Na tej povezavi si oglejte pogovor, ki ga je za TV Slovenija pripravila Marijana Ravnjak.
Predstava Virginija Volk temelji na istoimenski slikanici, ki je z izvirnim naslovom Virginia Wolf prvič izšla leta 2011 v Kanadi.

Avtorica Kyo Maclear vsebinsko delno izhaja iz lastnih izkušenj, delno pa črpa iz življenjske zgodbe angleške pisateljice Virginie Woolf, ki je trpela za depresijo, in njene sestre Vanesse, ki ji je bila v oporo in pomoč. Slikanico je ilustrirala Isabelle Arsenault, s katero sta pred tem že ustvarili slikanico Spork!. V predstavi se režiser in scenograf Fabrizio Montecchi močno naslanja na knjižne ilustracije, ki že same sugerirajo možnost postavitve v senčnem gledališču, saj ilustratorka gradi na kontrastu črno-belih silhuet in kaotične barvitosti, ki ustreza »popolnemu svetu« v Rožnem parku. Slikanica je doživela izjemno dober kritiški in bralski odziv. V slovenski jezik jo je prevedla Tina Mahkota, izšla pa je leta 2016 pri založbi Zala. 

Nagrade in priznanja slikanice:

2012 – Nagrada Kanadskega sveta za umetnost v kategoriji ilustracij za otroke (Governor General’s Literary Award, Children’s Illustration, Canada Council for the Arts, Winner)
2012 – Uvrstitev med najboljše knjige leta po izboru Kanadskega centra za mladinsko knjizevnost (Best Books for Kids & Teens, Starred Selection, Canadian Children’s Book Centre, Winner)
2012 – Nagrada kanadske sekcije IBBY-ja za najboljšo slikanico (Elizabeth Mrazik-Cleaver Picture Book Award, IBBY Canada, Winner)
2013 – Nagrada ameriškega IBBY-ja za izjemno tujo knjigo (Outstanding International Book, USBBY, Winner)
2013 – Bele vrane, mednarodna nagrada (White Raven Award, International Youth Library, Winner)
2014 – Častna lista IBBY-ja v Kanadi za ilustracije (IBBY Honour List Children’s Books for 2014, Illustration, IBBY Canada, Winner).

Režiser Fabrizio Montecchi o knjigi pravi takole:

»Virginija Volk je ena najbolj globokih in ganljivih slikanic, kar sem jih prebral. Navdušilo me je pogumno pisanje o temah, o katerih se navadno z otroki ne pogovarjamo in ki jih kot odrasli težko sprejemamo. Čeprav Virginijina bolezen nima imena in je o Vanesini bolečini težko govoriti, pa nas to ne odvezuje, da o njiju ne bi govorili. Slikanica se me je močno dotaknila tudi zato, ker umetnosti in domišljiji razločno pripisuje zdravilno in tolažilno moč oziroma sposobnost, da vsaj omili pekočo bolečino čustvenih ran, ki jih vsakdo nosi v sebi. Gre za slavljenje domišljije, ki zna ustvariti 'kraje' za iskanje odgovorov, ki jih je sicer tako težko najti. Slikanica navdušuje tudi s sporočilom zgodbe, ki izpostavlja, kako pomembna sta dobro počutje in želja po življenju. Po zaslugi Vanesinega ljubečega prizadevanja pridemo iz zgodbe z velikim upanjem. In to je dobrodejno.«

• Skupaj z otroki prelistajte slikanico Virginija Volk in primerjajte slike iz slikanice in podobe iz predstave.
• Ali opazijo kakšno podobnost?
• Kaj je na odru drugače kot v knjigi?

Posebej za predstavo je nova songa napisala pesnica Anja Golob (1976), dobitnica dveh Jenkovih nagrad – za zbirki Vesa v zgibi leta 2014 in Didaskalije k dihanju leta 2016. Trinajst pesmi iz zbirke Vesa v zgibi je bilo prevedenih v nemščino, izšle so pri založbi Hochroth na Dunaju. Leta 2014 je iz načelnih razlogov zavrnila denarni del Jenkove nagrade, s čimer je spodbudila javno debato o financiranju nagrad. Je ena izmed urednic založbe Vige Vage Knjige. Songa za predstavo je uglasbil Mitja Vrhovnik Smrekar, letošnji prejemnik nagrade Prešernovega sklada, ki je z režiserjem Fabriziem Montecchiem sodeloval že pri predstavi Račka, smrt in tulipan.

