PISAVA
VELIKOST

CTRL+ ZA POVEČAVO
CTRL- ZA POMANJŠAVO

VELIKE/MALE
STIL

MOJ DEDEK JE BIL ČEŠNJEVO DREVO


Dokler te ima nekdo rad, ne umreš.

Angela Nanetti je italijanska avtorica, katere pisava je bila ocenjena za nedvoumen znak prenove italijanske otroške literature. Delo Moj dedek je bil češnjevo drevoje bilo prevedeno v več kot 23 jezikov in je prejelo več literarnih nagrad. Zaznamuje ga preprosto oplemenitenje življenjskih dogodkov, ki dramatičnih prizorov ne podpihuje, temveč jih pusti takšne, kot so – kot pristne in neposredne dele našega življenja. Gledališka priredba v režiji Fabrizia Montecchija in adaptaciji z Enrico Carini pa sublimnost in čutnost prevede v subtilno senčno predstavo.

Senzibilno zgodbo o življenju in smrti pripoveduje zdaj odrasli Toni. Popelje nas skozi dragocene spomine na posebne dneve na podeželju v senci češnjevega drevesa Feliksa. Na čas, ko sta z dedkom Avgustom uganjala norčije, plezala po drevesih in prijateljevala z gosmi. Na čas globoke povezanosti med dečkom in njegovim dedkom, ki ga je učil, kako diha češnjevo drevo, in spoznaval s skrivnostmi sveta. Skozi otroški pogled se vrstijo duhovite in srčne prigode vseh razsežnosti, ki nežno razpirajo tudi težjo plat sveta in paleto čustev, ki jih ta s seboj prinaša.

Izguba, ki je ena od sestavnih delov življenja, nas v predstavi opominja na tiste bližnje, ki za seboj zapustijo vtis in vrsto spominov. Ta usedlina nenehno spremlja in ohranja med nami tudi tiste, ki jih ni več. Dedek je bil češnjevo drevo govori o smrti, ki sobiva z življenjem. Razpira minevanje znotraj cikličnosti narave. Če gledamo smrt skozi naravo in spomine, se ne ujamemo v paradigmo konca. Tako tudi češnjevo drevo Feliks postane prispodoba za življenje, za ljubezen in radost. Predvsem pa za nenehni krogotok rojevanja, rasti in minevanja.

Fabrizio Montecchi je eden najpomembnejših režiserjev senčnega gledališča na svetu. Tradicionalno omejen prostor senc odpira v bogate dinamike in možnosti animacije. Pred nami se razpirajo različne kombinacije med premikajočim se zaslonom, virom svetlobe, senčnimi objekti in senco; med senco kot lutko, ki celovito podpira spominski dogodek, in senco kot likom. Ta se včasih pojavi kot nežen prisluh ali silhueta preteklosti, ki nas popelje v spomin. Tonijeva pripoved prehaja v sanjske medprostore in senčne spomine. Ti za hip postanejo resnični in preteklost dobi svoj čas in prostor, da se ponovno udejanji. Sence spominov nas nenehno spremljajo kot dobrohotne prezence in brišejo mejo med sedanjostjo in preteklostjo. Dokončnost smrti pa se preoblikuje v princip pogleda. Spomini tako dobijo moč, da so del sedanjega in še vedno prisotnega.

Zgodba o družinskih vezeh, medgeneracijskih stikih, življenju in minevanju je vrnitev v otroštvo in opomnik, da so nam čudeži blizu in da nam jih bo kljub žalosti, krivicam in obupu uspelo videti, če le odpremo srce. Čudenje, radovednost in otroška iskrenost se lahko najdejo v vseh generacijah in tudi v samem dihu češnjevega drevesa.

DOŽIVLJANJE PREDSTAVE

  • Kakšen vtis je na vas naredila predstava?

  • Vam je bila všeč? Bi kaj spremenili?

  • Kaj se vam je najbolj vtisnilo v spomin?

  • Ste se s kakšnim likom še posebej poistovetili? Je morda kdo vam znan podoben kateremu liku v predstavi?

  • Kako je ime češnjevemu drevesu v predstavi? Zakaj?

  • Kdo je posadil češnjevo drevo? Kdaj?

