Začelo se je s prvo predstavo za otroke, mali modri in mali rumeni (Lutkovno gledališče Maribor, 2015. Takrat je režiser predstave Miha Golob začel razmišljati o otroških igriščih kot o prostorih prvih odkritij in fascinacij, svojevrstnih otroških laboratorijih, krajih, kjer lahko raziskujemo in spoznavamo nekatere zakonitosti sveta, hkrati pa spoznavamo in razvijamo sebe, lastno domišljijo, ustvarjalnost, logiko. Preizkušal je mešanje barv (ki je vsebinsko ponazarjalo tkanje prijateljskih odnosov v povezavi s posameznikovo istovetnostjo), delovanje magnetov, premikanje predmetov brez dotikanja. Ugotovil je, da je tudi prazen list papirja otroško igrišče. Še več, navdušen je bil nad tem, kako je prazen list papirja lahko zanimiv: želimo si ga zapolniti, pobarvati, zviti, raztrgati, zmečkati ...

V naslednji predstavi za otroke, vodni pustolovščini z naslovom Akvarij (Lutkovno gledališče Ljubljana, 2017), je stopil korak naprej v raziskovanju analognih igrišč. Akvarij je izhajal iz možnosti kopalne kadi, mikavnega prostora za (večerno) igro, ki ga je nadgradil s pomočjo drobcev znanosti. Od ljubkega čofotanja in nevarne plovbe po viharnem morju do brodoloma s srečnim koncem potuje jajček, ki od izkušnje do izkušnje, s soočanjem in poslavljanjem, odraste v gumijasto račko.

Peskovnik (Lutkovno gledališče Ljubljana, 2021) je v lutkovno gledališče pripeljal material, nasproten tradicionalnim predstavam o lutki kot vnaprej določeni obliki. Smisel igre s peskom je izumljanje predmetov in svetov, smisel vsake ustvarjalne igre – v peskovniku ali kadi, s papirjem ali kockami – je neskončnost ustvarjalnih možnosti. Zato se tudi predstava spiralno pne od nič do vsega, od nastanka sveta do sodobnih civilizacijskih pojavov.

Miha Golob je v predstavah rad poreden– packa z barvo po tleh in oblačilih, pljuska čez rob, naroči po odru politi polno vedro vode, temo opremi s strašljivimi zvoki, ne ozira se na pričakovanja … Predrznost razume kot preboj, ki vodi do ključne izkušnje, do spoznanja, kaj se zgodi, če ... Starši gledalcev mu sicer pogosto (v šali) rečejo, da mu bodo poslali račun za čiščenje, ker so se doma po predstavi skupaj igrali tako, kot so se pred tem igralci na odru. Vse njegove predstave namreč povezuje navdušenje nad materiali, razvija jih in se jim čudi, išče nove in nove možnosti in čarovnije, ki jih ponujajo. Tokrat sta na vrsti tema in svetloba.

• Spoznajte režiserja – pogovor z njim ob predstavi Peskovnik lahko preberete tukaj.

Snov je v umetnost lahko vpeljana kot vsebina in kot medij. Obstaja, preden se umetnik odloči, da jo bo ubesedil, upodobil, uprizoril. V gledališču snov postane vsebina, ko je kot motiv vključena v uprizoritev, medij pa takrat, ko je uporabljena kot jezik, sredstvo uprizarjanja. Slednje je značilnost snovnega gledališča (tudi materialnega, tvarnega, gledališča materiala), ki v izrazu primarno upošteva fizikalne, kemijske, tehnološke, praktično uporabne in druge lastnosti snovi. Ukvarjanje s snovjo pa običajno igranje preraste z estetizacijo uprizarjanja in večplastno izraznostjo s poudarjeno čustveno razsežnostjo, ki izhaja iz asociativne povezave z izbranim materialom. V takih predstavah so nastopajoči v glavnem animatorji, usmerjeni v vodenje snovi (medija), občasno pa se vanjo naselijo kot igralci in jo obravnavajo kot vsebino.

Ustvarjalna igrivost snôvi (materialu) dopušča prevlado – material lahko vodi in upravlja svojega animatorja, z njim se tudi postavlja v enakovreden položaj igralskega partnerja, ko z igralcem animatorjem sodeluje ali se mu upira, izmika. Material mora biti v takih položajih spoštljivo in dosledno obravnavan, ni ga mogoče na primer »siliti« v kaj ali kako njegovo posebnost spregledati, četudi bi bil tok dejanja zato bolj gladek. V teh prizorih se snov razkrije v širokem razponu svojih lastnosti – dobesednih in simbolnih.

• Kaj pa vi, ali radi rišete? Katere so vaše najljubše barve?
• Kaj najraje narišete? (Temu se reče motiv.)
• S čim najraje rišete, barvate – z barvicami, voščenkami, vodenkami, s tempero, kredo …? (To je vaš medij, sredstvo.)
  
  
  

• Ali radi čofotate, plavate, se potapljate, plujete …?
• S čim se najraje igrate v vodi?
• Ali si kdaj ob igranju izmišljate zgodbe?
  
  

• Pa vi, ali se radi igrate s peskom? V peskovniku, na plaži, na vrtu …?
• Kako se v peskovniku najraje igrate?
• Se igrate sami ali v družbi?
• Ali pri tem ustvarjate zgodbe?
  
  

• Ali ste se kdaj igrali s svetlobo? S temo?
• Ali radi prižigate in ugašate luč?
• Ali kdaj zapirate in odpirate oči? Kaj viditez zaprtimi očmi?
• Katera vam je ljubša – svetloba ali tema? Zakaj?
• Sestavite seznam stvari, krajev, dogodkov, spominov, ljudi …, ki jih povezujete s svetlobo, in dodajte enako dolg seznam tistih, ki jih povezujete s temo. Primerjajte svoj seznam z drugimi. Ali svetlobo in temo doživljate podobno?