V predstavi Virginijina sestra Vanesa Virginijo v dobro voljo spravi tako, da zanjo nariše Rožni park, pred tem pa jo prosi, naj ji pove kakšno od svojih zgodb, da bi jo tako spravila v dobro voljo. Virginija v svoji žalosti zgodbe noče povedati; šele na koncu, ko jo je Rožni park že spravil v dobro voljo, vzame naključno izrezljano Vanesino figuro (polža) in si izmisli zgodbo o njem. Zdravilna moč umetnosti, ki lahko spremeni posameznika (in tudi svet) na bolje, je pogosta tema umetniških del (spomnimo se na primer zgodbe o pripovedovalki Šeherezadi, ki s svojimi zgodbami »pozdravi« kralja in njegovo slo po krvi; iz celotne zgodbe je vidno, da se je slednja razvila iz kraljeve osebne bolečine ob prevari). Skozi umetnost lahko pogosto izrazimo občutja, ki jih razum ne more opisati ali razložiti; pomaga nam jih pozunanjiti in artikulirati na način, ki je ustreznejši od dokumentarnega opisovanja, hkrati pa je ustvarjalni proces dejaven in fokusiran, zaradi česar lahko posameznika potegne iz pasivnosti in mu pomaga pri osredotočenosti. Umetnost raziskuje življenje v vseh njegovih vidikih, ne glede na to, ali ga skuša pojasniti ali zgolj opisati. Prav tako umetnost odpira različne komunikacijske kanale med posamezniki, ki bolj kot na razumevanju temeljijo na skupnem občutenju. Umetnost je v različnih kulturah od nekdaj sestavni del ključnih obredov in prelomnic v življenju posameznika in skupnosti in je tisti element, ki nas povezuje ne samo prostorsko, temveč tudi skozi čas: pogosto nam lahko o določenem času in družbi pove več od dejstev in dokazov, saj lahko zajame celoto človekovega duha, ne zgolj banalnosti vsakdanjega (pre)živetja.

»Senca naj bi bila nasprotje svetlobe. V resnici pa sence brez svetlobe ni. Nasprotje svetlobe je tema, tema pa je odsotnost svetlobe in tudi senc. 
Senca je nenehen dialog med svetlobo, predmetom in telesom. Senčno gledališče je tudi gledališče svetlobe. Gre za bogat dialog, ki je nekoliko v nasprotju z na primer filozofsko ali religiozno miselnostjo, ki sence vidita kot nekaj ločenega, kot nasprotno stališče. Sam pa mislim, da s pomočjo senc na drugačen način gledamo svet. Senca ni tema. Senca je del teme v svetu svetlobe. Zato nima slabega pomena, kakršnega smo ji stoletja pripisovali.«
Fabrizio Montecchi

• Ali otroci vejo, kakšen tip gledališča so gledali?
• Kako bi opisali senčno gledališče – kaj so opazili?
• Ali vejo, kako nastane senca?
• Kaj je vir svetlobe za senco v prostoru, kaj pa zunaj?
• Kaj vse meče senco?
• Ali je senca ves čas enaka?
• Kam gre senca, ko je tema?
• Kje je naša senca, če hodimo proti soncu?
• Kje je naša senca, če hodimo stran od njega?

Zgodba pravi takole: cesarja Han Vudija je po smrti najljubše konkubine zajela neutolažljiva žalost. Njegov svetovalec je iskal način, kako bi ga spet razveselil. Nekega popoldneva je videl otroke, ki so se v soncu igrali s sončniki. Ti so metali sence, ki so se zdele kot žive, in svetovalec je dobil idejo: tistega večera je povabil cesarja na prav posebno predstavo; skozi senco je tako natančno »oživil« preminulo konkubino, da je cesarja potegnil iz žalosti in je ta potem še mnogo let uspešno vladal.

