pa se naselijo tudi v umetniški prostor Urše Vidic in Mete Grgurevič. Znotraj postavitve se pojavljajo elementi, kot so voda, zrak, ogenj, zemlja. V videoinstalaciji smo priča drevesu, ki raste ženski iz roke, kar me je napotilo k misli, da pripadamo svetu, ki je v nenehnem nastajanju in nima končne podobe … in ko spontano odgovarjamo na življenjske situacije, soustvarjamo svet. Prek vzdušja, ki ga avtorici ustvarita, omogočita gledalcem/gledalkam vpogled v še eno razsežnost bivanja – v prostor, ki se skriva v vsakdanjih, na videz drobnih rečeh (načinu, kako se prsti oprimejo skodelice čaja, kako otrok češe mami lase …).

In kje se skrivajo »majhna razodetja«, če ne prav v teh vsakdanjih rečeh, predvsem pa v zmožnosti bivanja v trenutku, ki povezuje preteklost in prihodnost. Čas se giblje kot veter, kot dih in kroži kot ustvarjalni tokovi … in tisto, kar moramo pravzaprav vedeti, je to, da se stvari ponavljajo. Kot je napisala Virginia Woolf: … nekaj, kar je bila vedela … ker si pač v stiskah in zmedah vsakdanjega življenja, pri vseh teh otrocih, vseh teh obiskovalcih, imel neprestano občutek, da se stvari ponavljajo – da pade vsaka stvar na mesto, kamor je padla prejšnja, in tako ustvarja odmev, ki zveni v zraku, da je ves nabit od tresljajev.

Skozi spretno tkanje podob in vzdušja tudi v umetniški kreaciji Urše Vidic in Mete Grgurevič vsaka stvar pade na svoje mesto in ustvarja prostor za različne odmeve, različne možne interpretacije.

Avtor: Meta Grgurevič, Urša Vidic
Avtorica in izvajalka performansa: Nataša Živković
Avtor glasbe: BOWRAIN
Oblikovalec svetlobe: Jaka Šimenc
Vokal: Nataša Živković
Inštrumentalna zasedba: Eduardo Raon (harfa), Vita Kobal (violina), Ema Kobal (violončelo)
Prostorsko blikovanje zvoka: Mario Babojelić & BOWRAIN
Nastopajoči v videu: Nataša Živković & Ivana Rokvić
Snemanje in montaža videa: Maša Nonković
Elektroinženiring: Otto Urpelainen
Konstrukcija posameznih elementov: France Petač
Mizarska dela: Vladimir Janc
Krojenje in šivanje: Jelka Lehrman
Izdelava scene, mask, mehanizmov, silikonske roke in kostumov: Zoran Srdić, Žiga Lebar, Polona Černe, Sandra Birjukov, Marjeta Valjavec, Uroš Mehle s. p.
Vodja predstave in oblikovanje zvoka: Luka Bernetič
Producentka: Ana Rokvić Pinterič
Posebna zahvala: JAŠI za svetovanje ... Svetlobni gverili za produkcijo dela Glassworks#1 ... Evi Logonder za asistenco ob začetku projekta ... Luki Dekleva za svetovanje pri snemanju videa ... Gimnaziji Šentvid za izposojo električnega usmernika ...
Vsa zasedba
Kritike
Želite prejemati spored in novice po elektronski pošti?
3 reasons to book on our web site