PISAVA
VELIKOST

CTRL+ ZA POVEČAVO
CTRL- ZA POMANJŠAVO

VELIKE/MALE
STIL

DA TE NI SRAM

Angleška različica gradiva je dostopna na tej povezavi. / The English version is available here.

Da te ni sram je uprizoritev neskončnega skrolanja in generiranja vsebin, avatarjev, emodžijev, trapa, stand-upa, videospotov in storyjev, ki na prelomu virtualnega, pravljičnega in sedanjega išče prostor brez sramu.

Skozi eksperimentiranje s formati in jezikom družbenih omrežij obravnava ukoreninjene občutke sramu ter vseprisotnega medsebojnega sramotenja in brezsramnosti. Skozi avtorski material mlade ustvarjalne ekipe raziskuje, kdaj in kako se sram rodi, na kakšne načine se reproducira in ali ga je sploh mogoče preseči.

PRED OGLEDOM UPRIZORITVE

  • Poskusite definirati pojem sramu.

  • Česa mislite, da je ljudi najbolj sram?

  • S kom se lahko pogovarjate o sramu? Ali sploh govorite o sramu?

Večino svojih občutkov lahko pripišemo odzivom na določene situacije ali dogodke, ki so lahko prijetni ali neprijetni. Ko te situacije ali dogodki minejo, čustva, povezana z njimi, običajno izginejo. Čustva so na splošno minljiva. Sram pa je drugačen. Značilnost sramu je stalno zavedanje naših zaznanih napak. Zato se hitro lahko ujamemo v past razmišljanja, ki temelji na sramu. Posledično se lahko začnemo osredotočati bolj na svojih nekaj zaznanih napak kot na svoje številne uspehe. Lahko se izkaže, da so naše misli prepolne obžalovanja, obsojanja in napovedovanja neuspehov v prihodnosti. Pri osebah, ki jih preplavljajo občutki sramu (ponavadi se jim pridruži tudi občutek krivde), obstaja večje tveganje za depresijo, tesnobo in številne druge duševne težave. Na splošno velja, da večina tistih, ki se spopadajo s sramom, ni izpostavljena večjemu tveganju za nasilno vedenje ali agresijo.

  • Pogovorite se o občutkih sramu in razmislite o tem, kako jih bo tematizirala uprizoritev.

  • O temah, ki nam vzbujajo občutke sramu, ponavadi težko govorimo. Zakaj mislite, da je to tako?

  • MUZEJ SRAMU: pripravite manjšo instalacijo, sliko ali drugo obliko vizualne umetnosti na temo sramu (na primer koš za smeti iz vaše spalnice ...). Izhaja naj iz vaših občutkov sramu. Samega izdelka ne opisujte ali razlagajte. Raje pripravite skupno razstavo, na kateri si ogledate muzeje drug drugega.


Slovenska psihologinja Sabina Prah v enem od svojih prispevkov za portal e-Psihologija zapiše:

»Sram je eno najbolj nevzdržnih čustev, ki ima ob dolgotrajnejši izpostavljenosti lahko toksičen učinek na telo, saj zmanjšuje sposobnost samopomirjanja vznemirjenosti. Sram namreč zaradi hormona adrenalina telo izjemno vznemiri, kar je lahko tudi zasvojljivo. Nekateri ljudje tako nezavedno iščejo situacije in ljudi, v in ob katerih se sramotijo ali drugače doživljajo sram. Pogosto pa se sram tudi prenaša na druge ljudi – če ga oseba sama ne zmore začutiti, ga lahko toliko bolj začuti okolica. Sram je čustvo, ki je temelj socializiranja. V drugem letu otrokove starosti, ko otrok zaradi vse večjih motoričnih zmožnosti raziskuje svet okoli sebe, je čustvo sramu tisto, ki ga lahko v trenutku zaustavi v njegovem vedenju. Ker sram otroka telesno tako zelo preplavi, ga v hipu ohromi in nauči, katero vedenje je sprejemljivo in katero ne. Sram ima torej funkcijo sledenja socialnim normam v določeni družbi. Če otrok med odraščanjem pogosto doživlja kritike in kazni, ki prebujajo sram, dobiva sporočila, da ni ustrezen, da je nevreden. Oblikuje prepričanje, da ni v redu, da je drugačen, kar vodi v razvoj slabe samopodobe, perfekcionizem, težnjo po ugajanju drugim in pogost občutek krivde. Ker je s sramom telesno izjemno težko zdržati, saj se dotika prav bistva našega obstoja – naše vrednosti, ga tako težko doživljamo in težimo k temu, da bi ga prikrili. Najpogosteje ga skrijemo za jezo, zato je prvi korak pri delu s sramom ravno razgradnja jeze. Tej pogosto sledijo strah, žalost, nemoč, šele v samem jedru naše ranljivosti pa se srečamo s sramom. O njem običajno lahko spregovorimo le v izjemno varnem in zaupnem odnosu, kot je na primer partnerski ali psihoterapevtki odnos.«
(Vir)