• Poskušajte povzeti izkušnjo obiska gledališča in ogled predstave Tunel. Opišite ves dogodek od odhoda zdoma/iz vrtca/šole do vrnitve tja.
• V kateri gledališki dvorani ste obiskali predstavo? In kje ste sedeli med potekom predstave? Kako se vam je to zdelo?
• Ali vam je bila predstava všeč? Zakaj?
• Kaj vam je bilo v predstavi najbolj všeč? Zakaj vam je bilo tako všeč?
• Kaj vam v predstavi ni bilo všeč? Zakaj ne?
• Kateri prizor se vam je najbolj vtisnil v spomin?
• Ste ugotovili, kaj v predstavi je ponazarjalo tunel? Zakaj?
• Kaj se je dogajalo na odru, ko ste vstopili in se nameščali na svoje sedeže?
• Kako veste, kdaj se je predstava zareszačela? S čim so igralci to nakazali?
• Ali so igralci v resnici upravljali reflektorje s ploski, tleski, skoki, pogledi, z drgnjenjem dlani, udarci nog ob tla ipd.?
• S čim so pokvarililuči? In kaj je zato sledilo?
• Katerih oblik in barv so bili svetlobni snopi? Kaj se je v tem prizoru zgodilo z igračami, kako so se spremenile, zakaj?
• Igralci so si podajali majhne lučke. Ko so jih zmetali v zrak, se je na nebu pojavilo sedem svetlih zvezd – ozvezdje Veliki voz. Ga poznate? Ste ga v naravi že videli? (Zvezde se najlepše vidijo zunaj mesta, ko ponoči ni veliko umetnih virov svetlobe.)
• Nato so zvezde z neba ponovno obiskale Zemljo – usule so se kot pisan slap. Je to v naravi mogoče? Ste že slišali za meteoroide? Ste kdaj videli zvezdni utrinek?
• Lučke so kot kresničke napolnile prostor. Spomnite se, katerih barv so bile, kako so se različno gibale, kam vse so letele. Ali ste kdaj videli pravo kresničko?
• Igralci so se nato povezali s svetlobnimi potmi. Kako so jih naredili? Ali znate ustvariti zajčka?
• Kaj se je zgodilo, ko so se odsevi razblinili? Kako ste se počutili v temi? Vas moti, jezi, plaši, zabava? Ali se vam je ročna svetilka, ki je zasledovala deklico (njeno nogo), zdela prijaznejša od teme? Zakaj?
• Kako je bil na odru ustvarjen gozd? Kaj se je v gozdu zgodilo? Kaj pa vi počnete v gozdu?
• Kakšna je bila pošast? Si tudi vi pošasti predstavljate tako? Drugače? Kako?
• Igralci/otroci so našli pot iz gozda skozi portal – zaprašeno ogledalo. Se spomnite kakšnih čudežnih ogledal iz pravljic, risank, filmov?
• Kako je bila v predstavi prikazana preizkušenj polna pot? Kaj vse so morali otroci v tunelu premagati?
• Ali ste v predstavi slišali glasbo? Kakšna se vam je zdela?
• S čim so ponazorili, da so izkušnje s poti vzeli s seboj?
• Ali ste si ogledali risbe, ki so jih ustvarili? Kaj so narisali? Kdo jim je narekoval/pripovedoval motive med risanjem?
• Ali se tudi vi bojite podobnih reči? Drugih? Katerih?
• Kako premagujete strah? Vas kdo pri tem podpira?
• V predstavi se zdi, da so se strahovi razblinili v majhne svetleče lampijončke, obsijane z mavrico. Kako pa se vi počutite, ko ravnate pogumno? 

Na tej povezavi si lahko preberete več o ustvarjalni ekipi uprizoritve Tunel.

Tunel (predor) je pot skozi strmo vzpetino, pod površjem zemlje ali pod vodo. Zahtevnost gradnje je odvisna od vrste kamnine, podzemnih vodnih tokov ter od velikosti, dolžine in globine načrtovanega predora. Predori se od daljne preteklosti gradijo za različne namene: za ceste, vodo, pešce, kasneje tudi železnico, električne, plinske in druge napeljave. Naš najdaljši predor je predor Karavanke (7864 m), najdaljši predor vseh predorov na svetu pa je akvadukt Delaware (New York, ZDA), dolg 137 km, zvrtan v živo skalo. Mikavni so seveda skrivni tuneli, ki so pogosto odigrali pomembno vlogo pri reševanju življenj, na begu, pa tudi pri manj zakonitih poslih, recimo tihotapljenju. Zidali so jih v palačah, gradovih, dvorcih, že v staroegipčanskih piramidah. Včasih so bili opremljeni s pastmi, uporabniki pa so morali poznati skrivnost vhoda (na primer skozi police, omare, dvojne stene, talne lopute, skrivne mehanizme).

• Najbližji skriti tunel je gotovo Tunel Lutkovnega gledališča Ljubljana, kjer je urejeno prizorišče za petdeset obiskovalcev. Ga poznate, ste ga že obiskali?

• Če želite obiskati Kekčevo deželo, boste morali skozi ozek in temen tunel zlesti do kozjega hleva, od tam pa na planjavo v bližini Kekčeve domačije.

• Iz antike je znan Evpalinov predor (1036 m) na grškem otoku Samos, ki je bil namenjen oskrbi z vodo in možnosti za beg iz mesta ob sovražnem napadu. Je prvi tunel v zgodovini, ki so ga gradili s kopanjem z obeh koncev in se »srečali« na sredini.

• Passetto (Passetto di Borgo) iz 13. stoletja je znan predor, ki povezuje Vatikan z gradom Castelo d'Angelo v Rimu. Njegova popularnost se je okrepila po nastopu v romanu Dana Browna Angeli in demoni in v istoimenskem filmu.

• Sarajevski predor (sarajevski ratni tunel, 1993, 785,5 m), ki je vodil iz obleganega mesta, je predstavljen v dokumentarnem filmu Zapis o zemlji – Tunel spasa: Mjesto koje je odblokiralo Sarajevo. Ogledate si ga lahko na tej povezavi.

