Moč ni samo sočutje, ampak tudi zaupanje
Intervju s plesalko, koreografinjo in performerko Anjo Mejač
Ferdinand je bik, ki noče slediti čredi, temveč raje sedi pod plutovcem in voha cvetlice. Toda kaj pomeni izbrati drugačno pot v svetu, ki od nas pričakuje tekmovalnost, odločnost in nenehno dokazovanje? V pogovoru sva se z Anjo Mejač, idejno vodjo, režiserko in koreografinjo predstave Bikec Ferdinand, dotaknila telesa kot prostora raziskovanja, srečevanja plesa, somatike in lutke ter vprašanja, ali lahko nežnost postane politična gesta. Predvsem pa poguma, da ne odgovorimo na nasilje z nasiljem in da drugemu ponudimo možnost drugačnega odziva.
Ferdinand je bik, ki si namesto boja izbere cvetlice. Kaj te je pri njem nagovorilo in kaj se ti zdi v njegovi zgodbi danes še posebej pomembno?
Zelo iskreno, Bikca Ferdinanda sem si izbrala zaradi bikoborb. To je nekaj, kar me je vedno zanimalo. Med študijem flamenka sem štiri leta živela v Madridu v stanovanju s samimi Španci, zato sem se precej poglobljeno vključila v njihovo kulturo. Skupaj smo šli tudi na bikoborbe, in to ne enkrat, ampak večkrat. Nikoli ne bom rekla, da sem za bikoborbe, ampak te so doživetje, ki ga ne moreš opisati ali primerjati z drugimi, ker dejansko gledaš nekaj resničnega. Nič ni resničnejšega od smrti, in ko se ta dogaja kar šestkrat v popoldnevu pred tvojimi očmi, je to neopisljivo. Od mojega bivanja v Španiji je minilo že petnajst let, v sebi pa še vedno nosim takratne občutke. No, od tam imam res veliko materiala, ki bi ga rada predala našim otrokom.
Bikoborbe sem preizpraševala tudi v drugih predstavah, a nikoli tako temeljito. Odkar sem mama, sem si želela narediti otroško predstavo. In nekako sem vedela, čutila, da bo to Bikec Ferdinand. To je bilo izhodišče, od koder se je potem začelo odpirati še vse drugo. Pri razmišljanju imam vedno najprej neko sliko ali občutek, šele čez čas pa, tudi s pomočjo umetniške ekipe, kar ni vedno enostavno, začnem razumeti, zakaj me je kaj pritegnilo. Velikokrat nekaj prepoznam intuitivno, odgovori pa pridejo pozneje.
Bikoborbe so me navdušile kot forma in tudi zaradi položaja, v katerega postavljajo gledalca. Ta namreč gleda nekaj nepredvidljivega, transformativnega. To me v gledališču oziroma uprizoritvenih umetnostih vedno bolj zanima, performativna narava in improvizacija. Tudi v praksi uporabljam improvizacijo in prenesla sem jo tudi v naš proces.
Bikoborbe so zanimive tudi zaradi tem, ki jih odpirajo. Teh je veliko, ena izmed njih pa je gotovo nasilje, nasilje družbene strukture nad posameznikom. Ferdinand se s tem sreča neposredno. Bikoborba je nekakšen srednjeveški model nasilja, ki se dogaja pred očmi vseh, in je zelo fizična. V resnici pa ni tako drugačna od današnjega sveta. Strukture in nadzor delujejo podobno. Vrednote, ki jih Ferdinand prinaša, lahko začnejo to strukturo razgrajevati od znotraj. Sistemu se postavi po robu na nepričakovani oziroma neustaljeni način, ki ni nasilen in ne potrdi formule »nasilje rodi nasilje«, ta je sicer zanka, v katero se večina bikov ujame. Tako bikoborba z wattsovsko gesto sočutja, poguma, igrivosti in zaupanja razpade. Sistem ima namreč svoja pravila in uboj neagresivne živali ni del igre. To, da gredo biki živet nazaj na pašnike, se sicer dogaja, a zelo redko. Temu se reče indulto in velja za bike, ki so se bikoborbi predali, se »hrabro borili«, se poklonili mučitelju in z njim zaplesali. Kar pa se zgodi pri Ferdinandu, vsaj pri naši verziji, pa gre še korak dlje, saj transformira tudi matadorja, torej ubijalca samega. To vprašanje se mi je zdelo pomembno odpreti, dati priložnost, da se tudi »sistem« nekaj nauči.
Ferdinand je obkrožen z biki, ki si želijo biti najmočnejši, najpogumnejši in najboljši. On pa si želi nekaj povsem drugega. Kako si razmišljala o pritisku okolice in pravici posameznika, da si želi drugačnega življenja?