Eden od večjih skrbi, s katerimi se soočamo ob občutku sramu, je pogled drugega oziroma javno izpostavljanje »sramotnega« dejanja, karakteristike. Ta strah se je s pojavom družabnih omrežij še povečal. A javno sramotenje ni nov koncept. Javno poniževanje in kaznovanje sta univerzalni človeški vedenji, ki se v družbi pojavljata že od nekdaj. Vendar je pojav interneta in uporabe družbenih medijev za sramotenje to slabo vedenje dvignil na povsem drugo raven. S spletnim sramotenjem se ljudje družbenega sramotenja lotevajo v veliko večjem obsegu in na bolj organizirane načine, dejanja javnega kaznovanja pa imajo za prizadete ljudi večje posledice kot kdaj prej.

  • Zakaj mislite, da je javno sramotenje tako pogosto na spletnih omrežjih?

  • Ali mislite, da k pogostosti tega pojava pripomore tudi navidezna anonimnost?

  • Kaj mislite, kako se zaradi tega spremeni naša podoba, ko jo prikazujemo na spletiščih?

Na tej povezavi si lahko preberete članek pisateljice in raziskovalke Blair Glaser, v katerem odpira vprašanja občutka nadzora prek spletnega sramotenja.

  • Naštejte nekaj sodobnih primerov javnega oziroma spletnega sramotenja.

  • Ali poznate termin »cancel culture«? Kaj si mislite o tem pojavu? Naštejte nekaj primerov.

  • Se vam zdi, da je spletno sramovanje v Sloveniji enako prisotno kot v drugih državah?

GLEDALIŠKI LABORATORIJ LGL


Gledališki laboratorij Lutkovnega gledališča Ljubljana je projekt, s katerim gledališče mladostnike vključuje v svet nastajanja gledaliških produkcij. Na avdiciji se vsako leto izberejo nadobudni mladi ustvarjalci, ki pod taktirko izkušenega režiserja in strokovnjakov več mesecev ustvarjajo svežo gledališko produkcijo. V sklopu laboratorija so doslej nastale štiri predstave: Vihar v glavi (2018),Pravica biti človek (2019), Rumena luna (2020) in Vse je v redu (2021).

Začetni del procesa uprizoritve Da te ni sram je bila večmesečna delavnica z najstniki, ki je potekala v sodelovanju z dunajskim mladinskim gledališčem Dschungel Wien. Na delavnicah je ustvarjalna ekipa z najstniki oblikovala vsebinske podstati teme sramu, ki jih je nato prenesla v drugi, snovalni del ustvarjalnega procesa, v katerem je razširjena ekipa ustvarila intermedijsko uprizoritev.

POGOVOR PO OGLEDU PREDSTAVE

  • V katero deželo sramu ste vstopili? Na kratko opišite, kaj ste si ogledali.

  • Vam je bila uprizoritev všeč? Zakaj (ne)?

  • Kateri trenutek v uprizoritvi se vam je najbolj vtisnil v spomin? Zakaj?

  • Ali ste se s katerim od prizorov v uprizoritvi lahko poistovetili? Vam je bil kateri od prizorov še posebej tuj?

  • Kaj mislite, zakaj se je uprizoritvena ekipa odločila, da uprizoritev razdeli v tri prostore?

  • Kateri tipi sramu so bili v uprizoritvi obravnavani?

  • Opišite teme iz končnega, spletnega dela uprizoritve.

  • Kako bi opisali način, na katerega je ustvarjalna ekipa spregovorila o temi sramu?

  • Uprizoritev je označena kot »intermedijska uprizoritev«. Zakaj?