  • Zakaj ima Toni tako rad češnjevo drevo?

  • Zakaj so na občini želeli podreti drevo?

  • Kako jih je Toni ustavil?

  • Ali ima predstava srečen konec?

  • Se spomnite kakšne misli, ki jo je Toniju povedal dedek?

  • Pogovarjate se o teh temah: odnos do narave, odnos do starih ljudi, odnos med različnimi generacijami, o družinskih odnosih, do življenja in smrti.


  • Opišite odnos Tonija do svojega dedka in mame.

  • Ali mislite, da živimo v družbi, ki spoštuje starejše?

  • Kaj se lahko naučimo o starejših generacijah in kaj jih lahko naučimo mi?

  • Razmislite, v kakšnih odnosih ste s svojimi starimi starši?

  • Spomnite se treh lepih dogodkov, ki ste jih doživeli skupaj.

  • Poznate koga tako prismuknjenega, kot je dedek Avgust?

  • Zakaj je imel dedek Avgust trn v srcu?

  • Ali ste od koga iz druge generacije kdaj slišali kakšno modrost ali skrivnost življenja?

  • Ali imamo v družbi pozitiven ali negativen odnos do smrti?

  • Kaj verjame dedek, da se zgodi, ko kdo umre?

  • Kaj verjame Toni, da se zgodi po smrti?

  • Kaj vi menite, da se zgodi, ko umremo?

  • Kako se spominjamo mrtvih v naših kulturi? Kakšni so običaji ob dnevu mrtvih pri nas?

  • Poznate idejo reinkarnacije in kje se pojavlja?

  • V katero žival ali rastlino bi se želeli spremeniti?

Če pozorno prisluhneš, lahko marsikaj vidiš, kot da bi imel odprte oči.
Prisluhnite, kako diha češnjevo drevo.



»Ob stiku z otroki vsak od nas spremeni register. Izbira drugačne besede. Vsi, ki se ukvarjamo z gledališčem za otroke, moramo najti drugačen register, pri tem pa ne smemo žrtvovati svoje poetike, svojih misli in zamisli. Ne smemo si postavljati omejitev, kadar govorimo z otroki. Predvsem pa ne smemo misliti, da govorimo o stvareh, ki nas ne zanimajo. Vedno moramo biti vpleteni in se zavedati, da je odnos do stvari, o katerih govorimo, pomemben za oboje.

Nisem prepričan, da so otroci tako krhki. Otroci že od rojstva želijo rasti. Želimo si postavljati vprašanja in iskati odgovore. Največji filozofi naj bi bili otroci.

Postavljajo vprašanja, na katera filozofi že od nekdaj skušajo odgovoriti. Mi smo krhki, ker nikoli ne vemo, kaj moramo odgovoriti, ali je dobro o nečem govoriti. Krhki so odrasli, ki so nebogljeni ob tako pomembnih vprašanjih.

Otroci so prvi, ki vedo, kdaj resno govoriš o neki temi. So prvi, ki so ti pripravljeni nameniti pozornost, saj želijo odgovore, iščejo jih. To so odgovori, ki jim omogočajo razvoj.

Kakšno vlogo ima gledališče v družbi, ko pa imamo toliko medijev, tehničnih možnosti in jezikov, ki so zelo vplivni? Znova moramo odkriti neposredno komunikacijo z gledalci in razpravljati o pomembnih temah. V gledališču je to še mogoče.« – Fabrizio Montecchi

Brina Jenček

DREVO ŽIVLJENJA


»Tako bova preverila, ali češnje že zorijo«

Drevesa in ljudje so med seboj stkali tesne vezi že v pradavnini. Vendar drevesa za človeštvo nimajo samo velikega preživitvenega pomena (hrana, les, kisik …), temveč tudi kulturološkega. Drevesa najdemo v mitih, legendah, pravljicah, pesmih in številnih običajih. V drevesa zaljubljeni pari rezljajo začetnice, da bi bila njihova ljubezen ovekovečena »za vedno«, družinska razmerja označujemo z družinskim drevesom in nosimo nakit s simbolom drevesa življenja. V gozd se gremo sprostit, spočit in pomirit in ga dojemamo skoraj pravljično, posebno vlogo pa drevo igra tudi v različnih religijah.

