Virginija Volk

Italijanski režiser in scenograf Fabrizio Montecchi je eden največjih mojstrov gledališča senc, ki s svetovno znanimi predstavami Teatra Gioco Vita iz Italije že vrsto let odkriva in razvija senčno gledališče, poznan pa je tudi kot pomemben avtor gledališča za otroke in mlade. V LGL je režiral uspešno, večkrat nagrajeno in tako pri otrocih kot odraslih izjemno dobro sprejeto uprizoritev Račka, Smrt in tulipan. V Italiji je sodeloval z gledališkimi hišami, kot so milanska Scala, beneški La Fenice, veronska Arena in rimsko Operno gledališče, dejaven pa je tudi drugod po Evropi, kjer je predstave ustvarjal za Dockteatern Tittut (Švedska), Huriaruuth Dance Company (Finska); Théâtre du Tilleul (Belgija); Children’s Theatre Company (ZDA), Visible Fictions (Škotska) in BTL (Poljska). Posveča se tudi pedagoškemu delu s področja senčnega gledališča.

Na tej povezavi si lahko ogledate pogovor, ki ga je za TV Slovenija pripravila Marjana Ravnjak.

»Ob stiku z otroki vsak od nas spremeni register. Izbira drugačne besede. Vsi, ki se ukvarjamo z gledališčem za otroke, moramo najti drugačen register, pri tem pa ne smemo žrtvovati svoje poetike, svojih misli in zamisli. Ne smemo si postavljati omejitev, kadar govorimo z otroki. Predvsem pa ne smemo misliti, da govorimo o stvareh, ki nas ne zanimajo. Vedno moramo biti vpleteni in se zavedati, da je odnos do stvari, o katerih govorimo, pomemben za oboje. Nisem prepričan, da so otroci tako krhki. Otroci že od rojstva želijo rasti. Želimo si postavljati vprašanja in iskati odgovore. Največji filozofi naj bi bili otroci. Postavljajo vprašanja, na katera filozofi že od nekdaj skušajo odgovoriti. Mi smo krhki, ker nikoli ne vemo, kaj moramo odgovoriti, ali je dobro o nečem govoriti. Krhki so odrasli, ki so nebogljeni ob tako pomembnih vprašanjih. Otroci so prvi, ki vedo, kdaj resno govoriš o neki temi. So prvi, ki so ti pripravljeni nameniti pozornost, saj želijo odgovore, iščejo jih. To so odgovori, ki jim omogočajo razvoj. Kakšno vlogo ima gledališče v družbi, ko pa imamo toliko medijev, tehničnih možnosti in jezikov, ki so zelo vplivni? Znova moramo odkriti neposredno komunikacijo z gledalci in razpravljati o pomembnih temah. V gledališču je to še mogoče.«

Predstava Virginija Volk temelji na istoimenski slikanici, ki je z izvirnim naslovom Virginia Wolf prvič izšla leta 2011 v Kanadi. Avtorica Kyo Maclear vsebinsko delno izhaja iz lastnih izkušenj, delno pa črpa iz življenjske zgodbe angleške pisateljice Virginie Woolf, ki je trpela za depresijo, in njene sestre Vanesse, ki ji je bila v oporo in pomoč. Slikanico je ilustrirala Isabelle Arsenault, s katero sta pred tem že ustvarili slikanico Spork!. V predstavi se režiser in scenograf Fabrizio Montecchi močno naslanja na knjižne ilustracije, ki že same sugerirajo možnost postavitve v senčnem gledališču, saj ilustratorka gradi na kontrastu črno-belih silhuet in kaotične barvitosti, ki ustreza »popolnemu svetu« v Rožnem parku.

Slikanica je doživela izjemno dober kritiški in bralski odziv. V slovenski jezik jo je prevedla Tina Mahkota, izšla pa je leta 2016 pri založbi Zala.