Zgodba o tem, kako je nastalo senčno gledališče, vključuje resničnega vladarja iz dinastije Han, ki je živel približno 2000 let pred našim štetjem; dejansko so senčne lutke verjetno starejše, čeprav najstarejši dokument, ki jih omenja, datira šele iz okoli leta 1000 pr. n. št. Izhajajo z Daljnega vzhoda – iz Kitajske, Indije, Indonezije – in jih v Evropi do 17. stoletja niso poznali. Takrat so jih z imenom »igra v temi« prek Male Azije prinesli trgovci. Najprej so se senčna gledališča pojavljala v Grčiji, na Balkanu in v Egiptu, nato so se razmahnila v Južni Italiji. Od tam so kot »italijanske sence« potovale na sever Evrope in se kot »kitajske sence« zasidrale v Franciji v drugi polovici 18. stoletja. Leta 1886 se je v Parizu odprlo prvo kabaretno gledališče »La Chat Noir«, v katerem so različni glasbeniki, pisci, gledališčniki in znanstveniki ustvarjali zahtevne in senčne predstave, v katerih je včasih sodelovalo tudi po dvajset nastopajočih. V Nemčiji je bilo tovrstno gledališče priljubljeno v času romantike, ko so zanj pisali pomembni avtorji, kakršna sta bila Goethe in Brentano. Nekaj časa je bilo v meščanski družbi modno, da so družine izdelovale silhuete in iz njih prirejale predstave. Po izumitvi filma je zanimanje za senčno gledališče usahnilo in je iz Evrope skoraj izginilo. Ponovno se je pojavilo v zadnjih desetletjih, ko so začeli ustvarjalci eksperimentirati z različnimi izraznimi možnostmi, predvsem s svetlobo.

Prvotne azijske lutke so bile narejene iz pobarvanega pergamenta in so bile pogosto umetelno okrašene. V Evropi so jih začeli izdelovati iz trših materialov – kartona, lesa, včasih celo kovine. Namesto dekoracije je postalo pomembno gibanje lutke, zato so jih ves čas mehansko dodelovali in razvijali sisteme premikanja udov s pomočjo niti. Prvotne lutke so bile igrane v soju ognja, ki podobe ves čas spreminja. Če so hoteli, da senca obdrži obliko lutke, so morali igrati čisto ob platnu. Šele žarnica je omogočila, da so se lahko začeli igrati tudi z oddaljenostjo lutke od platna, torej s spreminjanjem njene velikosti. Ponovno je napredek na področju senčnega gledališča povzročila halogenska žarnica; ta omogoča, da ostanejo robovi sence ostri ne glede na oddaljenost lutke od platna. Sodobna senčna gledališča svetlobnega vira ne omejujejo več samo na pozicijo za platnom, temveč se igrajo z različnimi koti in smermi svetlobe. Prav tako igra ni več omejena zgolj na lutke: animatorji so tudi igralci, tako s telesom kot z lutkami igrajo za platnom in pred njim. Nekateri ustvarjalci namesto dvodimenzionalnih lutk uporabljajo predmete, kar ustvarja za gledalca drugačen učinek.

Fabrizio Montecchi o senčnem gledališču pravi takole:

»Senčno gledališče lahko vidimo iz dveh zornih kotov. To je gledališki jezik, ki se je razvil zadnji. Vendar še nikoli ni bil tako razširjen, kot je danes. Sence lahko srečamo povsod, ne le v senčnem gledališču. Vse pogosteje živijo na odrih dramskih in plesnih gledališč. Na gledališki sceni kot podlago pogosto uporabljajo projekcijo, videoposnetke. Vendar uporabljajo projekcijo, navidezno podobo, ki nadomešča resničnost. Predstavlja se kot nadomestek za resničnost. Senca je podoba, ki ne more nadomestiti resničnosti, saj jo za svoj obstoj potrebuje. Senca je popolnoma drugačna od drugih podob. Po eni strani imamo občutek, da ne obstaja, po drugi pa je tam.

Video ne prinaša resničnosti, kakršno prinaša senca. Senca prinaša gledališkost.«

Pojem depresija je v besedišču sodobnega človeka pogost in ne vedno ustrezno uporabljen. Z njim včasih napačno označujemo nekatere druge pojave, kot sta na primer melanholija ali žalost. V slikanici se izraz nikoli ne pojavi, namesto tega je za Virginijino počutje uporabljen izraz volčje.

Depresija je pogosta in potencialno nevarna duševna bolezen, ki negativno vpliva na naša občutja, na način, kako razmišljamo in kako ravnamo. Za depresijo vsaj enkrat v življenju zboli šestina vseh ljudi, pogostejša pa je pri ženskah, pri katerih se delež obolelih dvigne na tretjino. Depresija se lahko pojavi kadarkoli v življenju posameznika, navadno pa prvič »udari« v poznih najstniških ali zgodnjih dvajsetih letih. Povzroča občutke žalosti in izgube zanimanja za zunanji svet, vključno s stvarmi, ki prizadeti osebi sicer veliko pomenijo. Depresija je lahko povod za različne čustvene in fizične težave in lahko vpliva na zmožnost dela.