S tem se soočamo že kot otroci in tudi kot odrasli. Sploh umetniki in samozaposleni v kulturi.
Najina hči še ni v šoli. Ker je zelo samosvoja, priznam, da naju šola, ki bo zanjo prvi pravi sistem, malo skrbi. Poznam pa vedno več ljudi, ki otroke vzgajajo zunaj običajnega sistema, na primer doma. Sama se sicer za to ne bi odločila, saj vseeno menim, da otroka pred sistemom ne moremo zares zaščititi. Bolj pa ko te ljudi spoznavam, bolj jih razumem. Morda želijo otrokom podaljšati otroštvo in jih ne izpostaviti tako zgodaj ocenjevanju, pričakovanjem in temu, da moraš nekaj narediti dovolj dobro. Vsi ti pritiski namreč ubijajo otroka v nas, kar verjamem, da je do določene mere nujno, ampak tudi žalostno. Kot starš lahko spremljaš, kako se otrok počasi oblikuje in kako ga stvari prizadenejo. Lahko ga tolažiš, mu stojiš ob strani, ampak vse to mora nekako prebroditi sam. Travme so neizogibne. Obstajajo šole in skupnosti, kjer otroke obravnavajo drugače in jih v drugačnosti spodbujajo, ampak poleg tega, da so te zasebne in drage, kar je druge vrste problem, bo tak otrok pogosto outsider zunaj »varovanega območja«. Spet naletimo na problem sistema: najlažje je, da stvari počneš tako, kot se pač počnejo. Sama nikoli nisem bila konformistka, ampak kam vlagaš svojo energijo, kako jo ekonomiziraš, je odločitev posameznika. Vsega ne moreš imeti.
Vrednote, ki jih Ferdinand prinaša,
lahko začnejo to strukturo razgrajevati od znotraj.
Ferdinand se ne odzove na pritisk okolice z bojem, ampak z drugačnim ravnanjem. Se ti zdi, da je za takšno držo potrebna določena zrelost?
Ferdinand ne izbere običajne poti, da bi se boril, in ne razkazuje svoje moči pri tem, ko načrtno premika meje navzven. Stvari pelje drugače, z mehkobo in tako, da se ne odzove nasilno. Ne samo v bikoborbi, ampak že na travniku med svojimi brati. Mislim, da je zelo malo otrok, ki imajo že od začetka takšno moč in zaupanje vase, da se ob omejitvah in usmeritvah ne zamajejo. Ta modrost pride pozneje, ko imaš bolj izoblikovano osebnost, ko poznaš svoje šibkosti in se znaš lažje znajti, predvsem če delaš na sebi. Morda se to pokaže že pri majhnih otrocih, vendar res ne vem, ali je realno pričakovati, da je otrok tako pomirjen sam s sabo, da bi znal tako ravnati. Zato je Ferdinand zame odrasla oseba, za otroke pa referenca. Luka (avtor glasbe) je dobro rekel, da je kot Jezus. Ampak to je že nova tema.
Munro Leaf je zgodbo napisal za prijatelja, ki je bil ilustrator in je bil vojak v prvi svetovni vojni. Prijatelj se je prijavil na natečaj, avtor pa je napisal zgodbo, da jo je ta lahko ilustriral. Mislim, da se je boril na fronti v Franciji. Knjiga je močno povezana s časom med svetovnima vojnama, ne nujno s špansko državljansko vojno. Ferdinand torej ni otrok, ampak zrel moški, morda celo vojak, ki je vpoklican in v vojni zmaga na drugačen način.
Ferdinandova nežnost ni nasprotje njegove moči, ampak njen drugačni izraz. Kako si želela to dvojnost izraziti skozi telo, gib in ples?
Če izhajam iz sebe, se tudi sama zdaj, ko sem starejša, in mama, vedno bolj zavedam, da se včasih s silo odzoveš iz neke šibkosti, ker se braniš. Moč pa pride tudi iz tega, da znaš pristopiti z mehkobo. Tako lahko dosežeš veliko več. Ko govorimo o moči, si pogosto predstavljamo nekaj agresivnega. Tukaj pa govorim o drugačni moči, ki je lahko še močnejša in bolj fascinantna, ko jo vidiš in doživiš. Zanjo potrebuješ predvsem trdnost, pogum in pa veliko empatije.
