Moj dedek je bil mornar. Naroki je imel vtetovirano golo žensko. Spominjam se ga po vonju ribin soli, katrana in tobaka. Iz zgodb, ki mi jih je o njem pripovedovala mama, je nastal megleni portret. Naša hiša je bila polna nenavadnih predmetov, ki jih je prinesel s svojih potovanj: posušen morski konjiček, izrezljan slon iz Indije, kitajske porcelanaste skodelice s portreti žensk v svetlobi, plišasti krokodilček ... Moj dedek je živel na otoku na zahodni obali Norveške, v majhnem pristanišču, polnem ladij in tujih jezikov, ribičev, mornarjev in otrok, ki so čakali, da se vrnejo njihovi očetje. V pokrajini vetra in žen, ki stoje opazujejo obzorje in v molitvah prosijo ocean, naj pripelje njihove može domov. Njihovi obrazi so bili zdelani in od soli razbrazdani, roke otrdele, v cerkvah so v upanju po zaščiti mornarjev s stropa obešali viseče čolničke. Pokopališče je bilo pusto in skalnato; da so lahko pokopali mrtve, so ga morali napolniti z zemljo, ki je služila kot obtežilo na ladjah, ki so prihajale po posušene in nasoljene ribe. Moji predniki so zato pokopani v zemljo iz Portugalske. Povezuje nas morje. To čutno bitje, ki objema celine in riše nevidne črte, ki povezujejo različne dežele sveta. Ne glede na to, ali ga žalimo ali hvalimo, ocean živi po svojih nespremenljivih pravilih. Prevzame nas njegova osupljiva lepota in straši nas njegovo neusmiljeno nasilje. Pred njim smo vsi enaki, neskončno majhni smo pred to naravno silo.

Nihče ni tako dobro ujel tega boja med človekom in naravo kot Herman Melville v romanu Moby Dick. Starodavni beli kit in kapitan, ki vodi svojo ladjo v pogubo. Bratovščina robatih mož v čolnu, ki lovi ravnotežje na površini neskončne globine podvodnega sveta. Spričo neizmernosti morja se v človeškem srcu porajajo velika vprašanja obstoja. Moby Dick je zgodba o kitolovski odpravi, hkrati pa tudi zgodba o obsedenosti in raziskovanju nerazložljivih skrivnosti življenja. Preprosta zgodba o pomorskem potovanju dobi z Melvillovim prepričljivim in očarljivim slogom nove razsežnosti in nas popelje v vrtoglavo globino človeške duše. Moby Dick je knjiga, h kateri se vedno znova vračamo, da bi odkrili nove ideje. Je očarljiva, zabavna in polna nenavadnih modrosti. To veliko knjigo želim prevesti v vizualno gledališče. S sedmimi igralci, petdesetimi lutkami, videoprojekcijami, potopljenim orkestrom in kitom v naravni velikosti bi rada uprizorila to veličastno literarno pošast.

–Pismo o nameri Yngvild Aspeli, režiserke predstave Moby Dick, pred začetkom ustvarjanja predstave v Stamsundu na Norveškem.

Oktobra 2020 je bila na Norveškem premierno uprizorjena spektakelska predstava Moby Dick, ki je nastala v koprodukciji gledališke skupine Plexus Polaire z dvajsetimi evropskimi producenti, med katerimi je tudi Lutkovno gledališče Ljubljana.

Predstava, ki v Ljubljani nadaljuje svetovno turnejo, je na prvem mestu lestvice najboljših predstav na Norveškem leta 2020, ki jo je objavil norveški dnevnik Klassekampen, kritik Amud Grimstad pa je ob tem zapisal: »Svetloba, videoprojekcije, glasba, pesmi, spektakularna in zapletena scenografija, petdeset realističnih lutk ter izjemno spretna igra in lutkarstvo se združijo v izvrstno, vizualno, močno in neverjetno lepo gledališko izkušnjo.«

Spektakel, ki ga francoski kritiški blog Theatr’elle opisuje kot »vihar posebnih učinkov, ki ustvari izjemno tehnično, mojstrsko in spektakularno lepo sliko«, je namenjen mladinskemu in tudi odraslemu občinstvu, njegove uprizoritvene izpeljave pa v slovenskem kulturnem prostoru le redko zasledimo.