Vsi se v življenju srečujemo s trenutki intenzivne žalosti – na primer ob smrti, ločitvi ali izgubi službe. Ti občutki so naravni odziv na situacijo in se ločijo od depresije, čeprav ji je proces žalovanja, ki je pri vsakem človeku edinstven, včasih lahko podoben. Tako žalost kot depresija lahko na primer povzročita opuščanje vsakodnevnih aktivnosti. A med njima so tudi pomembne razlike:

• V procesu žalovanja občutki bolečine prihajajo v valovih in so pogosto prepleteni z lepimi spomini. Pri depresiji sta razpoloženje in interes (užitek) v obdobju dveh tednov večino časa na nizki ravni.
• V procesu žalovanja navadno ohranimo samozavest. V depresiji so, nasprotno, pogosta občutja ničvrednosti in samozaničevanja.

O depresiji, žalosti in človeških možganih sta ob naši predstavi razmišljali družinski terapevtki Breda Jelen Sobočan in Metka Kališnik Šavli.

Skupaj z otroki razmišljajte: 

• Ali so se že kdaj počutili kot kakšna žival?
• Katera žival so najraje? 
• Kako se počutijo, ko so različne živali? 
• Katere od teh živali so vesele? Katere so žalostne? 
• Ali so se že kdaj počutili volčje? Kako bi opisali volčje počutje? 
• Ali so volkovi žalostni? Ali je žalostno njihovo tuljenje? 

Otrokom lahko preberete »osebno sporočilo« avtorice Kyo Maclear:

»Če srečaš volčje razpoloženje, se ne boj. Zapomni si, da moraš ostati miren. Če je volčje razpoloženje tvoje, poskušaj biti prijazen. Pozdravi ga, pelji ga na sprehod. Začneš lahko tako, da obiščeš svoje najljubše kraje, na primer knjižnico, slaščičarno ... Tvoj volk bo mogoče renčal, ko ga boš poskušal zamotiti, a malo renčanja ni še nikomur škodilo. Če imaš papirnatega zmaja, ga pojdi spuščat. Kar se začne nizko, se lahko visoko vzpne. Prekopicuje se, potem lebdi. Opazuj ptice. Sledi metulju v vrt. Če volčje razpoloženje pripada komu drugemu, mu daj prostor in čas in bodi zelo potrpežljiv. Volkovi včasih potrebujejo prijazno crkljanje. Ko se bo volk naveličal tuliti, ga vprašaj, ali bi rad bonbon. Ali jagode. Mogoče celo tortico. Bodi ustvarjalen. Sproti si izmišljuj, kaj boš naredil. In nikoli, nikoli ne pozabi, da lahko veliko stvari prežene volčje razpoloženje: veliko sladkarij, dober pribor za ustvarjanje, pokanje fac (včasih), puhaste blazine, okno in oblaki, narisana lestev, prostor za pohajkovanje, turkizne ptice, cvetovi, ljubezen, ljubezen, ljubezen in (nazadnje) veliko domišljije.«

• Kdo je nastopal v predstavi? 
• Katero barvo ima najraje Vanesa, katero Virginija? 
• Katera od njiju je bila vesela, katera žalostna? 
• Kaj mislijo, zakaj je bila Virginija žalostna? 
• Kaj vse je motilo Virginijo? 
• Kako jo je poskušala Vanesa spraviti v dobro voljo? 
• Ali lahko opišejo, kako se je v predstavi kazalo veselje in kako žalost (uporaba barv, sence/igralki, zvoki, glasba itn). 

• Ali opazijo, kadar je žalosten kdo zraven njih? 
• Kako prepoznajo žalost pri drugem? 
• Kaj naredijo, da ga potolažijo? 
• Kaj jim pomaga, da postanejo dobre volje, kadar so žalostni? 
• Jim pomaga, če jih kdo objame? 
• Ali imajo kakšen kraj, kjer so vedno veseli? 
• Ali jih v dobro voljo spravlja kakšna posebna igrača ali igra? 
• Kaj pa glasba, risanka, slikanica?

Volk v pravljicah ni enoznačen lik. Lahko vzbuja strah, lahko posmeh, lahko pa je človeku tudi v pomoč.

• Vprašajte otroke, kakšne lastnosti ima volk.
• Ali se spomnijo kakšne pravljice o volku?
• Kakšen je volk v teh pravljicah?
• Ali vejo še za kakšno žival, ki je prepoznana zaradi kakšne svoje lastnosti (priden kot čebela/mravlja; lačen kot volk; zvit kot lisica; vesel kot ptič; velik kot žirafa; jezen kot lev)?
• Naj sami sestavijo svoje primere. Vsak naj si za eno žival izmisli kratko zgodbo, ki bo razložila, zakaj se posamične živali drži določena lastnost.

