PISAVA
VELIKOST

CTRL+ ZA POVEČAVO
CTRL- ZA POMANJŠAVO

VELIKE/MALE
STIL

Virginija Volk

Pripravila Ana Duša

Avtorji in ustvarjalci

Fabrizio Montecchi

Italijanski režiser in scenograf Fabrizio Montecchi je eden največjih mojstrov gledališča senc, ki s svetovno znanimi predstavami Teatra Gioco Vita iz Italije že vrsto let odkriva in razvija senčno gledališče, poznan pa je tudi kot pomemben avtor gledališča za otroke in mlade. V LGL je režiral uspešno, večkrat nagrajeno in tako pri otrocih kot odraslih izjemno dobro sprejeto uprizoritev Račka, Smrt in tulipan. V Italiji je sodeloval z gledališkimi hišami, kot so milanska Scala, beneški La Fenice, veronska Arena in rimsko Operno gledališče, dejaven pa je tudi drugod po Evropi, kjer je predstave ustvarjal za Dockteatern Tittut (Švedska), Huriaruuth Dance Company (Finska); Théâtre du Tilleul (Belgija); Children’s Theatre Company (ZDA), Visible Fictions (Škotska) in BTL (Poljska). Posveča se tudi pedagoškemu delu s področja senčnega gledališča.

Na tej povezavi si lahko ogledate pogovor, ki ga je za TV Slovenija pripravila Marjana Ravnjak.

»Ob stiku z otroki vsak od nas spremeni register. Izbira drugačne besede. Vsi, ki se ukvarjamo z gledališčem za otroke, moramo najti drugačen register, pri tem pa ne smemo žrtvovati svoje poetike, svojih misli in zamisli. Ne smemo si postavljati omejitev, kadar govorimo z otroki. Predvsem pa ne smemo misliti, da govorimo o stvareh, ki nas ne zanimajo. Vedno moramo biti vpleteni in se zavedati, da je odnos do stvari, o katerih govorimo, pomemben za oboje. Nisem prepričan, da so otroci tako krhki. Otroci že od rojstva želijo rasti. Želimo si postavljati vprašanja in iskati odgovore. Največji filozofi naj bi bili otroci. Postavljajo vprašanja, na katera filozofi že od nekdaj skušajo odgovoriti. Mi smo krhki, ker nikoli ne vemo, kaj moramo odgovoriti, ali je dobro o nečem govoriti. Krhki so odrasli, ki so nebogljeni ob tako pomembnih vprašanjih. Otroci so prvi, ki vedo, kdaj resno govoriš o neki temi. So prvi, ki so ti pripravljeni nameniti pozornost, saj želijo odgovore, iščejo jih. To so odgovori, ki jim omogočajo razvoj. Kakšno vlogo ima gledališče v družbi, ko pa imamo toliko medijev, tehničnih možnosti in jezikov, ki so zelo vplivni? Znova moramo odkriti neposredno komunikacijo z gledalci in razpravljati o pomembnih temah. V gledališču je to še mogoče.«

Anja Golob

Posebej za predstavo je nova songa napisala pesnica Anja Golob (1976), dobitnica dveh Jenkovih nagrad – za zbirki Vesa v zgibi leta 2014 in Didaskalije k dihanju leta 2016. Trinajst pesmi iz zbirke Vesa v zgibi je bilo prevedenih v nemščino, izšle so pri založbi Hochroth na Dunaju. Leta 2014 je iz načelnih razlogov zavrnila denarni del Jenkove nagrade, s čimer je spodbudila javno debato o financiranju nagrad. Je ena izmed urednic založbe Vige Vage Knjige.

Mitja Vrhovnik Smrekar

Songa za predstavo je uglasbil Mitja Vrhovnik Smrekar, ki je z režiserjem Fabriziem Montecchiem sodeloval že pri predstavi Račka, smrt in tulipan.

