PISAVA
VELIKOST

CTRL+ ZA POVEČAVO
CTRL- ZA POMANJŠAVO

VELIKE/MALE
STIL

NevidnaPoetična drama za odrasle, trajanje 55 min

  18+
Foto Matej Povše
Režiser Primož Ekart v avtorski predstavi spregovori o občutljivosti trenutkov iztekajočega se človeškega življenja, ki so polni intenzivnih spominov in obračunov s samim seboj ter svetom. To je zgodba o ženski, ki je nevidna, vedno nekje ob robu življenja, ki polzi mimo. Tudi njenega odhoda ne bo nihče opazil.

Ustvarjalno ekipo v poetični drami Nevidna zanimajo intimne zgodbe človeškega življenja, predvsem pa odhajanje in poslavljanje, ki ju ponavadi spremljajo občutki osamljenosti. Rdečo nit njenega ustvarjanja gradi tudi zavedanje človekove vpetosti v družbeno dogajanje, torej v svet, kakršen je ta hip. Dejstvo je, da družbene okoliščine, s katerimi se trenutno srečujemo, niso naklonjene starosti in starejšim ljudem. Eden od -izmov, ki se jih mogoče najmanj zavedamo, ker smo ga mogoče že ponotranjili, je starizem, diskriminacija starejših, ki se razkriva v mnogoterih oblikah. Trenutno ena najbolj žgočih oblik se dogaja prav zdaj, ko se družba do starejših in nemočnih obnaša kot do nepotrebnih, odvečnih ljudi, ki bi lahko v času epidemije potencialno zasedali in ogrožali bolnišnične zmogljivosti in preprečevali zdravljenje mlajših, družbi in predvsem kapitalu koristnejših.

Uprizoritev, ki se formalno umešča znotraj gledališča objektov oziroma intermedijskih uprizoritvenih praks, je oseben, čustven odtis nekega intimnega dogodka, ki se zgodi v (samo)izolaciji, izrisan na ozadju širših družbenih dogajanj.

V predstavi je uporabljena pesem Brez besed  (1966) v izvedbi Berte Ambrož (avtorica besedila Elza Budau, avtor skladbe Mojmir Sepe).


Nevidna
Zadnja vaja

Čudni časi so. Prišli smo do nečesa, kar uradno imenujemo zadnja vaja za uprizoritev. Nekoč, v predpandemičnih časih, bi temu rekli premiera. Namesto zadnja bi bila prva – predstava. Ustvarjalci bi prvič stopili pred gledalke in gledalce, z vznemirjenjem bi prisluškovali, kako naše prvo občinstvo diha, kako se odziva, kako se jih naša zgodba dotakne, kakšna vprašanja razpira. Gledalke in gledalci bi čutili naše vznemirjenje in med vsemi nami, zavitimi v mrak Tunela, bi se zgostili napetost, vzdušje, pričakovanje in odrešitev skupne gledališke izkušnje, zgodbe o Nevidni. Tako pa je to bila samo zadnja vaja.

Premiera za občinstvo bo, ko bo. Nihče ne ve, kdaj. Našo zgodbo smo naredili na zalogo, da jo bomo lahko pripovedovali nekoč, kasneje. Prišli smo na konec procesa, mogoče bomo uprizoritev v vmesnem času še malo popravili, jo v posameznih segmentih izboljšali, ampak zdaj smo tu, kjer smo. Na zadnji vaji.

Naš proces smo začeli z idejo in željo, da bi pripovedovali o nečem, kar se nas je v bližnji preteklosti močno dotaknilo. In je še vedno žgoča realnost. V domovih za starejše so umirali ljudje in še vedno umirajo. Čeprav je bil prvi val epidemije razmeroma blag, je v povezavi s koronavirusom umrlo nesorazmerno veliko starejših ljudi, predvsem tistih v domovih za starejše. Izkazalo se je, da so umirali tudi zato, ker je bilo odločeno, da v primeru covida ne bodo hospitalizirani. Postelje v bolnišnicah so bile rezervirane za mlade, močne, za tiste, ki lahko delajo in podpirajo ter hranijo sistem in njegove svete trge. Starejši so bili odveč, breme družbe, sivi cunami, ki lahko uniči svet, kot to opisuje neoliberalistična doktrina.