V naši predstavi otroci pokvarijo stikalo in se znajdejo v neznanem svetu teme, podobnem temačnemu gozdu, Nič drugega jim ne preostane, kot da se prebijejo skozi – od začetka do konca. Pot nazaj ni nič krajša niti ne lažja, kaj šele nepomembna, »naše« otroke vodi skozi tunel. Tudi o tem je pisal J. R. R. Tolkien v fantazijskem romanu Hobbit ali Tja in spet nazaj.

Predstava se navdihuje pri slikanici Anthonyja Browna iz leta 1989, katere naslov The Tunnel namiguje na cev, labirint, temo, v katero vsak po svoje potoneta bratec in sestrica. Sprva realistična zgodba o otrocih, ki se nenehno prepirata, preraste v mitološko potovanje skozi temo in gozd, ki Rose in Jacka poveže in opolnomoči, da skupaj najdeta pot domov in končno postaneta zaveznika.

• Prisluhnite slikanici in – ker tudi ta še ni prevedena v slovenski jezik – poprosite za tolmačenje.

In zakaj tunel? Tunel v zgodbah (mitih, pravljicah, pripovedkah, legendah) predstavlja nekakšen portal, čudežni prehod, v tem pomenu je vpeljan tudi v prej omenjeno slikanico The Tunnel. Motiv je priljubljen, v sodobni književnosti tako razširjen, da je narekoval žanrsko poimenovanje – portalna fantastika. Arhetipski pomen tunela (podobno je z gozdom, labirintom, prepovedano sobo) je preprost – pomeni preizkus, nujno pot, ki skozi fantazijski svet vodi v odraslost. Mlad človek je običajno izgnan ali se s kakšno posebno nalogo sam odpravi v divjino, kjer vladajo sile, drugačne kot v človeški civilizaciji. Običajno je na drugi strani fantastičen svet, bistvo preizkusa pa je, da mora mladi človek najti pot nazaj. Vrne se drugačen, zrel. Na poti doživi prav tisto, kar mora, da lahko odraste.

Take tunele (okna, prehode, luknje, portale) najdemo v številnih priljubljenih zgodbah, na primer:

• Lyman Frank Baum, Čarovnik iz Oza, o Doroteji, ki jo tornado zavrtinči v čarobni Oz, kjer mora opraviti nekaj nalog, da spet najde pot domov, k svojemu bistvu.

• Lewis Carrol, Alica v čudežni deželi, roman o padcu v zajčjo luknjo, na dnu katere je vhod v fantastični svet Belega zajca in drugih bitij, ki deklico postavljajo pred izzive iskanja istovetnosti.

• C. S. Lewis, Zgodbe iz Narnije, serija sedmih fantazijskih romanov o otrocih Luciji, Suzani, Petru, Edmundu, Digoryju, Poli, Evstahiju in Juliji, ki večkrat pomagajo rešiti čudežno deželo Narnijo pred različnim zlom, vanjo pa vstopajo skozi portal, recimo omaro.

• Philipa Pearce, Polnočni vrt, roman o osamljenem dečku Tomu, ki poletne noči po odbiti trinajsti uri preživlja v čudežnem vrtu z deklico Hatty, ki vsako noč nekoliko odraste.

• Philip Pullman, Njegova temna tvar; trilogija fantazijskih romanov o dečku Williamu in deklici Lyri, ki izvirata iz različnih svetov in se skupaj borita proti zlu, srečata pa se potem, ko Will na begu stopi skozi okno v Lyrin svet (kasneje prehode izrezuje v zraku s posebnim nožem).

• J. K. Rowling, Harry Potter, serija sedmih fantazijskih romanov o dobrem in zlu, postavljenih v čarovniški svet, ki neviden soobstaja z bunkeljskim in kjer se običajno potuje skozi portale.

• V pravljicah so temni, nevarni prostori iniciacije pogosto gozdovi – Rdeča kapica tam sreča volka, štiri odslužene živali razbojnike (Bremenski mestni godci), Janko in Metka pa čarovnico; Sneguljčica se v stiski za življenje zateče k palčkom, Janček ježek pomaga izgubljenemu kralju, lepa Vasiljica služi pri Jagi babi.

Pomislite pa še na Prepovedani gozd ob Bradavičarki (Harry Potter), ki zna biti zelo nevaren, lahko pa nudi tudi pomoč in zavetje dobrim; na polčloveška miroljubna drevesa – ente, po potrebi ekološke bojevnike, z Bradodrevom v Fangornu na čelu (J. R. R. Tolkien, Gospodar prstanov); na gozd govorečih dreves v Narniji, ki imajo prav tako dvolično vlogo.

Se spomnite motiva gozda v kateri izmed svojih najljubših zgodb, tudi v gledališču in na filmu?

Že pred začetkom predstave se je mogoče ogledati v ogledalu. Odsev naše podobe je izkrivljen.

Zakaj? Kako deluje ogledalo?

Razdalja med predmetom in površino odboja je enaka razdalji med odsevom in površino, zato se zdi, da je predmet nekje v globini, za površino odboja. To daje odsevu občutek resničnosti. Konveksne (izbočene) in konkavne (vbočene) površine zrcala podobo popačijo – vzbočena površina žarke svetlobe usmeri proti sredini (gorišču), zato se odsev podobe zgosti in zmanjša; izbočena površina žarke razprši, s tem pa poveča in razlije odsev. Po tem principu delujejo teleskopi, daljnogledi, analogni fotoaparati, laserji. Če pa v takih zrcalih ogledujemo sebe, lahko s premikanjem svoj odsev spreminjamo – imamo občutek, da nam raste glava, izginja obraz, roke in noge se krajšajo oziroma daljšajo.

Odsev lahko vidimo na vseh refleksnih (odbojnih površinah), tudi na površini vode, stekla, zloščenih kovinskih plošč, v očeh drugega. Kako nas odsevajo drugi, najbrž ni povezano samo z videzom, na odsev vplivajo tudi druge reči – odnos, besede in dejanja.

• Spomnite se živalske zgodbe Grigorja Viteza Zrcalce. Tukaj jo lahko preberete. Za kakšen nesporazum gre?

• Eno najbolj znanih ogledal odgovarja na vprašanje: »Zrcalce, zrcalce na steni, povej, katera najlepša v deželi je tej?« V kateri pravljici? Kaj odgovarja ogledalo? Ali govori samo o videzu ali o kateri drugi razliki?