  • Kako bi opisali planet Maxybow42? Kdo na njem živi? Zakaj je zgodba tega planeta vključena v predstavo?

SUPERMOČ


Na začetku ogleda predstave vas je uprizoritvena ekipa pozvala, da si izberete supermoč, ki bi jo imeli, če bi jo lahko. Odgovor na to vprašanje je nato določil, katero deželo sramu boste obiskali.

  • Zakaj je bilo za razvrstitev v sobe izbrano prav to vprašanje?

  • Med katerimi tremi supermočmi ste lahko izbirali? Zakaj?

  • Pogovorite se o svojih izborih in sobah, v katerih ste si ogledali predstavo. Sta se odgovor in vsebina predstave povezali? Na kakšen način?

V naravi ljudi (in inteligentnih živali) je, da imajo domišljijo. To pomeni, da si predstavljamo želeni cilj in si nato ustvarimo fantazijo, v kateri ga dosežemo. Zajček si na primer ob pogledu na zéleno predstavlja, da jo bo pojedel, in to mu omogoči, da si ustvari strategijo, na primer skok čez polje, ki mu bo omogočila doseči zéleno, svoj cilj. Ljudje želijo pridobiti stvari zase in za svoje bližnje, kot družabne živali pa si želijo tudi občudovanja vrstnikov. Med načini, kako lahko dosežemo te zaželene rezultate, so lastnosti, zaradi katerih smo boljši pri opravljanju svojega dela – vključno s sposobnostmi, kot so večja moč, trša koža itd. Nekatere od teh sposobnosti lahko do neke mere pridobimo. Z vadbo lahko postanemo boljši lokostrelci, z vadbo in krepitvijo mišic boljši borci.

Drugih sposobnosti ni mogoče doseči na preprost način, vendar si jih lahko zamislimo. Vidimo lahko na primer, da ptica leti, zato si lahko predstavljamo, da znamo leteti, in kaj bi počeli, če bi lahko – leteli iz kraja v kraj, naredili vtis na prijatelje itd. Te želene sposobnosti postanejo predmet naše domišljije. V domišljiji si predstavljamo, da imamo orodja, ki jih potrebujemo za doseganje želenih ciljev – občudovanje, bogastvo, zmago, partnerje. Pogosto so nerealne ali pretirane, vendar imajo vse isti namen – spodbuditi nas k doseganju cilja.

  • Kakšen cilj (če sploh) poskušajo doseči zgodbe v uprizoritvi?

  • Kaj bi rekli, katero supermoč, fantazijo ali vrlino si želi pridobiti vsak od nastopajočih?

  • Kaj pa vi?

  • Razmislite, kaj predstavljajo tri supermoči, omenjene v vstopni aplikaciji: fizična moč, mentalna moč, moč preobrazbe.

SRAM KOT KROVNA TEMA


Sram kot temo uprizoritve je težko izolirati oziroma jo predstaviti na način, v katerem bi obstajala sama na sebi. Sram je vedno povezan z drugimi osebnimi in družbenimi situacijami, na katere se pripne. Zato bi bilo reči, da je sram osrednja tema uprizoritve, pomanjkljivo. Sram, ki ga predstavljajo ustvarjalci, je namreč vezan na okolje, v katerem so odraščali in v katerem živijo.

  • Naštejte teme oziroma situacije, na katere so ustvarjalci pripeli temo sramu.

  • Katere od teh tem se vam zdijo najbolj prisotne?

  • Ali je v vsaki sobi prisotna druga situacija, ki sproži občutek sramu?

  • Če bi sami ustvarjali podobno uprizoritev, na katere teme bi opozorili?

Občutki sramu pogosto vodijo tudi v občutke krivde, potrebe po sramotilnem kotu in kaznovanju samega sebe. Eden od ključnih dejavnikov krivde, ki ga vceplja družba v mlade, je občutek krivde zaradi spolnosti in spolne usmerjenosti.
Na tej povezavi si preberite kolumno na temo krivde zaradi spolne usmerjenosti, ki so jo objavili na spletni platformi DIH.

  • Kateri občutki sramu se vam zdijo v družbi trenutno najpogostejši?

  • Ali se vam zdi, da se občutki sramu razlikujejo glede na generacije?


Preberite si dva zapisa, ki sta ju pripravili Nina Koritnik in Sofija Lavrač Črnivec, udeleženki gledališkega laboratorija LGL.