  • Ali imate radi drevesa?

  • Se vam zdijo drevesa posebna? Zakaj?

  • Ali imate tudi vi svoje najljubše drevo? Zakaj?


Do dreves gojimo drugačen odnos kot do ostalih rastlin, miti številnih ljudstev pa celo govorijo o tem, da ljudje izviramo iz dreves. Irski Kelti so na primer poznali legendo, da sta prva človeka nastala iz dveh dreves – moški iz jelše in ženska iz jerebike, po perzijskem izročilu pa je prvi človeški par zrastel iz debla drevesa z vejami, ki so se tesno objemale. Še posebej velika prisotnost dreves v mitih je bila v antiki, kjer so se ljudje in celo bogovi pogosto spremenili v drevesa, v drugih kulturah pa je bilo prisotno prepričanje, da v drevesih prebivajo duhovi prednikov, božanstva ali drevesni duhovi. Sveta drevesa lahko zasledimo tudi pri vseh starih visokih kulturah – v Mezopotamiji, Indiji, Egiptu, Grkih, Rimljanih, Keltih, Germanih in Slovanih. Ob čaščenju dreves so pri svetih drevesih tudi iskali nasvet ali iskali zdravila za bolezen, da bi bile njihove želje uslišane, pa so na njihove veje privezovali darove ali z njimi oblili njihove korenine (npr. s pivom, z mlekom).

  • Ali poznate še kakšno zgodbo, v kateri ima drevo pomembno vlogo?

  • Kakšno vlogo imajo drevesa v našem življenju?


Eden izmed najstarejših mitov in simbolov je drevo sveta ali svetovno drevo, s katerim si je človeštvo razlagalo stvarjenje in vesolje. Drevo je predstavljalo steber sveta in njegovo središče, nebo pa je počivalo v njegovi krošnji. Simboliziralo je življenjski krog nastanka, minevanja in vstajenja. Poseben simbol in pomen še danes pripisujemo vsaki drevesni vrsti. Češnjevo drevo ima najizrazitejšo vlogo v japonski kulturi. Češnje zacvetijo spomladi in cvetijo samo dva tedna, ta čas moramo čim bolje izkoristiti, tako kot vse dobre stvari v življenju. Učijo nas potrpežljivosti, hvaležnosti in so trajna metafora za minljivost življenja. Češnjevi cvetovi simbolizirajo tudi nove začetke, bogastvo, lepoto, življenje in smrt. Marsikje je razširjen običaj ob dnevu sv. Barbare, 4. decembra, ko ljudje narežejo češnjeve, višnjeve ali slivove veje in jih postavijo v vazo. Če se veja razcveti, po ljudskem izročilu to naznanja, da bo naslednje leto v hiši poroka oziroma napoveduje v prihodnjem letu veliko sreče in zdravja.

  • Zakaj mislite, da je dedek posadil prav češnjevo drevo?


Še vedno je živ star običaj, ki poziva, da ob rojstvu otroka posadimo drevo, ki bo raslo z njim, ga spominjalo na mladost in na tistega, ki je drevo posadil zanj, tudi ko te osebe ne bo več. Poleg simbolne vrednosti posaditve drevesa gre hkrati za ekološko dejanje. V Italiji je običaj še veliko bolj razširjen kot pri nas in za občine z več kot 15.000 prebivalci celo z zakonom obvezujoč. Ob vsakem rojstvu ali posvojitvi otroka je občina v roku pol leta dolžna poskrbeti in financirati zasaditev novega drevesa, s čimer želijo poskrbeti za več urbanih zelenih površin. Zato nas ne preseneča, da Angela Nanetti, avtorica knjige Moj dedek je bil češnjevo drevo, po kateri je nastala predstava, prihaja iz Italije. Mi pa lahko sledimo zgledu sosedov – ohranjamo staro tradicijo, skrbimo za okolje in sadimo svoja majcena drevesa življenja.

Na tej povezavi si lahko ogledate najzanimivejša drevesa na svetu.

  • Kaj vam predstavlja živi svet?

  • Kaj pomeni naravni cikel?

  • Razmislite, kaj se zgodi z drevesom v različnih letnih časih.

  • Kaj pomeni, da je drevo zimzeleno?