Predstavo je navdihnila brezčasna klasika ameriškega pisatelja Hermana Melvilla iz leta 1851, zgodba o belem kitu, ki je bila prelita v film, v animirane oblike, knjige in stripe. Odlikujejo jo ritmizirani stavki, polni okrasja in aluzij na biblične pripovedi, mite ter filozofska in likovna dela. Pustolovska pripoved o neusmiljenih lovcih na slovitega belega kita obravnava boj med človekom in naravo, razmerja med živim in neživim, med sinergijo ter razhajanjem antropomorfnega in zoomorfnega. Zgodba o kitolovski odpravi je hkrati tudi zgodba o obsedenosti, blaznosti in maščevanju. Roman se bere kot preroška karta, ki v človekovih dejanjih odpira ključna vprašanja o etiki in morali.

• Ali poznate zgodbo o Mobyju Dicku? Ste morda prebrali roman?

• Na kratko obnovite zgodbo.

Moby Dick je roman ameriškega pisatelja Hermana Melvilla iz leta 1851. V njem mornar Ishmael pripoveduje zgodbo o kapitanu kitolovske ladje Ahaba, ki mu je velikanski beli kit (Moby Dick) na potovanju odgriznil nogo, in o njegovi obsesivni želji po maščevanju. Melville je pri snovanju zgodbe izhajal iz lastnih izkušenj, saj je bil med letoma 1841 in 1844 mornar na kitolovskih ladjah. Motiv belega kita je črpal iz legend o znanem albino kitu Mochi Dicku, ki so ga kitolovci dolga leta neuspešno lovili. Roman je začel pisati februarja 1850 in ga končal že čez leto in pol.

Ishmael pri pripovedovanju zgodbe uporabi različne žanre, kot so pridiga, dramsko besedilo, monolog ... Znotraj teh žanrov se pojavlja kot pripovedovalec zgodbe in tudi lik te iste zgodbe.

Na romanopisca so pri ustvarjanju močno vplivala dela Shakespearja in Sveto pismo. Podrobni in realistični opisi lova na kite in pridobivanja kitovega olja ter življenja na ladji med kulturno raznoliko posadko se prepletajo z raziskovanjem razrednega in družbenega položaja, dobrega in zla ter obstoja Boga. Poleg pripovedne proze Melville uporablja tudi različne sloge in literarna sredstva: pesmi, poezijo ter shakespearovske didaskalije in monologe.

Prav slog je tisto, kar je roman utrdilo kot kanonsko klasiko ameriške literature. Melville uporablja različne jezikovne zvrsti, citira znane in obskurne vire ter prehaja iz umirjene proze v visoko retoriko, mornarski sleng, mistične spekulacije ali preroški arhaizem. Kritik Newton Arvin je zapisal, da je Melville skoval besede tako, kot da bi bil angleški besednjak premajhen za kompleksnost idej, ki jih je želel izraziti.

Slogovno roman zaznamujejo štiri ravni:

1. enostavna, razlagalna (najredkejša),

2. poetična (vidna predvsem v Ahabovih monologih, ki bi jih lahko pisali kot blank verz),

3. idiomatska,

4. mešana (zmes prvih treh ravni).

Na tej povezavi si lahko ogledate TedEx predavanje o pomembnosti tega literarnega dela. 

Ob izdaji delo ni bilo uspešno, svoj preporod pa je doživelo v 20. stoletju, ob stoti obletnici avtorjevega rojstva. Od takrat velja za eno največjih del ameriške in svetovne literature. D. H. Lawrence jo je označil za »eno najbolj čudnih in čudovitih knjig na svetu« in »največjo knjigo o morju, kar jih je bilo kdaj napisanih«.

Na tej povezavi si lahko ogledate digitalni faksimile prve izdaje romana. 

Herman Melville (1819–1891) je bil ameriški romanopisec, pisec kratkih zgodb, esejist in pesnik. Njegovi prvi dve deli sta bili deležni velike pozornosti, čeprav nista bili uspešnici, njegova priljubljenost pa je kasneje strmo upadla. Do svoje smrti je bil skoraj popolnoma pozabljen. Njegov najdaljši roman, Moby Dick, ki je za časa njegovega življenja veljal za neuspeh in je pripomogel k Melvillovemu padcu v nemilost bralcev, je bil v 20. stoletju ponovno odkrit kot ena najpomembnejših literarnih mojstrovin ameriške in svetovne književnosti.

Med pomembnejša Melvillova dela sodijo tudi roman Slepar, novela Pisar Barteblyter povesti Mornar Billy Budd in Typeeo življenju v Polineziji. Pisateljeva dela je določal samosvoj slog znotraj gibanja ameriške renesanse, za katero so značilni kompleksni, a ritmični stavki, polni okrasja in aluzij na biblične pripovedi, mite ter filozofska in likovna dela.