Vprašajte učence, kako se počutijo. Kot katera žival?

Na trši papir naj narišejo profil živali, ki najbolje izraža njihovo trenutno počutje. Profile naj izrežejo in si z njimi zakrijejo obraz. Naj skušajo najti gib in glas izbrane živali. Živali naj se srečajo v senčnem gledališču in izvedejo predstavo.

Izdelajte senčno gledališče: na priložnostni okvir napnite belo platno (lahko je navadna rjuha). Pazite, da je platno napeto, saj so sence sicer deformirane. Za platno postavite vir svetlobe – npr. namizno luč ali ročno svetilko. Med platnom in svetilko naj bo dovolj prostora za igro. Če nimate platna, svetilko usmerite v steno. Uporabite lahko tudi grafoskop, pri čemer svetlobo z odpiranjem zaslonke preusmerite proti platnu ali steni.

I.

Otroci naj se igrajo v prostoru med lučjo in platnom in raziskujejo zakonitosti senčnega gledališča.

• Kako se senca razlikuje od resničnega človeka?
• Katere senčne like lahko naredimo z rokami?
• Katere s telesom?
• Ali lahko s svojim telesom naredimo senco starega človeka? Kaj pa velikega? Igrajte se z oddaljenostjo od platna.
• Enega otroka vprašajte, koliko članov ima njegova družina in kako veliki so. Potem naj toliko otrok postavi sence družinskih članov v pravem razmerju velikosti. Za morebitnega ljubljenčka lahko uporabite kakšen predmet, na primer pulover ali copat. Na koncu uprizorite prizor s senčnimi elementi, ki ste jih odkrili.

II.

Kaj se zgodi, če otroci za lutko uporabljajo različne materiale? Ali je na senci to vidno? Kateri predmeti v prostoru mečejo zanimive sence? Poskušajte najti predmete, ki nimajo polnih površin in ponekod prosevajo svetlobo, na primer cedilo; igrajte se z vzorci, ki jih mečejo odprtine. Uprizorite prizor z liki, ki jih otroci prepoznajo v sencah predmetov.

III.

Iz papirja izdelajte različne figure iz vsakdanjega življenja – ljudi, živali, drevesa, avtomobile, hiše. Skupaj razmislite, kakšno zgodbo lahko sestavite iz tako dobljenih elementov. Prilepite figure na paličice ali svinčnike. Priredite senčno predstavo.

Otroci naj vzamejo baterijo in se v zatemnjenem prostoru igrajo s sencami: kako je, če neki predmet osvetljujejo z različnih strani ali različnih razdalj? Kakšne sence mečejo predmeti, ki so pritrjeni (na primer projektor ali luči)? Kako je videti senca, če posvetijo skozi kozarec z vodo?

En otrok naj stopi na sredo prostora, drug se s svetilko postavi za njim. Ostali gledajo prvega otroka v obraz. Kako se spremeni njegova podoba, če je osvetljen od zadaj? Zakaj je tako osvetljen videti bolj strašen? Čez nekaj časa lahko predlagate temo (npr. grad strahov) in prosite otroke, naj osvetljujejo prostor tako, da bo ustrezal temi.

Več predlogov pogovorov in delavnic na temo senčnega gledališča najdete v pedagoškem gradivu k predstavi Račka, smrt in tulipan.

Virginia Woolf, angleška pisateljica, velja za eno najpomembnejših in najvplivnejših avtoric 20. stoletja. Kot ena osrednjih figur modernizma je s svojo nelinearno pripovedjo odločilno vplivala na razvoj romanesknega žanra. Med njena pomembnejša dela sodijo Gospa Dalloway, K svetilniku, Orlando in Lastna soba. Njeno esejistično pisanje vključuje pomembne razmisleke o teoriji umetnosti, literarni zgodovini, ženski pisavi in politikah moči. 