• Kaj odseva ogledalo Ajneneperh v fantazijskem romanu Harry Potter in kamen modrosti? Namig: preberite ime ogledala vzvratno, tukaj pa lahko osvežite spomin.

• Ena od antičnih mitoloških gorgon, Meduza s kačami namesto las, je povezana z odsevom – junak Perzej jo je premagal tako, da je njeno lastno moč uporabil proti njej. Vsakdo, ki ga je pogledala, je okamenel, Perzej pa ji je nastavil zloščen ščit, da se je sama ugledala v odsevu.

• Mitološki lepotec Narcis je prav tako povezan z odsevom. Ena od različic mita govori o tem, da se je zaljubil v lastno podobo, ko je med pitjem vode v izviru zagledal svoj odsev. Podoba na vodi se mu je seveda izmikala in od hrepenenja je povsem shiral, tako zelo, da se je spremenil v rožo, ki se še danes rada ogleduje na vodni površini. Katera roža je to?

V predstavi ogledala različnih velikosti in oblik odsevajo tudi barvne snope, igralci z njimi uprizarjajo odsevne prizore na stenah in stropu dvorane. Kako nastanejo ti odsevi?

• Naredite zajčka. Vzemite ogledalce in ga nastavite tako, da nanj pade močan snop svetlobe (sončni žarek ali pramen umetne svetlobe), nato ogledalce previdno premikajte, dokler na odsevni površini (na primer steni) ne najdete odseva. Po urnem in skakajočem premikanju je pojav dobil ime.

Poleg žarkov svetlobe se v predstavi odbija tudi zvok. Pojavu odboja zvoka rečemo odmev, tudi jek ali eho.

• V katerih prizorih ste slišali odmev? In zakaj prav tam?

Odmev je odboj zvoka od površine, ki se z zamikom vrne k poslušalcu. Dolžina zamude je odvisna od razdalje med izvirom zvoka, odbojno površino in poslušalcem. Človeško uho zaradi hitrosti potovanja zvoka odmev zazna šele takrat, ko je odbojna površina oddaljena več kot 17,2 m od izvora zvoka. Ali drugače: s pomočjo časovnega zamika med izvirnim zvokom in njegovim odbojem lahko merimo razdalje, kar s pridom uporablja tehnologija sonar (sound navigation and ranging), ki se uporablja predvsem v navtiki, letalstvu, medicini, geologiji in gradbeništvu.

V naravi so optimalni prostori za odmevanje visoka strma skalna pobočja, posebej stene dolin in kanjonov nad vodo. V urbanih okoljih so to prazne betonske ali kovinske hale ter drugi večji goli prostori. Odmev običajno simbolizira praznino – če je prostor majhen in mehko opremljen, v njem ni odmeva.

V predstavi se odmev pojavlja, kadar ponazarja praznino, negotovost, izgubljenost v prostoru, posledično negotovost, tudi strah. Oblikovalec zvoka ga je ustvaril s posebno akustično elektronsko opremo, ki se imenuje reverb. Raznovrstni digitalni procesi obdelave (reverbizacije) zvok podaljšujejo in premetavajo, kot da se odbija od sten. Tehnik lahko uravnava časovni zamik med izvirnim in odmevnim zvokom, kar vpliva na vtis o velikosti dogajalnega prostora v prizoru, pa tudi število in intenzivnost ponovitev, kar vpliva na občutek globine prostora.

• Primerjajte izvirni posnetek odlomka popevke in njegovo digitalno obdelavo z dodajanjem elektronskih učinkov.

• Kako pa odmeva resnični tunel brez elektronske obdelave? Poglejte. 

• Izkoristite priložnost na izletu v hribih in preizkusite odmevanje.

Svetloba na odru je sestavni del vizualne podobe, ki izraža vsebino. Svetlobe ne moremo prijeti, neotipljivost pa ji zagotavlja poetičen značaj. Mojstri svetlobe v gledališču svetlobo usmerjajo in jo oblikujejo v poetične krajine, v čutna sporočila in skoraj oprijemljiva razpoloženja, v Tunelu tudi v natančno odmerjen sporočevalni kod z različnimi pomenskimi plastmi.

• Na kaj ste bili v predstavi bolj pozorni – na temo ali na svetlobo?

• V katerih oblikah se je pojavila svetloba?

Ko se ozremo naokoli, vidimo pisan svet. To nam omogočajo oči, ki delujejo kot sprejemnik svetlobe. Če virov svetlobe ne bi bilo, bi okoli nas vladala popolna tema. Osvetljenost omogoča posebna vrsta teles, ki oddajajo svetlobo – svetila. Ločimo naravne vire svetlobe, kot so Sonce, zvezde, blisk, ter umetne vire, na primer žarnice in sveče. Nekatere luči svetijo, ker so napolnjene s plini, ki zasvetijo, ko skozi njih steče električni tok. Svetlobo sevajo predvsem vroča telesa: žarilna nitka se v volframovih žarnicah segreje do 2500⁰C, temperatura strele doseže nekaj deset tisoč stopinj Celzija, temperatura površine Sonca doseže približno 6000⁰C.

Na nebu vidimo poleg Sonca tudi Luno, zvezde in druga nebesna telesa. Zvezde vidimo na nočnem nebu po zahodu Sonca. Nekatere zvezde so stalno nad obzorjem, nekaterih pa v naših krajih nikoli ne vidimo. Velika večina pri nas vidnih zvezd vzhaja in zahaja in jih zato imenujemo vzhajalke. S pomočjo ozvezdij se lahko orientiramo. Na severni polobli je to najlaže s pomočjo zvezde Severnice, saj je na nočnem nebu vse leto, najsvetlejša v delu neba, kjer je, vedno v smeri severa. Najdemo jo s pomočjo ozvezdja, ki se imenuje Veliki voz. Tega vidimo tudi v predstavi Tunel, ko v nebo poletijo čarobne lučke.

• Katera svetila v predstavi oddajajo svetlobo?