Sram nas je vse, to je dejstvo. In to, da je sram čisto brezvezen občutek … to je tudi dejstvo. Ko sem dobila nalogo, da napišem nekaj na temo sramu v mladosti, se mi je v glavi porodilo milijon vprašanj, kot so: Zakaj sram sploh obstaja?, Ali sploh ima smisel?, Ga res občutimo vsi?, Kaj sram pravzaprav sploh je?. No, lahko vam povem, da sama nimam pojma, vem pa le to, da nas lahko zelo omeji in nas praktično zapre med okvirje, ki si jih narišemo sami v svojih malih glavah. Sram je en velik strah pred okolico in mnenjem drugih ljudi, ki jih po vsej verjetnosti naše življenje sploh ne zanima. Vzbudi nam občutek krivde in najraje bi se skrili pod kamen ter se nikoli več prikazali svetu. Rekla bom samo to: delati napake je človeško! Ampak kako to razložiti nam, najstnikom, ki se pravzaprav šele učimo živeti in nimamo pojma o tem, kako se življenju streže(v bistvu se verjetno večini odraslih tudi ne)? Na internetu nas spremljajo objave, ki pravijo YOLO, ali pa »live your life« ter podobno, na vseh možnih družbenih omrežjih nas stalno obkrožajo reklame, kako živeti življenje boljše, bolj udobno in bolj kvalitetno, gledamo objave svojih vrstnikov, kako so vsak dan s prijatelji in se družijo, medtem ko smo mi doma, zaprti v sobi s tistim zadnjim paketkom čipsa, zleknjeni čez mizo, ker se nam telefon polni in imamo prekratek kabel, da bi lahko ležali na postelji. Stalno se ukvarjamo samo s tem, kako bi morali dobro izpasti pred družbo in kako bi morali živeti tisto popolno življenje, kot ga živijo vsi naši prijatelji … oziroma vsaj mi mislimo tako. Pa vendar se sploh ne zavedamo, da smo najpomembnejši mi sami in še vedno ne dojamemo, da smo edina oseba, s katero bomo ostali do konca življenja, samo in izključno mi. Ogromno je trenutkov, ki bi jih najraje pozabili in za katere mislimo, da se lahko pripetijo le nam. Smo mnenja, da mora biti vse super že takoj in da če nam ne uspe, smo nesposobni. Vsi jih imamo … verjetno ne malo … ampak meni se zdi, da bolj ko o takih stvareh govorimo in bolj ko smo drug z drugim odprti, hitreje bomo spoznali, da mogoče le nismo edini. In ja, predstava je drugačna in se razlikuje od drugih. Je predstava, po kateri ne bo nihče odšel iz dvorane in rekel: »Uau, to pa je prisrčna zgodba,« ampak je to predstava, ki nas uči. Uči nas, kako premagati sram in se z njim soočiti. Včasih pomaga samo to, da veš, da nisi edini in da obstajajo ljudje, ki se jim je zgodilo podobno, morda celo isto. Dotika se vseh možnih tem, ki so aktualne v tem času … in s tem ne mislim našega časa, sedaj, ko smo mladi, govorim o NAŠEM ČASU, času 21. stoletja. Že to, da se del predstave odvija prek interneta –na telefonih in nam s tem predstavi današnji način življenja, je zelo dober primer našega časa, hkrati pa stalno opozarja na neresničnost virtualnega sveta in toksičnost družabnih omrežij. Menim, da bo predstava marsikomu spremenila pogled na sram in nasploh na današnjo družbo. Na družbo v kateri živimo.
– Sofija Lavrač Črnivec


Sram. Sramota. Sam. Samota.

Tudi če mi plačaš, ne bom šla nikoli sama v restavracijo ali pa sama v teater, ali pa sama v kino, na avtobus, na letalo, vlak, v kavarno, v Ikeo, v muzej, galerijo, na poroko, na ples, na pošto, na banko, k zdravniku, na cepljenje, v hotel, na zabavo, v bar, v disko, na tržnico, odprto kuhno, plavat, smučat, drsat, na izlet, na počitnice.

'A greš prosim z mano?' 'S tabo? Zakaj?'