  • Zakaj so drevesa pomembna?

  • Za kaj ljudje uporabljamo drevesa?

  • Greste radi v gozd? Kako se v njem počutite?

  • Ste že kdaj poslušali zvoke, ki jih lahko slišimo v gozdu? Kateri zvoki so to?

  • Ste že kdaj splezali na drevo?

  • Zakaj gozdove izsekavajo? Zakaj je to velik problem?

  • Primerjajte življenje v mestu in na podeželju.

  • Je v mestih veliko dreves?

  • Kaj drevesa potrebujejo za rast?

  • Kje drevesa ne rastejo? Zakaj ne?

  • Katera sadna drevesa poznate?

  • Kdaj cvetijo češnje? Kakšne barve so njihovi cvetovi?

  • Ali mislite, da drevesa čutijo?


»Slišim ga, dedek, slišim ga …« odvrne Toni, ko ga dedek pozove, da zapre oči in prisluhne dihanju češnjevega drevesa. Toni sliši šelestenje listov, ki jih premika veter, sliši ječanje vej in ptičje petje, sliši življenje, ki obdaja drevo, kemični proces »dihanja« dreves pa je v resnici diametralno nasproten človeškemu dihanju in ne proizvaja zvokov. Človek pri dihanju vdihava in s tem porablja kisik, izdihava in proizvaja pa ogljikov dioksid, tega porabljajo drevesa in s fotosintezo proizvajajo kisik. Zato tropski deževni gozd imenujemo tudi »pljuča sveta«, saj tam drevesa proizvedejo največ kisika, ki ga ljudje nujno potrebujemo za preživetje.

Na tej povezavi si lahko preberete članek Brine Jenček, v katerem nadaljuje svoj razmislek o drevesih.

SENČNO GLEDALIŠČE

(iz pedagoškega gradiva za Virginijo Volk)


Fabrizio Montecchi o senčnem gledališču pravi takole:

»Senčno gledališče lahko vidimo iz dveh zornih kotov. To je gledališki jezik, ki se je razvil zadnji. Vendar še nikoli ni bil tako razširjen, kot je danes. Sence lahko srečamo povsod, ne le v senčnem gledališču. Vse pogosteje živijo na odrih dramskih in plesnih gledališč. Na gledališki sceni kot podlago pogosto uporabljajo projekcijo, videoposnetke. Vendar uporabljajo projekcijo, navidezno podobo, ki nadomešča resničnost. Predstavlja se kot nadomestek za resničnost. Senca je podoba, ki ne more nadomestiti resničnosti, saj jo za svoj obstoj potrebuje. Senca je popolnoma drugačna od drugih podob. Po eni strani imamo občutek, da ne obstaja, po drugi pa je tam.

Video ne prinaša resničnosti, kakršno prinaša senca. Senca prinaša gledališkost.«

S pomočjo posnetka na tej povezavi lahko tudi sami izdelate plosko lutko in z njo ustvarite senčno predstavo.

Zgodba pravi takole. Cesarja Hana Vudija je po smrti najljubše konkubine zajela neutolažljiva žalost. Njegov svetovalec je iskal način, kako bi ga spet razveselil. Nekega popoldneva je videl otroke, ki so se v soncu igrali s sončniki. Ti so metali sence, ki so se zdele kot žive, in svetovalec je dobil idejo: tistega večera je povabil cesarja na prav posebno predstavo; skozi senco je tako natančno »oživil« preminulo konkubino, da je cesarja minila žalost in je potem uspešno vladal še vrsto let.