• V predstavi je tudi prizor z zvezdami. Kateri?

Preizkusite se v orientaciji s pomočjo Severnice. Za njeno določitev sta pomembni zvezdi, ki označujeta zadnjo os Velikega voza. Razdaljo med zvezdama v zadnji osi petkrat podaljšajte od zgornjega dela voza. Svetla zvezda, do katere pridete, je Severnica. Smer proti severu je na obzorju točno pod Severnico, za vami je jug, levo zahod in desno vzhod.

S kompasom preverite točnost vaše določitve.

• V predstavi je prizor, ki spominja na kresničke.

Te lučke kresničke niso priklopljene na električno napeljavo. Kako torej svetijo?

V naravi je to drugače: kresničkam zasveti zadek zaradi kemijskih procesov med dihanjem. Poglejte, kako je videti srečanje s kresničkami v naravi.

Svetloba se zmeraj pojavlja v barvah. Ali drugače: barve vidimo kot odbito svetlobo. Tudi če je povsem brezbarvna snov obsijana s svetlobo, le del te vpije, del odbije, različni procesi v očesu pa izzovejo pojav videnja in barve. Bela površina svetlobo v celoti odbija, črna pa vso svetlobo vpije. Ker pa v naravi ni pojavov, ki bi popolnoma in v celoti odbijali ves spekter, tudi nikoli ne vidimo popolnoma bele barve, temveč le njene različice, na primer snežno belo, mlečno belo, kredasto belo. Površino, ki vpije (skoraj) ves barvni spekter, pa vidimo kot črno. Seveda prav tako nobeno telo ne vpije čisto vse barve, zato tudi popolne črne ne vidimo, prah črnega premoga je recimo najbližji temu.

Nekaj zanimivosti o svetlobi in barvah

• Svetloba potuje z veliko večjo hitrostjo od zvoka: med nevihto najprej zagledamo blisk, šele nato zagrmi. Zvok v eni sekundi prepotuje približno 330 m, svetloba pa v sekundi opravi skoraj 300.000 km. Po časovni razliki med bliskom in gromom lahko določimo oddaljenost nevihte: ena sekunda razlike pomeni oddaljenost približno 300 metrov.

• Značilnosti odbite svetlobe so odvisne od narave svetlobe, ki obsije predmet, in od snovi, ki je obsijana. Popolnoma prozorne snovi, na primer čista voda, steklo, omogočajo svetlobi neoviran prehod brez vpijanja ali odbijanja. Sicer pa povsem prozornih snovi ni, tudi sončna svetloba, ki obsije prozorno vodo, prodre samo do določene globine. Po drugi strani pa lahko postane prozoren tudi list papirja, če je dovolj tanek, celo tanko zvaljane kovine so lahko prosojne.

• V predstavi je uporabljena tudi tako imenovana črna luč, ki oddaja človeškemu očesu skoraj nevidno ultravijolično in črno sevanje. Nekatere barve (pigmenti) pa to svetlobo absorbirajo in odsevajo, v temi zato »žarijo«. Fluorescentna črna luč se najpogosteje uporablja za zabavo, tehnologija pa je pomembna tudi v zdravstvu (UV-diagnostika, obsevanje) in sodni medicini (odkrivanje telesnih tekočin, bakterij mikrobov ipd.).

Spomnite se prizorov, v katerih je vključena črna luč. Na kaj vpliva, kaj razkrije oziroma spremeni?

• Še ena vrsta fotoluminiscence je uporabljena: v posameznih prizorih se lesene kocke, iz katerih je sestavljena hiška (dom), svetlikajo v temi. Premazane so namreč z emulzijo, ki vsebuje beli fosfor. Ta vpija svetlobo (ko je osvetljen), oddaja pa jo z zamikom zaradi zadrževanja elektronov, ki se le počasi zbujajo. Predmeti, premazani z belim fosforjem, nežno svetijo, če so prehodno osvetljeni z belo lučjo, in močno žarijo, če so bili izpostavljeni črni luči.

• Barve delimo na: primarne (rdeča, rumena, modra) in sekundarne, sestavljene iz dveh primarnih (oranžna, zelena, vijolična); na tople (rdeče, oranžne, rumene, rjave) in hladne (modre, zelene, škrlatne); na nevtralne (bele, rjave, bež), močne ali intenzivne, ki niso razredčene s črno, belo ali komplementarno barvo, in blede, manj intenzivne barve zaradi mešanja z belo, črno ali komplementarno barvo.

• Rdeča stena je taka zato, ker se modri in zeleni del spektra popolnoma vpije, ostanek pa odbije, kar povzroči rdeč občutekvidenja. Enako se zgodi z limono, ki je videti rumena zato, ker skoraj v celoti vpije kratke valovne dolžine (modre in vijolične), odbije pa vse ostale. Redko sicer neki predmet odbija samo ozek del spektra, zato je redko kakšna stvar videti res barvno čista.

• Nekateri ljudje ne zaznavajo vseh barv. Temu stanju pravimo barvna svetloba ali daltonizem. Pri delni barvni slepoti je okvarjen sistem za sprejemanje zelene ali rdeče, v redkih primerih tudi modre, še redkeje za vse tri. Popolno barvno slepi pa ne vidijo nobene izmed barv, zmanjšana je tudi ostrina njihovega vida.

Tukaj lahko preizkusite svoje videnje barv.

Tunel je precej temna predstava. Tema pa pomeni tudi odsotnost barv – ob zelo nizki svetlobi naše oči barv ne zaznavajo. V temi se tudi oblike zabrišejo. Temno območje ima omejene vire svetlobe, zaradi česar stvari težko vidimo.

Temo ustvarimo z mešanjem različnih barv, saj vsaka barva absorbira določene frekvence svetlobe – mešanje treh primarnih barv ali treh sekundarnih barv absorbira vso vidno svetlobo in teoretično ustvari črno, v praksi pa mešanica dobi rjavkast odtenek.