Ker me je neskončno sram. Sram me je biti sama in gledat v zrak, čakat. Ne vedeti, kaj naj delam z rokami, a naj jih mam v žepu, v boku, prekrižane na prsih, v plašču, ob stegnih, objete, prosto ob telesu? Kaj pa dlani? Naj se dotikata, sta v pesti, skupi, narazen, spredaj, zadaj, dol, gor, odprti, zaprti? Ali naj bom resna, ali se naj smejim, kaj pa, če se nimam ničemur za smejat in nobenega razloga, da bi bila resna? Kakšen je človek, ko ne razmišlja? A je manj čudno, če sem na fonu? Al je to še bolj čudno? Glej, saj samo hitro opravim, kar imam za narediti, pa je. Samo, pravzaprav ni res. Kaj pa zdaj vmes? Zaenkrat sem še sama in ne morem, ne zmorem. Sram me je mojega izgleda, mojega obračanja glave v iskanju znanih obrazov, sram me je gledanja na uro vsakih pet sekund, ker hočem, da stvar mine, sram me je tišine, sram me je čisto vsega. Ne morem se otresti tega neprijetnega občutka, s(r)amote. Predstavljajte si, da se recimo sama sprehajam po muzeju in si ogledujem neko razstavo. Torej ne morem nobenemu nič reči. Potem pa kar naenkrat. Odprem usta in uide mi par besed. Recimo: 'Wow, kako lepo dekle je naslikano!' Zdi se, da se cela soba ljudi hkrati obrne in zapiči pogled vame. Zaslišim bitje svojega srca, utrip se povišuje iz sekunde v sekundo. Vsi strmijo vame. Čisto počasi začnejo zmigovati z glavo. V glavi zaslišim tihe besede. 'Si prav mogla ?' 'Komu si pa to rekla?' 'Prav ne morem verjet!' 'Joj, saj nisi!' Pogoltnem slino in si ljudi ogledam še podrobneje. V parih so. O, ne! Čisto vsi so v parih! Torej imajo čisto vsi nekoga. Koga imam pa jaz? Sklonim glavo, ker trenutek preveč zaboli. Tresem se. In to ne prvič. Vsakič je isto. Glej jo, sedi na busu pa se trese, gleda predstavo pa se trese, trese se v trgovini, v baru, na pošti, na ulici, v parku, na bazenu. Nehaj! Se! Trest! Ne morem, oprosti, ne morem. Ker preveč razmišljam. Mišljeno je, da smo skupaj. Mišljeno je, da imaš osebo, ki je tvoj safety net. Oni vedo, da te osebe nimam. In da sem sama. Sama. Sama! Sa-ma! V glavi mi začne odmevati, težje diham, moj nasmeh izgine. Najhuje je, da ni nikogar, ki bi mi lahko pomagal. Nikogar ne morem vprašati, kaj zdaj, nikogar ne morem objeti, ne morem se skriti v njegovo naročje, pozabiti na svet okoli naju in začutiti bližine, varnosti. Nikogar ni, ki bi bil v tem trenutku moj safety net. Kdo mi bo pomagal? Nihče. Ker. Sem. Sama. In tega me je neskončno sram.
– Nina Koritnik

  • Tudi sami poskusite napisati podoben zapis o sramu.

TRAP FREESTYLE


V uprizoritvi so igralca in igralka za vsakega pripravili tako imenovani diss track (pesem, katere glavni namen je verbalno napadanje nekoga drugega, običajno drugega izvajalca). V svojih komadih dvojica igralcev »napade« tretjega nastopajočega, pri čemer se osredotoči predvsem na teme, ki jih ta nastopajoči odpre med uprizoritvijo.

Na spodnjih povezavah si lahko ogledate trap videospote iz uprizoritve:

  1. Wulveryyna x Shtackyy: ASSMAN

  2. Charmyytron x Wulveryyna: BAD REMAKE

  3. Shtackyy x Charmyytron: DRAMA QUEEN

  • Razmislite, na katere družbene vidike se nanaša vključitev diss tracksv uprizoritev.

  • Poskusite sami sebi napisati diss track. Na spletu lahko najdete ritmične glasbene podlage, ki vam lahko služijo kot melodija, medtem ko besedilo spišete sami.

MAXYBOW42 APLIKACIJA

  • Opišite zaključek uprizoritve.

  • Kaj se je dogajalo v pogovornem oknu aplikacije?