Rodila se je leta 1882 kot Adeline Virginia Stephen v ugledni viktorijanski družini, ki je bila vpeta v takratne najvidnejše intelektualne in umetniške kroge. Imela je dva brata in sestro, slikarko Vanesso Bell, z njimi pa so živeli tudi trije otroci iz očetovega prvega zakona. Že kot najstnica je imela hude težave z depresijo, ki so se začele po smrti njene matere leta 1895, ko je imela Virginia 13 let. Dve leti kasneje je pri 28 letih umrla njena polsestra Stella Duckworth; ko si je Virginia ravno nekoliko opomogla od depresivne epizode, po očetovi smrti leta 1904, pa je doživela prvi pravi živčni zlom, ki so mu do konca njenega življenja sledili še trije. V njenem času znanost in medicina še nista imeli konkretnih odgovorov za njeno psihično stanje, ki ga danes definirata kot bipolarno motnjo (znano tudi kot manično depresijo). Slednja je bila tudi razlog za njen samomor, ki ga je naredila leta 1941 v starosti 59 let. Kot je sama zapisala v poslovilnem pismu soprogu, pisatelju in intelektualcu Leonardu Woolfu, je čutila, da se bliža novemu zlomu, ki ga ni hotela nakopati ne sebi ne njemu. 

Virginijina sestra Vanessa Bell (rojena Vanessa Stephen, 1880), slikarka, je imela z Virginio vse življenje tesen odnos. Obe sta pripadali skupini umetnikov in intelektualcev, ki se je je prijelo ime Bloomsbery Group, saj je šlo večinoma za posameznike, ki so živeli v londonski četrti Bloomsbery (v skupini so bili med drugimi tudi Virginijin mož Leonard Woolf in Vanessin mož Clive Bell, John Maynard Keynes in E. M. Forster). Tako kot Leonardu je Virginia tudi Vanessi napisala poslovilno pismo, ki se glasi takole:

»Najdražja, ne moreš si misliti, kako vesela sem bila tvojega pisma. A čutim, da sem šla tokrat predaleč in da ne bom mogla več nazaj. Zdaj sem prepričana, da se mi bo spet zmešalo. Enako je, kot je bilo prvič, ves čas slišim glasove in vem, da se tokrat ne bom izkopala. Rada bi rekla samo to, da je bil Leonard neverjetno dober, vsak dan, vedno; ne morem si predstavljati, da bi lahko kdo več naredil zame, kot je on. Do pred zadnjih nekaj tednov sva bila zelo srečna, potem pa se je spet začela ta groza. Mu boš povedala to? Čutim, da ima še veliko za narediti in da bo živel naprej, bolje, kot bi z mano, in ti mu boš pri tem pomagala. Komaj še zmorem trezno razmišljati. Če bi lahko, bi ti povedala, koliko ste mi pomenili ti in otroci. Saj mislim, da veš. Borila sem se, ampak ne gre več. Virginia.«

Italijanski režiser in scenograf Fabrizio Montecchi je eden največjih mojstrov gledališča senc, ki s svetovno znanimi predstavami Teatra Gioco Vita iz Italije že vrsto let odkriva in razvija senčno gledališče, poznan pa je tudi kot pomemben avtor gledališča za otroke in mlade. V LGL je režiral uspešno, večkrat nagrajeno in tako pri otrocih kot odraslih izjemno dobro sprejeto uprizoritev Račka, Smrt in tulipan.

»Ob stiku z otroki vsak od nas spremeni register. Izbira drugačne besede. Vsi, ki se ukvarjamo z gledališčem za otroke, moramo najti drugačen register, pri tem pa ne smemo žrtvovati svoje poetike, svojih misli in zamisli. Ne smemo si postavljati omejitev, kadar govorimo z otroki. Predvsem pa ne smemo misliti, da govorimo o stvareh, ki nas ne zanimajo. Vedno moramo biti vpleteni in se zavedati, da je odnos do stvari, o katerih govorimo, pomemben za oboje.

Nisem prepričan, da so otroci tako krhki. Otroci že od rojstva želijo rasti. Želimo si postavljati vprašanja in iskati odgovore. Največji filozofi naj bi bili otroci.

Postavljajo vprašanja, na katera filozofi že od nekdaj skušajo odgovoriti. Mi smo krhki, ker nikoli ne vemo, kaj moramo odgovoriti, ali je dobro o nečem govoriti. Krhki so odrasli, ki so nebogljeni ob tako pomembnih vprašanjih.

Otroci so prvi, ki vedo, kdaj resno govoriš o neki temi. So prvi, ki so ti pripravljeni nameniti pozornost, saj želijo odgovore, iščejo jih. To so odgovori, ki jim omogočajo razvoj.

Kakšno vlogo ima gledališče v družbi, ko pa imamo toliko medijev, tehničnih možnosti in jezikov, ki so zelo vplivni? Znova moramo odkriti neposredno komunikacijo z gledalci in razpravljati o pomembnih temah. V gledališču je to še mogoče.«