• Obstaja material, znan kot vantablack, ena najtemnejših snovi, ki absorbira do 99,965 % vidne svetlobe. Razvilo ga je podjetje Surrey Nanosystems. Ime je sestavljeno iz kratice VANTA (vertical aligned nano tube arrays– navpično poravnani nizi nanocevk) in besede črno (black). Tega materiala ni v predstavi, pa se kljub temu zdijo površine povsem črne – posebej tedaj, kadar so zatemnitve hitre, kadar se torej nenadoma ugasnejo svetli prizori, naše oči pa nimajo tako hitrih prilagoditvenih zmožnosti.

V naravi je tema sestavni del življenjskega cikla. Rečemo mu noč, svetlemu pa dan. Naravna tema se pojavi, ko je Sonce več kot 18° pod obzorjem. Izpostavljenost izmenični svetlobi in temi (noč in dan) je povzročila več evolucijskih prilagoditev. V temi se naše zenice razširijo, kar omogoči večji količini svetlobe, da vstopi v oko in izboljša nočni vid. Zato se naše oči lahko na temo navadijo in imamo občutek, da se prostor nekoliko osvetli.

• Če imate pri roki globus in ročno svetilko, lahko lepo ponazorite, zakaj se na Zemlji menjavata noč in dan. Poprosite koga, da globus drži tako, da ga s prsti vpne na tečajih, če globus ni pritrjen na podstavek. Drugemu dajte v roke svetilko, s katero naj osvetljuje globus. Nato na njem poiščite določen kraj in ga osvetlite. Zatem prvega asistenta prosite, da globus zavrti, kot se vrti Zemlja. Skupaj opazujte, kaj se dogaja z vašim krajem.

Kot umetniški izraz se tema uporablja za označevanje prisotnosti senc, zla in slutenj ali za označevanje mračnega, težkega, depresivnega razpoloženja. Slikarji uporabljajo temo, da poudarijo prisotnost svetlobe, sence pa dodajo globino in perspektivo, kot na primer pri tehniki chiaroscuro (svetlo-temno).

• Poskusite ujeti svetlobo. Uporabite lahko grafoskop ali ročno svetilko, potrebujete tudi primerno pisalo.

Razporedite se v skupine po tri: eden naj bo lučka(vir svetlobe), drugi model (vir sence), tretji pa lovilec. Vir svetlobe naj bo usmerjen proti tabli ali drugi površini, po kateri se sme risati. Model se umesti med virom svetlobe in površino projiciranja svetlobe. Domisli se, kakšno senco bo ustvaril, in v domišljenem položaju zamrzne. Na površini se pojavi njegova senca. Lovilec jo obriše. Nato izklopite vir svetlobe, model naj se odmakne in skupaj opazujte obris sence na površini. Kaj vidite? Poimenujte nastalo risbo in jo dokumentirajte.

• V predstavi je kar nekaj strašljivih prizorov, se vam ne zdi?

• Česa ste se prestrašili ali pa so se prestrašili drugi?

Malo čustev ima takšen vpliv na naše obnašanje in počutje kot strah. Je osnovni mehanizem za preživetje, ki se sproži kot odgovor na določene dražljaje, na primer na bolečino ali nevarnost. Krepi našo sposobnost prepoznavanja nevarnosti in vodi k potrebi po soočenju ali begu. Seveda se nam strahu ni treba učiti, ker je vrojen. Strah pa je tudi osnova tesnobe (anksioznosti), ki lahko povzroči celo vrsto čustvenih in razpoloženjskih motenj.

Značilnost človeka je, da se s strahom in tesnobo ne odzove le na dejanske nevarnosti, ampak tudi na tiste, ki se morda nikoli ne bodo zgodile. Zato je dobro razlikovati med strahom in tesnobnostjo: strah je pogosto povezan z vzorci bega in izogibanja, tesnobnost pa je posledica groženj, ki jih občutimo kot neizogibne in za katere se nam zdi, da jih ne moremo nadzirati. Pri čemer ločujemo med normativnim strahom in fobijami. Strah se najpogosteje nanaša na prihodnje dogodke, na primer na poslabšanje ugodne ali pa nadaljevanje nevzdržne situacije. Lahko je tudi takojšen nagonski odziv na potencialno nevarnost, kar je pomemben mehanizem za preživetje vrste.

Med najpogostejše strahove in fobije spadajo strah pred luknjami, aerofobija (strah pred letenjem), misofobija (strah pred bakterijami), klavstrofobija, astrafobija, strah pred psi, strah pred odprtimi prostori, strah pred višino, strah pred kačami in strah pred pajki. Med pogostejše pa spada tudi strah pred temo – niktofobija. Ponoči, ko okolje izgine iz vidnega polja, vse »umre«. V temelju strahu pred temo se skriva tesnoba pred smrtjo, ki pomeni poslednjo ločenost. Če kot otroci nismo bili deležni pomirjujočega dotika, tudi odrasli ne znamo pomiriti tesnobe. Strahove lahko sprožijo tudi pomembni življenjski dogodki, povezani z ločevanjem, na primer razveza, težave na delovnem mestu, žalovanje ipd.

Strahov ne razumemo (samo) kot pošasti, pač pa na prvem mestu kot odslikavo notranjih stanj. Ta pa je mogoče tudi estetsko obravnavati – torej v umetniškem jeziku – na način, da je obiskovalec/gledalec aktivni deležnik v zgodbi, ki mu jo namigujemo, intenzivnost doživetja pa si (na osnovi lastne izkušnje) določa sam. Povedano drugače: obisk umetniškega dogodka lahko preusmeri razvoj strahu/strahov zaradi čustvene vrednosti umetniškega srečanja z njim/njimi v varnem okolju.

Otroci pogosto doživljajo separacijsko tesnobo, pomagajte jim – izdelajte škatlo skrbi. (Namig: izogibajte se poimenovanjem, ki bi vsebovala besede strah, pogum, tesnoba, stiska ipd.)