Zgodba o Mobyju Dicku je povzeta po resničnem dogodku iz leta 1819, ko je kitolovka Essex odplula z otoka Nantucket. Leto dni po začetku potovanja in 3700 km zahodno od Južne Amerike je opazovalec opazil jato kitov. Lovci so se z manjšimi čolni za lovljenje kitov odpravili na pot, da bi jih polovili.

Vendar je eden od teh čolnov trčil ob kitov rep in se razbil na koščke. Posadka se je vrnila na ladjo Essex, nato pa so po besedah kapitana videli »velikega kita glavača, dolgega približno 20 metrov, ki se je usmeril naravnost proti njim, kot da bi bil izstreljen iz maščevanja«. Kit je zadel ladjo Essex. Ko je še drugič trčil v ladjo, je bilo jasno, da se bo ta potopila. Preostala posadka, ki je štela 20 mož, se je s tremi majhnimi čolni odpravila na pot proti domu.

Tako se je začela neverjetna zgodba o preživetju na morju. Moški so na morju preživeli več kot tri mesece, da bi preživeli, so se zatekli h kanibalizmu. Kapitana Pollarda in Charlesa Ramsdella so odkrili, kako grizljata kosti svojih kolegov v enem od čolnov. Skupaj je bilo zaužitih sedem mornarjev.

• Povzemite svoje občutke o predstavi.

• Na kratko obnovite zgodbo.

• Vam je bila predstava všeč? Zakaj? Bi kaj spremenili?

• Če bi morali predstavo opisati z eno besedo, katero bi izbrali? Kaj pa stavek?

• Se vam je kakšen prizor še posebej vtisnil v spomin?

• Koliko igralcev/animatorjev je nastopalo? Koliko pa lutk? (Sedem igralcev in 50 lutk)

• Kakšno je bilo vzdušje predstave? Je predstava vplivala na vaše razpoloženje?

• Ste poznali koga, ki je bil preveč obseden z nečim ali nekom? Kako je to vplivalo na to osebo? Zakaj je monomanija (obsedenost z eno stvarjo) uničujoča? Razložite.

• Kdo je glavni junak zgodbe?

• Kako bi opisali Ishmaela? V Svetem pismu je Ishmael oziroma Izmael Abrahamov sin. Abraham pošlje Izmaela in njegovo mater v puščavo, kjer sta tavala, zato ime Izmael označuje nekoga, ki je potepuh. Ali to ime ustreza liku Ishmaela? Razložite.

• Opišite Ahaba.

• Ahab želi na morju ubiti Mobyja Dicka. V čem se Ishmaelovo poslanstvo na ladji razlikuje od Ahabovega?

• Ali ste že kdaj sklenili tesno prijateljstvo s kom, ki se je od vas močno razlikoval? Pojasnite.

• Za Ahaba je Moby Dick vse, kar je narobe s svetom. Za Ishmaela pa vse, česar ne razumemo o življenju. Starbuck pravi, da je le kit. Kaj bi še lahko simboliziral Moby Dick?

• Kdo je žrtev in kdo antagonist zgodbe?

• Razmislite, katere vse vloge so prevzemali igralci/animatorji? Je imel kdo stalno vlogo?

• Kako bi opisali lutke? So bile abstraktne ali realistične?

• Kakšen je bil prostor? Vas je na kaj spominjal?

Junake zgodbe v uprizoritvi predstavljajo lutke v šestih različnih merilih: od zelo majhnih, ki omogočajo, da izkusimo majhnost človeka pred velikanskim kitom, pa vse do lutk v (nad)naravnih velikostih.

• Opišite lutko Ahaba, človeka, »ki ima v sebi veličino, bogokletje in božanskost«. Kako velika je? Zakaj mislite, da se je ustvarjalna ekipa odločila za takšno velikost?

• Mobyja Dicka in druge kite srečamo v različnih velikosti. Opišite, kako je to pripomoglo k samemu vzdušju in vizualni podobi predstave.

Moby Dick, ki je med mornarji znan po svoji lepoti in drzni krutosti, je upodobljen v različnih velikostih: od pomanjšane različice, ki ustreza velikosti avtomobila, pa vse do naravne velikosti, z lutko moškega kita glavača, dolgega tudi do 20 metrov.

• Kje se zgodba odvija? Kako je ustvarjalna ekipa to lokacijo postavila na oder?