  • Ste opazili, kaj se medtem dogaja na odru?

  • Ali so sodelujoči v aplikaciji kazali enak obraz kot v živo?

  • Na kaj opozarja oziroma kaj orisuje končni del uprizoritve?

Spletno sramotenje (online shaming, cyberbullying) je spletna različica vigilantizma, pri kateri ljudje vzamejo zakon v svoje roke. Podobno kot v fizičnem svetu so tudi v tem primeru maščevalci pogosto prepričani, da s svojimi dejanji dosežejo pravico, ki sicer ne bi bila uresničena. V drugih primerih se spletno sramotenje uporablja za napad na nekoga iz zlobe ali za diskreditacijo žrtve.

  • Naštejte nekaj primerov spletnega sramovanja.

  • Ste bili tudi sami že kdaj priča spletnemu sramotenju? Kako ste se odzvali?

  • Mislite, da imate kot posamezniki moč, da ukrepate proti spletnemu sramotenju?

Vigilantizem je tujka, ki izhaja iz španske besede »vigilante« in pomeni »nočni čuvaj«. Beseda najpogosteje označuje pojav pritiska skupine ali posameznika na državo, da začne delovati v korist družbe. V sodobnem času je beseda pridobila negativno konotacijo, saj se pogosto uporablja za označevanje nedemokratične, pogosto nasilne dejavnosti, ki vsiljuje vedenjske vzorce. (Navedeno po Jernejšek, Luka. Vigilantizem: Študija primera. Univerza v Mariboru, 2017)

Na tej povezavi si lahko preberete diplomsko nalogo Luke Jernejška, v kateri podrobno popiše naravo vigilantizma.

O temah sramu v umetnosti pogosto govorimo s pozicije žrtve oziroma osebe, ki je občutek sramu občutila. V vsakdanjem življenju pa se pogosto (vede ali nevede) znajdemo v položaju tistega, ki občutek sramu pri drugi osebi sproža. To je še posebej prisotno na družbenih omrežjih.

Rita Koganzon v svojem članku »The Politics of Digital Shaming« zapiše:

»Stopnjo, do katere smo pripravljeni povzročiti bolečino drugim, zmanjšuje naš lastni sram, ker smo in mislimo, da smo kruti. To pomeni, da se bo tudi takrat, ko bo gost ali sodelavec na zabavi ali sestanku izrekel kakšno neprimerno pripombo, le malo ljudi odzvalo tako, da se bodo vsi zbrali in govorca javno okrcali v orwellovskem 'dveh minutah sovraštva' ter ga nato vrgli iz stavbe, kar bi bil približno fizični ekvivalent internetnemu obračunavanju. Edini dostojen način, kako se odzvati, ne da bi se naredili še bolj odvratne od prvotnega kršitelja, je, da ga zasebno povabimo na stran in mu ponudimo nežen predlog. Družbeni mediji zmanjšujejo nelagodje, ko vidimo trpljenje žrtve, in sram, ko vidimo, da zaradi tega trpi.«

  • Razmislite in naštejte nekaj razlogov, zaradi katerih se vam zdi, da sta sramotenje in verbalni napad na spletiščih lažje izvedljiva kot v resničnem življenju.

  • Se vam zdi, da je spletno napadanje bolj ali manj radikalno kot tisto v živo?

  • Ali ste se tudi sami kdaj znašli v poziciji sramotilca oziroma napadalca na spletu? Kaj pa v živo?

Na tej povezavi si lahko preberete kratek prispevek o spletnem nadlegovanju in njegovih posledicah.

REFERENCE V FILMU IN NA TELEVIZIJI

  • Ujeti v mreži (V síti, 2020) je češki dokumentarni film o spolnih plenilcih na internetu.

  • Lahko te uničim (I May Destroy You, 2020) je angleška serija o Arabelli, mladi pisateljici, ki si po posilstvu poskuša na novo zgraditi življenje.

  • Osmi razred (Eight Grade, 2018) je ameriški film o Kayli, srednješolski najstnici, ki se spopada s tesnobo in si v zadnjem tednu osmega razreda prizadeva, da bi jo vrstniki sprejeli v svoj krog.


Pedagoško gradivo so pripravili Benjamin Zajc, Bruno Moreira, Sofija Lavrač Črnivec in Nina Koritnik. 


POKROVITELJA GLEDALIŠČA