1. Poiščite kakšno škatlo s pokrovom (škatla za čevlje je odličnih dimenzij!).
2. Otrokom naročite, da jo skupaj okrasijo. Usmerjajte jih pri odločanju o motivih in tehniki. (Namig: kolaž se utegne izkazati kot zelo primerna tehnika.)
3. Izdelajte tudi lep napis (Škatla skrbi ali kaj podobnega) in ga na koncu pritrdite na pokrov.
4. Škatlo namestite na otrokom vidno in dosegljivo mesto.
5. Pojasnite jim, čemu bo namenjena škatla: vanjo bodo lahko kadarkoli spravljali narisane in/ali zapisane zgodbe/situacije, ki jih skrbijo, plašijo, medejo.
6. Ko bodo varno spravljene v škatli in čvrsto pokrite s pokrovom, jih ne bo treba več nositi s seboj. Trdovratne skrbi lahko odvržejo tudi večkrat!

Nekateri otroci zvečer težko zaspijo – niso utrujeni, skrbi jih odhod, bojijo se teme. Razlogov za to je veliko, to je tudi zelo običajen in pogost pojav, predvsem v obdobjih večjih sprememb (na primer odhod v vrtec ali šolo ipd.).

• Izdelajte lovilec sanj kot most med budnostjo in spanjem, nekakšen amulet in okras hkrati.

Lovilec sanj je v kulturah ameriških domorodcev ročno izdelan predmet, zasnovan na obroču (tradicionalno iz vrbe), v katerega je vpletena mreža. Lahko je okrašen z različnimi predmeti, največkrat s peresi.

Nekateri verjamejo, da lovilci sanj privlačijo sanje v svoje mreže, dobri duhovi najdejo pot skozi luknjo, lebdijo med posvečenimi peresi in bdijo nad spečimi, slabi duhovi pa se ujamejo v mreže in se stopijo v jutranjem soncu. Drugi so prepričani, da lovilec ujame sanje in jih shrani, da se jih zjutraj spomnimo.

• Najuspešnejši izganjalec strahu je smeh – humor ruši obrambne mehanizme, ki strahove oklepajo skrite globoko v notranjosti. Večkrat se jim boste smejali, prej se bodo razblinili, včasih boste zmogli sami, še bolje s pomočjo.

Poglejte odličen filmski prizor premagovanja strahov. Ridikulus!

Pogum je v predstavi vpeljan kot sprožilec delovanja, na srečo nalezljiv in tolažeč. Skriva se v drobnih gestah, majhnih premikih in težko opaznih odločitvah, povezuje pa se z oblikovanjem skupnosti.

• Ali ste zaznali pogumne odločitve in dejanja v predstavi?

Pogum (tudi neustrašnost, hrabrost, junaštvo, korajža) je ena od štirih osnovnih vrlin poleg razumnosti, pravičnosti in zmernosti. Pogum krepi vztrajnost za premagovanje težav, prizadevanje za iskanje rešitev in moč za premagovanje strahu. Pogumen človek se počuti sposobnega in dovolj samozavestnega, da tvega.

• Ločujmo:
  fizični pogum– sposobnost obvladovanja strahu, fizične bolečine in/ali tveganja poškodb, smrti ipd.;
  moralni pogum – sposobnost nasprotovanja mnenju drugih ljudi, tveganje posmeha, sramote ali izobčenja.
  Naštejte nekaj primerov obeh vrst poguma.

Pogum razvijamo, ko odraščamo in se soočamo z novimi izzivi, posebej je to pomembno v današnjem tekmovalnem in izključujočem svetu. Pogum nam daje samozavest, da se zanašamo nase, tvegamo svoj družbeni položaj, s tem ko se zavzamemo za druge (za skupnost), in se samostojno odločamo navkljub kritiki. Nekateri že kot otroci radi pogumno ukrepajo, da tako preizkušajo svoj pogum, drugi se ga učijo postopoma. Pogum se namreč od znotraj čuti povsem drugače, kot je videti na zunaj – deluje osupljivo, močno, samozavestno, celo nepremišljeno ali vznemirljivo, v resnici pa je lahko strašljiv in nepredvidljiv. Občuti se lahko kot tesnoba ali neskončen dvom. Razlog je povsem logičen: strah in pogum se zmeraj povezujeta, obstajata skupaj. Ne gre drugače – če ne bi bilo strahu, tudi poguma ne bi bilo (treba). Pogum seveda ni čudežno sredstvo, ki bi človeka razstrašilo, temveč je sila, ki nas potisne skozi strah, dvom, tesnobo, da lahko naredimo, kar se sicer zdi tvegano, težavno, strašljivo. Za hipec se mora pojaviti, ravno toliko, da pritisne na gumb.

In še to je pomembno: pogumna dejanja ne sprožajo ognjemetov, pogosto so povsem neopazna. V življenju ne gre za premagovanje zmajev, dovolj je biti prijazen z novim sošolcem, poskusiti nekaj neznanega, tudi hrano, se zavzeti za kaj ali koga. Razlika se razkriva počasi, a zanesljivo – pogumna dejanja zmeraj sprožajo spremembe, ki mehčajo robove sveta.

• Pozor: ločujte med objestnostjo, nasilnostjo in pogumom!

• Zastavite si težko nalogo, ki v vas sicer zbuja nelagodje, odpor, morda celo strah, in jo izpolnite (če je mogoče, z merico humorja), nato postopek dokumentirajte. Drug drugemu poročajte o izkušnji. Pojasnite, zakaj ste izbrali prav to nalogo, kako ste se s to odločitvijo počutili, kako ste pristopili k izpolnitvi naloge, kako je potekalo izvajanje, kakšen je bil rezultat (ste bili uspešni) in kako ste se počutili potem.
  Namig: Izberete lahko karkoli, na primer intervjuvajte koga pogumnega, spoznajte novega prijatelja, novo prijateljico, pojdite v trgovino, ves dan molčite in poslušajte druge, naučite se kakega opravila, poskusite nov šport, pišite komu ljubemu ...

Pri urjenju poguma ima humor zares pomembno vlogo. Humor je bistroumna in pretanjena lastnost, ki razkriva in predstavlja smešno plat življenja. V njem ni nobenega podtona sovražnosti, iz njega veje globoka in pogosto prostodušna človeška naklonjenost. Zato – kot piše Carlo M. Cipolla v eseju Temeljni zakoni človeške neumnosti– je družbena dolžnost človeka, da ne zamudi nobene priložnosti za prakticiranje humorja.