Zgodba o tem, kako je nastalo senčno gledališče, vključuje resničnega vladarja iz dinastije Han, ki je živel približno 2000 let pred našim štetjem. Dejansko so senčne lutke verjetno starejše, najstarejši dokument, ki jih omenja, pa izvira šele iz okoli leta 1000 pr. n. št. Nastale so na Daljnem vzhodu – na Kitajskem, v Indiji, Indoneziji – in jih v Evropi do 17. stoletja niso poznali. Takrat so jih z imenom »igra v temi« prek Male Azije prinesli trgovci. Najprej so se senčna gledališča pojavljala v Grčiji, na Balkanu in v Egiptu, nato so se razmahnila v Južni Italiji. Od tam so kot »italijanske sence« potovale na sever Evrope in se kot »kitajske sence« zasidrale v Franciji v drugi polovici 18. stoletja. Leta 1886 se je v Parizu odprlo prvo kabaretno gledališče »La Chat Noir«, v katerem so različni glasbeniki, pisci, gledališčniki in znanstveniki ustvarjali zahtevne in senčne predstave, v katerih je včasih sodelovalo tudi po dvajset nastopajočih. V Nemčiji je bilo tovrstno gledališče priljubljeno v času romantike, ko so zanj pisali pomembni avtorji, kakršna sta bila Goethe in Brentano. Nekaj časa je bilo v meščanski družbi modno, da so družine izdelovale silhuete in iz njih prirejale predstave. Po izumitvi filma je zanimanje za senčno gledališče usahnilo in je iz Evrope skoraj izginilo. Ponovno se je pojavilo v zadnjih desetletjih, ko so začeli ustvarjalci eksperimentirati z različnimi izraznimi možnostmi, predvsem s svetlobo.

Povezava do videa.

Prvotne azijske lutke so bile narejene iz pobarvanega pergamenta in so bile pogosto umetelno okrašene. V Evropi so jih začeli izdelovati iz trših materialov – kartona, lesa, včasih celo kovine. Namesto dekoracije je postalo pomembno gibanje lutke, zato so jih ves čas mehansko dodelovali in razvijali sisteme premikanja udov s pomočjo niti. Prvotne lutke so bile igrane v soju ognja, ki ves čas spreminja podobe. Če so hoteli, da senca obdrži obliko lutke, so morali igrati čisto ob platnu. Šele žarnica je omogočila, da so se lahko začeli igrati tudi z oddaljenostjo lutke od platna, torej s spreminjanjem njene velikosti. Ponovno je napredek na področju senčnega gledališča povzročila halogenska žarnica; ta omogoča, da ostanejo robovi sence ostri ne glede na oddaljenost lutke od platna. Sodobna senčna gledališča svetlobnega vira ne omejujejo več samo na položaj za platnom, temveč se igrajo z različnimi koti in smermi svetlobe. Prav tako igra ni več omejena zgolj na lutke: animatorji so tudi igralci, tako s telesom kot z lutkami igrajo za platnom in pred njim. Nekateri ustvarjalci namesto dvodimenzionalnih lutk uporabljajo predmete, kar ustvarja za gledalca drugačen učinek.

AKTIVNOSTI


  • Na tej povezavi si lahko ogledate dokumentarni film o življenju dreves. posnetek

  • Oglejte si animirani film Koko in velika skrivnost.

  • Preberite si o mehiškem dnevu smrti.

  • Svojim starim staršem napišite pismo.

  • Pomagajte svojim starim staršem z opravilom.

  • Posnemite družinsko fotografijo.

  • Posadite drevo in ga poimenujte.

  • Poznate pesem Rdeče češnje rada jem? Zapojte jo skupaj.

  • Poslušajte, kako dihajo drevesa v gozdu.

  • Preberite si citate iz predstave in o njih razmislite:

Dokler te ima kdo rad, ne umreš. 

Veš, dedek, ko kdo umre, po mojem ne umre zares, ampak se v kaj spremeni. 

Veš, kaj se zgodi s starimi drevesi, če jih presadijo? Umrejo. 

Če pa drevesa dihajo, zakaj se ne morejo smejati?

Skrivnost je tvoji glavi: zmeraj si moraš predstavljati, da si ptica ali mačka in da je drevo tvoj prijatelj, da je tvoj dom.

Rad bi postal ptica, da bi ti delal družbo in ti pozobal vse češnje.

ANIMIRANI FILM


Knjiga Angele Nanetti Moj dedek je bil češnjevo drevo je bila leta 2015 adaptirana v kratki animirani film. V režiji in animaciji Olge Poljektove in Tatjane Poljektove ter skladatelja Nicole Lerre je nastala mojstrovina, ki je prejela nagrado žirije za najboljšo animacijo na newyorškem filmskem festivalu za otroke.

Animirani film si lahko ogledate na tej povezavi. 

NADALJNJE BRANJE


Spletno pedagoško gradivo je pripravil Benjamin Zajc