• Kakšno vlogo so imele v predstavi videoprojekcije in luči?

• Kako so bili oblečeni igralci/animatorji? Kaj pa lutke?

• Vas je vizualna podoba predstave spomnila na kakšno drugo umetniško delo, ki ste si ga ogledali (npr. film, predstavo, sliko ...)?

Scenografka Elisabeth Holager Lund, oblikovalca svetlobe Xavier Lescat in Vincent Loubière ter videooblikovalec David Lejard-Ruffet okoli igralcev in lutk snujejo prostor zunaj časa, ki daje vtis, da se zgodba sestavlja iz peska, razbitin in kosti na dnu morja: razgrajena ladja, sence, ki se pojavljajo in izginjajo, žice in vrvi, ki jim je treba slediti, da bi se lahko izgubili v miselnem zemljevidu in se znašli v osrčju norosti kapitana Ahaba. Harmonični spoj del teh štirih svetovno priznanih ustvarjalcev ustvari perspektivo, ki gledalce popelje v samo osrčje morske globine.

Glasbo za uprizoritev je pripravil priznani norveški trio MoE. Pevka in basistka Guro Skumsnes Moe, stalna sodelavka skupine Plexus Polaire, tolkalistka Ane Marthe Sørlien Holen in kitarist ter multiinštrumentalist Håvard Skaset na predodrju, ki spominja na potopljeno razbitino, spremljajo odrsko dogajanje z živo glasbo, ki uprizoritvi omogoča, da vpelje čustveno paleto zgodbe ne s preobiljem besed, ampak z glasbo. Ob njih za zvočno atmosfero skrbi tudi spektakularni orkester godal, pihal, tolkal in kontrabasa.

Na tej povezavi lahko prisluhnete pesmi Neprijetno udobje priznanega norveškega tria MoE. 

Ena glavnih tem romana in uprizoritve je, da ne narave ne človeškega življenja ni mogoče popolnoma razumeti. Člani posadke Pequod med potovanjem občasno razmišljajo o negotovosti svoje usode, pri čemer se čustva gibljejo od veselja ob sprijaznjenju do obupa. Nevednost je pogoj človeškega življenja. Človeško nevednost predstavlja tudi pomanjkanje znanja posadke Pequod o svetu, ki ga ne vidi: ladja se mora zanašati na srečanja z drugimi ladjami, da bi pridobila novice in podatke, pa tudi namige o tem, kje bi lahko bil Moby Dick.

Pogubno zasledovanje Mobyja Dicka simbolizira človekovo jalovo prizadevanje za pridobitev popolnega znanja. Pri razlagi življenja na morju in narave kitov je Ishmaelova pripoved polna podrobnosti iz znanstvenih, verskih, zgodovinskih in literarnih besedil, povezanih s kitom in zgodovino kitolova. Vendar pa Ishmael tudi poudarja, da je kit »edino bitje na svetu, ki mora do zadnjega ostati nepopisano«, in da je edini način, da bi izvedeli, kakšen je kit v resnici, ta, da se sami odpravimo na kitolov – nevarno, pogosto usodno početje. Kit s svojo popolno skrivnostnostjo predstavlja meje človeškega znanja.

• Kaj za vas pomeni znanje?

• Si želite, da bi vedeli »vse«?

• Kako si predstavljate življenje vsevedneža?

V ospredju zgodbe o Mobyju Dicku je večplastna interakcija človeka z naravo, ki jo skuša nadzorovati ali ukrotiti, jo razumeti, se z njo okoristiti ali pa jo v Ahabovem primeru premagati. Uprizoritev namiguje, da je narava, podobno kot kit, neoseben in nedoumljiv pojav. Človek je nagnjen k temu, da naravo obravnava kot entiteto z motivi ali čustvi, čeprav je v resnici narava do človeka na koncu ravnodušna.

Previdni in pragmatični Starbuck je eden od likov, ki na kita gleda le kot na žival; Ahabu očita, da se želi maščevati Mobyju Dicku, in v romanu pravi: »Jeziti se na neumno stvar, kapitan Ahab, se zdi bogokletno.« Ahab odgovor je dolg in iz njega je vidno, da kita ne vidi le kot žival, temveč kot masko za višjo entiteto, »neko neznano, a vseeno razumno stvar ... To nerazumljivo stvar predvsem sovražim; in naj bo beli kit zastopnik ali glavni, bom to sovraštvo izrazil nad njim. Ne govori mi o bogoskrunstvu, človek; udaril bi po soncu, če bi me žalilo.« Melville to kljubovanje prikazuje kot noro in bogokletno ter ga postavlja v nasprotje s Starbuckovo držo, ki se izogiba nespametnim tveganjem in se zaveda, da je tam zato, da ubija kite za preživetje »in ne zato, da bi ga oni ubili za svoje«.