• Poskusite s klovnovskim noskom.
  Klovn je komični lik, zabavljač, duhovit nerodnež, tudi akrobat. Klovnu oprostimo napake, spodrsljaje in nagajivosti – celo smejimo se jim in jih spodbujamo.
  Uporabljajte rdeči nosek, kadar so pri učenju na vrsti zapletene vsebine, ali pri pogovoru, kadar se zgodi kaj žalostnega/resnega/jeznega. Naj bo na voljo tudi v odmorih – za sprostitev in varnost.
  Naj postane rdeči nosek nekakšna prva pomoč, po kateri lahko poseže vsak, kadar je v stiski – ko je vprašan, piše test ali se spoprijema s katero drugo zahtevno nalogo. 

Izštevanke so igre govorjenih besednih formul, (večinoma) nesmiselnih rim ali/in kretenj z rokami, ki jih uporabljajo predvsem otroci. Njihova oblika je podrejena rimi in ritmu (izštevanja). Uporabljamo jih recimo na začetku igre, da določimo vloge ali zaporedje vlog, podobno žrebanju.

V Tunelu sta dve izštevanki, zloženi po zgledu ljudskih pesmic. Slišimo ju v temnem gozdu, zato sta šaljivo-strašljivi, pa vendar domači:

Križ kraž, kaj mi daš,
pa povem ti pravo pot,
da ne padeš v temo not',
da se v gozdu ne zgubiš –
eci peci, ti bežiš!

Pika poka, grda noč,
pika poka, na pomoč.
Pod posteljo je huda zver,
mame, očka pa nikjer.
Kdo boji se, kdo ne spi?
Črni mož zdaj nanj preži.

• Izštevanko, ki jo poznate, poskušajte prirediti tako, da bo vključevala strašne motive.
• Katere pa so te strašne reči? Preverite, zložite, izštevajte.

Tema

• Berg, Esther van den, Lahko noč in eno bolho za pomoč

• Burfoot, Ella, Pritihotapil se je mrak

• Butler, M. Christina, Temna, temna noč

• Crowther, Kitty, Škrt škrt kra čof!

• Daniëls, Guy, Ugasni luč

• Hächler, Bruno, Kaj dela medvedek ponoči?

• Milbourne, Anna, Kako strašna je (v resnici) tema : [s stotinami luknjic]

• Shields, Gillian, Ko se zmrači

• Simoniti, Barbara, Las na koži

Gozd

• Berantas, Benas, Bavbav

• De Luca, Daniela; Morris, Neil, Volk Henrik

• Green, Alison, Lisjak iz teme

• Ogrizek, Maša, Lisičja luna

• Scherz, Oliver, Prijatelj z ostrimi zobmi

• Sokolov, Cvetka, Ponoči nikoli ne veš

• Tellegen, Toon, Sredi noči

Pošasti

• Bauer, Jana, Kako prestrašiti pošast

• Blade,Adam, Lov na pošasti[cikel zgodb]

• Donaldson, Julia, Zverjasec; Zverjašček

• Leysen, An, Lepotica in Zver

• Pearson, Luke, Hilda in polnočni velikan; Hilda in trol

• Stepančič, Damijan, Svetilnik

Potovanja

• Andersen, Hans Christian, Snežna kraljica

• Bevk, France, Lukec in njegov škorec

• Curnick, Pippa, Klepetavi medved

• Dahl, Roald, Jakec in breskev velikanka

• Davies, Benji, Dedkov otok

• Dekleva, Milan, Mala Alma na veliki poti

• Donaldson, Julia, Polž na potepu na kitovem repu

• Jansson, Tove, Muminočkovi spomini; November v Mumindolu

• Kokalj, Tatjana, Luža v čevlju

• Mebs, Gudrun, Počitnice samo z očkom

• Ogrizek, Maša, Gospa s klobukom

• Pavček, Saša, Rumi in kapitan

• Peklar, Andreja, Luna in jaz

• Seliškar, Tone, Bratovščina Sinjega galeba

• Svetina, Peter, Nekaj je v zraku : zapiski o dveh Ajdah in racaku letaku

• Volarič, Tina, Črta

Pogum

• Baker, Danny, Goska Lučka

• Bright, Rachel, Lev v srcu

• Cotini, Maria Giulia, Shotaro: deček, ki je hotel postati samuraj

• Donaldson, Julia, Hudobci

• Karim, Amer, Zbiralec podob

• Lindgren, Astrid, Brata Levjesrčna; Pika Nogavička

• Lloyd, Susannah, Tukaj so zmaji

• Marcinkevičius, Marius, Kamenček

• Martins, Isabel Minhós, Nihče čez črto!

• Mihelič, Mira, Pridi, mili moj Ariel

• Naumann-Villemin, Christine, Moje hlače so izginile!

• Prežihov Voranc, Solzice

• Robben, Jaap, Luliman

• Rozman, Andrej, Kako je Oskar postal detektiv

• Vandot, Josip, Kekec

• Yamada, Kobi, Mogoče

• Yousafzai, Malala, Malala in čarobni svinčnik

Izštevanke

• Cipsipilipsipilonika[zvočni posnetek]: [pesniško popotovanje od izštevanke do konsa]

• Enci benci na kamenci 1, 2, 3, 4: slovensko otroško izročilo

• Konjar, Breda, Sestavljanka za otroke: izštevanke, uganke, pesmi

• Kvinte kvante: izštevanke, zbadljivke, šaljivke

• Makor, Andrej, Izštevanke[glasbeni tisk]: [šest pesmi iz slovenskega otroškega izročila]

• Mi se z vlakom peljemo: slovenske otroške ljudske izštevanke

• Nace ima dolge tace

• Novšak, Andreja, Pastirske izštevanke

• Osojnik, Melita, En kovač konja kuje[zvočni posnetek]: slovenske ljudske izštevanke

• Ura je ena, medved še spi: slovenske ljudske naštevanke, odštevanke in izštevanke, igre in poigranke, nagajivke in posmehulje