Literarna predloga

Predstava Virginija Volk temelji na istoimenski slikanici, ki je z izvirnim naslovom Virginia Wolf prvič izšla leta 2011 v Kanadi. Avtorica Kyo Maclear vsebinsko delno izhaja iz lastnih izkušenj, delno pa črpa iz življenjske zgodbe angleške pisateljice Virginie Woolf, ki je trpela za depresijo, in njene sestre Vanesse, ki ji je bila v oporo in pomoč. Slikanico je ilustrirala Isabelle Arsenault, s katero sta pred tem že ustvarili slikanico Spork!. V predstavi se režiser in scenograf Fabrizio Montecchi močno naslanja na knjižne ilustracije, ki že same sugerirajo možnost postavitve v senčnem gledališču, saj ilustratorka gradi na kontrastu črno-belih silhuet in kaotične barvitosti, ki ustreza »popolnemu svetu« v Rožnem parku.

Slikanica je doživela izjemno dober kritiški in bralski odziv. V slovenski jezik jo je prevedla Tina Mahkota, izšla pa je leta 2016 pri založbi Zala.


?Režiser Fabrizio Montecchi o knjigi pravi takole: »Virginija Volk je ena najbolj globokih in ganljivih slikanic, kar sem jih prebral. Navdušilo me je pogumno pisanje o temah, o katerih se navadno z otroki ne pogovarjamo in ki jih kot odrasli težko sprejemamo. Čeprav Virginijina bolezen nima imena in je o Vanesini bolečini težko govoriti, pa nas to ne odvezuje, da o njiju ne bi govorili. Slikanica se me je močno dotaknila tudi zato, ker umetnosti in domišljiji razločno pripisuje zdravilno in tolažilno moč oziroma sposobnost, da vsaj omili pekočo bolečino čustvenih ran, ki jih vsakdo nosi v sebi. Gre za slavljenje domišljije, ki zna ustvariti ‘kraje’ za iskanje odgovorov, ki jih je sicer tako težko najti. Slikanica navdušuje tudi s sporočilom zgodbe, ki izpostavlja, kako pomembna sta dobro počutje in želja po življenju. Po zaslugi Vanesinega ljubečega prizadevanja pridemo iz zgodbe z velikim upanjem. In to je dobrodejno.«

Teme

Pojem depresija je v besedišču sodobnega človeka pogost in ne vedno ustrezno uporabljen. Z njim včasih napačno označujemo nekatere druge pojave, kot sta na
primer melanholija ali žalost. V slikanici se izraz nikoli ne pojavi, namesto tega je za Virginijino počutje uporabljen izraz volčje.

Depresija je pogosta in potencialno nevarna duševna bolezen, ki negativno vpliva na naša občutja, na način, kako razmišljamo in kako ravnamo. Za depresijo vsaj
enkrat v življenju zboli šestina vseh ljudi, pogostejša pa je pri ženskah, pri katerih se delež obolelih dvigne na tretjino. Depresija se lahko pojavi kadarkoli v življenju
posameznika, navadno pa prvič »udari« v poznih najstniških ali zgodnjih dvajsetih letih. Povzroča občutke žalosti in izgube zanimanja za zunanji svet, vključno
s stvarmi, ki prizadeti osebi sicer veliko pomenijo. Depresija je lahko povod za različne čustvene in fizične težave in lahko vpliva na zmožnost dela.

Vsi se v življenju srečujemo s trenutki intenzivne žalosti – na primer ob smrti, ločitvi ali izgubi službe. Ti občutki so naravni odziv na situacijo in se ločijo od
depresije, čeprav ji je proces žalovanja, ki je pri vsakem človeku edinstven, včasih lahko podoben. Tako žalost kot depresija lahko na primer povzročita opuščanje
vsakodnevnih aktivnosti. A med njima so tudi pomembne razlike:
• V procesu žalovanja občutki bolečine prihajajo v valovih in so pogosto prepleteni z lepimi spomini. Pri depresiji sta razpoloženje in interes (užitek) v obdobju dveh
tednov večino časa na nizki ravni.
• V procesu žalovanja navadno ohranimo samozavest. V depresiji so, nasprotno, pogosta občutja ničvrednosti in samozaničevanja.

O depresiji, žalosti in človeških možganih sta ob naši predstavi razmišljali družinski terapevtki Breda Jelen Sobočan in Metka Kališnik Šavli.