• Pomislite na zgodbo o Mobyju Dicku. Zakaj mornarji lovijo kite?

• Zakaj pa lovijo prav Mobyja Dicka?

• Ali se vam zdi maščevanje smiselno? Kaj pa maščevanje proti naravi? Zakaj?

• Ali se vam zdi, da človek bije bitko proti naravi? Se vam zdi to prav?

Kite lovijo predvsem zaradi njihovega mesa in olja. Znanstveniki verjamejo, da so ljudje začeli loviti kite že v neolitiku, torej pred tisočletji. V preteklosti so bili ti ogromni sesalci ves čas zelo cenjeni zaradi velike količine surovin, ki so jih lahko ljudem zagotovili. Olje, pridobljeno iz kitovega mastnega tkiva, so uporabljali za razsvetljavo in mazanje, iz kitovih kosti pa so izdelovali različne uporabne izdelke. V začetku 19. stoletja je bilo tipično ameriško gospodinjstvo polno predmetov, izdelanih iz kitovine, na primer sveče ali korzeti iz kitovih kosti.

V 17. stoletju so nastala konkurenčna nacionalna podjetja, ki so uvedla ladje za predelovanje in skladiščenje kitov. Z napredkom tehnologije in povečanim povpraševanjem je bil ulov vse večji, zato je kitolov znatno ogrozil preživetje več vrst kitov. Ker je bilo ubitih več kitov, kot se jih je rodilo (v 30. letih 20. stoletja je bilo ubitih več kot 50.000 kitov na leto) in jim je grozilo izumrtje, je Mednarodna komisija za kitolov uvedla prepoved komercialnega kitolova. Kitolov je tako dovoljen le tistim skupnostim, ki se z mesom kitov preživljajo in pomeni del njihove tradicionalne prehrane. A nekatere države, kot je Japonska, se prepovedi ne držijo in še naprej lovijo kite in s tem ogrožajo njihov obstoj.

Na tej povezavi si lahko preberete članek o trenutnem stanju kitolovske dejavnosti.

Kitolov pa ni edini problem, ki pesti kite. Po navedbah Svetovnega sklada za naravo naj bi bilo 90 odstotkov vseh poginov severnih kitov posledica trčenj z ladjo. Sklad zato zahteva omejitev ladijskega prometa na nekaterih območjih. Znanstveniki ugotavljajo tudi, da je onesnaževanje oceanov eden večjih dejavnikov pri poginjanju kitov.

V začetku 18. stoletja so ameriški kolonisti začeli spodbujati kitolov. Otočani z Nantucketa, ki so se lotili kitolova, ker je bila njihova zemlja prerevna za kmetovanje, so leta 1712 ubili prvega kita glavača. Ta vrsta kita je bila zelo cenjena. Imel je ne le mast in kosti kot drugi kiti, ampak tudi edinstveno snov, imenovano spermaceti, voščeno olje, ki je v skrivnostnem organu v masivni glavi kita.

Konec 17. stoletja so to nenavadno olje uporabljali za izdelavo sveč, ki so bile brez dima in vonja. Te sveče so bile veliko boljše od tistih, ki so se uporabljale pred tem, in nekateri so trdili, da so bile najboljše sveče, ki so jih kdaj izdelali, prej ali pozneje.

Spermaceti in kitovo olje, ki so ga pridobivali iz kitovega mastnega tkiva, so uporabljali tudi za mazanje strojnih delov. Na neki način je kitolovec iz 19. stoletja kita obravnaval kot plavajočo naftno vrtino. In prav kitovo olje, ki se je uporabljalo v strojih, je omogočilo industrijsko revolucijo.

Na začetku 19. stoletja so se kitolovske ladje iz Nove Anglije odpravljale na zelo dolga potovanja v Tihi ocean, kjer so iskale kite glavače. Nekatera potovanja so trajala leta.

Industrijo kitolova so podpirala številna morska pristanišča v Novi Angliji, eno od njih, New Bedford v Massachusettsu, pa je postalo znano kot svetovno središče kitolova. Od več kot 700 kitolovnih ladij, ki so v 40. letih 19. stoletja plule po svetovnih oceanih, jih je več kot 400 imenovalo New Bedford za svoje matično pristanišče. Premožni kapitani so si zgradili velike hiše v najboljših soseskah, New Bedford pa je bil znan kot »mesto, ki je razsvetlilo svet«.