Starejši so umirali v osami, v izolaciji. Ni bilo svojcev ob njihovih posteljah, ni bilo njihovih otrok, ki bi jih držali za roko. Odhajali so in nihče jih ni videl. Naši starejši so postali nevidni in o tem želimo pripovedovati. O obrazih, ki jih ne vidimo, in imenih, ki jih ne poznamo.

In želeli smo pripovedovati o še eni nevidnosti. O nevidnosti poklica lutkarice, lutkarja. Navdihnila nas je zgodba o lutkarju, dolgoletnem članu Lutkovnega gledališča Ljubljana. Na svoji igralski poti je odigral ogromno predstav, vendar ga ni nihče poznal, nihče ni vedel zanj. Visoko zgoraj z mosta je oživljal najslavnejše marionete, glas so jim posojale druge igralke in igralci. Bil je nem in neviden.

Naša zgodba tako pripoveduje o Njej, starejši ženski, lutkarici. Pripoveduje o Njenem odhodu, tihem in nevidnem, kot je bilo tiho in nevidno Njeno življenje.

Primož Ekart

  

Primož Ekart, igralec, gledališki režiser in producent, je diplomiral iz dramske igre na AGRFT v Ljubljani. Igral je v več kot 80 gledaliških predstavah, nekaj celovečernih filmih, TV-nadaljevankah, radijskih igrah in predstavah uličnega gledališča. V zadnjem času se posveča predvsem gledališki režiji. Nazadnje je v Lutkovnem gledališču Ljubljana z mlado ustvarjalno ekipo znotraj Gledališkega laboratorija LGL ustvaril uspešnico Vihar v glavi (2017) in Rumeno Luno (2020).

Leta 2016 je ustanovil Imaginarni, zavod za kulturno dejavnosti, kjer je v njegovi režiji nastalo nekaj odmevnejših in tudi nagrajenih predstav. Zgodba o nekem slastnem truplu ali kako so se Roman Abramovič ... ali Gostija, je leta 2012 na Tednu slovenske drame prejela nagrado Rudija Šeliga in nagrado občinstva, na festivalu Borštnikovo srečanje pa nagrado Združenja gledaliških kritikov in teatrologov za najboljšo predstavo v sezoni 2011/2012. Predstava Evropa je prejela nagrado Marul za umetniški dosežek na Marulićevih dnevih v Splitu in je bila uvrščena v tekmovalni program Borštnikovega srečanja (2015). Nemoč je na 52. festivalu Borštnikovo srečanje prejela veliko nagrado za najboljšo uprizoritev festivala ter nagradi za igro (Nik Škrlec) in scenografijo (Damir Leventić). Tudi zadnji uprizoritvi v produkciji zavoda sta bili uvrščeni v tekmovalna programa dveh slovenskih festivalov: to jabolko, zlato na 50. Teden slovenske drame v Kranju in Živela vulva! na Dneve komedije v Celju. Imaginarni svoje predstave soustvarja v sodelovanju z najpomembnejšimi slovenskimi gledališkimi javnimi zavodi, kot so Cankarjev dom, SNG Drama Ljubljana, Lutkovno gledališče Ljubljana, Mini teater, Prešernovo gledališče Kranj in Mestno gledališče ljubljansko. 

Tunel LGL

Koprodukcija LGL in Zavod Imaginarni

Lutkovno gledališče Ljubljana in Zavod Imaginarni
Režiser: Primož Ekart
Scenograf: Meta Grgurević
Avtorji: Ustvarjalci uprizoritve
Igrata: Maja Kunšič in Lovro Finžgar
Kostumografka: Tina Kolenik
Skladatelj: Tine Grgurevič
Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak
Oblikovalca videa: Domen Martinčič, Vid Hajnšek
Koreografka: Rosana Hribar
Prevajalka pesmi: Tina Mahkota
Lutkovna tehnologa: Zoran Srdić, David Klemenčič
Glasbenika: Oskar Longyka, violina; Blaž Celarec, bobni
Lektorica: Maja Cerar
Vodja predstave in oblikovalec zvoka: Mitja Vasić
Producentka: Alja Cerar Mihajlović
Lučni vodja: Niko Štabuc
Scenski tehnik: Sašo Kitić
Izdelava lutk, scene in kostumov: Zoran Srdić, Iztok Bobić, David Klemenčič, Sandra Birjukov, Marjeta Valjavec, Olga Milić, Uroš Mehle, s.p., Kristjan Vidner
Vsa zasedba
Kritike