Zlata doba ameriškega kitolova je trajala do petdesetih let 19. stoletja, njen konec pa je povzročil izum naftne vrtine. Čeprav se je kitolov nadaljeval, saj je bilo kitovo kost še vedno mogoče uporabiti za številne gospodinjske izdelke, je obdobje velikih kitolovnih ladij poniknilo v zgodovino.

Čeprav je kitolov v večini držav danes prepovedan, se morski svet še vedno spoprijema s taistim (in še močnejšim) problemom, ki ga jasno opiše dokumentarni film o vplivu ribolova na okolje, Seaspiracy iz leta 2021 britanskega režiserja Alija Tabrizija. Film obravnava različne vplive človeka na morsko življenje, od slamic do zloglasnega lova na delfine v zalivu Taiji, od prilova do trajnostnih certifikatov, ki to niso, od krvavega lova na kite na Ferskih otokih do lova na najbolj cenjenega tuna na Japonskem ...

• Ste si film ogledali? Kakšno stališče imate do predstavljenih razmer?

• Kako bi lahko film in tematiko povezali z zgodbo o Mobyju Dicku? Se vam zdi, da gre za podobno oziroma enake okoliščine?

• Ali se vam zdi, da predstava obravnava tudi to problematiko?

Na tej povezavi si lahko preberete prispevek o žgočem problemu kitolova in delfinolova na Ferskih otokih, proti katerima so bili organizirani tudi protesti v Sloveniji.

• Razmišljajte o pomenu ohranjanja morskega sveta in o načinih, kako lahko to dosežemo.

Na tej povezavi si lahko ogledate evropsko iniciativo FishForward, ki se zavzema za bolj trajnostno sobivanje človeka in morskega okolja.

• Veste, da je kit največja žival, ki je kdaj živela na zemlji? Obstaja kar 88 vrst. Katera vrsta kita je po vašem mnenju Moby Dick?

Moby Dick je kit glavač. Kit glavač je največji predstavnik zobatih kitov in tudi največja živeča zobata žival. Zraste lahko do 20 metrov. Živi v vseh globokih oceanih, od ekvatorja do roba ledenega pokrova na Arktiki in Antarktiki.

Na tej povezavi si lahko ogledate redek posnetek kita glavača.

V resnici je Moby Dick albino kit glavač. Albinizem je genetska bolezen, za katero je značilno pomanjkanje melanina, pigmenta, ki daje barvo koži, lasem in očem. Glavna značilnost albino živali (pa tudi ljudi) je, da so popolnoma beli.

Na tej povezavi si lahko ogledate posnetek albino kita, ki so ga opazili v bližini avstralske obale.

Kiti so, tako kot ljudje, sesalci in imajo razvita enaka čutila kot mi. A ker v morju čutila za vid in vonj niso zares uporabna, so kiti razvili izredno sposobnost sporazumevanja z zvokom. Nekaterim takim zvokom pravimo pesmi. Njihova glasnost oziroma frekvenca niha in je odvisna od vrste kita. Značilna pesem traja med 15 in 30 minut. Zelo pogosto skupine kitov pojejo isto pesem. Občasno se zgodi, da skupina kitov pesem konča na sredini in jo nadaljuje šele mesece kasneje.

Na tej povezavi lahko prisluhnete pesmi kitov.

S pojavom parnikov in drugih glasnih ladij so ljudje onesnažili oceane s hrupom. Posledično se pesmi kitov namesto na tisoče kilometrov lahko slišijo le na nekaj sto, preden se izgubijo v hrupu propelerjev, eksplozij in sonarjev. Kiti se zato težko sporazumejo in se pogosto izgubijo.

Če vas je zgodba o Mobyju Dicku pritegnila, vam v branje priporočamo še:

• Ernest Hemingway: Starec in morje, Mladinska knjiga, 2011.

Pripoved o ostarelem kubanskem ribiču, ki mu na odprtem morju uspe uloviti ogromno ribo.

• Miguel de Cervantes Saavedra: Don Kihot, Klasje DZS, 2020.

Don Kihot je obubožan plemič iz Manče, ki je prebral toliko viteških romanov, da ne loči več domišljije od stvarnosti.

• William Golding: Gospodar muh, Mladinska knjiga, 1965.

Skupina otrok se med vojno znajde na neposeljenem otočku v Tihem oceanu.