Flamenko se naslanja na formo, zunanje telesne forme, natančen ritem in glasbo ter zelo klasično zgradi sporočilo. Seveda ga moraš tudi začutiti, živeti, se mu prepustiti, drugače bi flamencosi rekli, da to ni flamenko (in imajo prav). Vendar mislim, da izhaja iz strukturirane koreografije, naučenih plesno-glasbenih vzorcev, ki jih je telo shranilo v svoji knjižnici in prek njih govori. Na drugi strani odrskega jezika je v predstavi gibalna improvizacija, kjer izhajam iz somatike. V ospredju so telo, občutenje telesnih struktur in gibanje iz globljih prostorov telesa, natančneje iz kostnega sistema. Iz tega se postopoma gradi material, ki oblikuje vsebino in formo. Vzorci se pojavljajo, a prav tako razgrajujejo. Vse je bolj abstraktno, kar se je med procesom pogosto izkazalo za problematično, a hkrati odpira morje možnosti pomenov. Odpira medprostore, ki se ne dajo opisati, ne z definiranimi gibi ne z besedami. In tukaj vsaj zame je moč plesa. Ko gledaš telo, ki nastaja, je v njem nekaj zelo surovega, nepredvidljivega, ima moč preobrazbe, ker se nekaj dogaja tukaj in zdaj. Koreografskemu principu bi tako rekla strukturirana improvizacija, kjer se občutek srečuje s formo. Prav tako celostni odrski jezik predstave izhaja iz nasprotnih načinov – gradnje gibanja, koreografije in prizorov.
Zelo sem vztrajala pri tem, da je material nastajal koreografsko, pozneje smo skozi gibalne materiale pletli hrbtenico vsebine in besedila. Pomembno mi je, da koreografija ni kot nekakšen okras besedilu, ampak je gibanje srce dogajanja. Ne vem, ali mi je uspelo, lahko pa trdim, da imajo vsi prizori osnovo v gibalnih improvizacijah in koreografiji flamenka. Zelo sem vesela odzivov občinstva. Na Facebooku ene izmed šol, ki so bile testna publika, sem prebrala: »Otroci so z zanimanjem spremljali dogajanje na odru ter ob tem spoznavali čarobnost gledališke umetnosti, v kateri lahko zgodbe zaživijo tudi brez veliko besed.«
S Klemenom sva na tem prepletu delala dolgo. S somatiko sva začela že dve leti prej, ker to niso stvari, pri katerih ti nekdo nekaj pokaže in jih takoj znaš. Potrebuješ čas, da se principi utelesijo. To je zelo pomembno, saj se potem stvari lahko zgodijo same od sebe. Zdi se mi, da je to podprlo tudi Ferdinandovo plat: izhaja iz notranjega prostora, potem pa se sreča s plesno formo – v telesu bika, lutki, flamenku, strukturi prostora, družbenem sistemu in odnosih med ljudmi. Ta dvojnost se tako vzpostavlja že na gibalni ravni.
Tudi s preostalimi igralci smo ločeno in temeljito delali na plasteh: somatiki, flamenku in besedilu. Nekateri so že pred uradnim začetkom vaj hodili k meni na flamenko v studio. Potem pa smo postopoma na vajah vse te jezike poskušali povezati. Izziv je bil velik in zastavili smo si zelo ambiciozno nalogo. Tukaj sem tudi jaz začela popuščati in prisluhnila sem igralcem, katerih srčika gradnje predstave je besedilo, in dvomesečni proces tega ne more spremeniti. To je pomembna stvar, ki sem se je naučila v tem procesu. Imeli smo tudi težke trenutke, a smo vse s skupnimi močmi prebrodili in z veliko dela našli sintezo.
Zato je Ferdinand zame odrasla oseba,
za otroke pa referenca.
V predstavi se srečujejo ples, lutke in živa glasba. Kaj ti omogoča takšna hibridna forma, česar ti ne bi omogočila dramska uprizoritev zgodbe?
Jonathan Burrows v svoji knjigi Koreografov priročnik govori o tem, da ples lahko pri podajanju zgodbe pride do neke točke. Če pa želiš podati kompleksnejše stvari oziroma zgodbe, ki so bolj zapletene, potrebuješ besedo. Vendar se je treba vprašati tudi, kaj beseda lahko pove in česa ne more. Ples ti kot gledalcu vzpostavi prostor transformacije. Če vanj vneseš besedo, lahko ta prostor prekineš, ker stvari prizemljiš. Vsak jezik ima svoje prednosti in zakonitosti. Vprašanje tovrstne sinteze je, kako dati prostor plesu in glasbi, pravilno umestiti besedo, da je zgodba jasna in jo razume tudi ciljno občinstvo, ter upoštevati lutko, ki ima svoje značilnosti.
Če bi bila to samo plesna predstava, bi gradila povsem drugače. Tukaj pa je šlo za vrsto kompromisov, da ena zvrst ni ne izrinila druge, ne odvzela njenega smisla. Poleg tega sem bila skoraj med samimi »gledališčniki«, tako sem morala kar vztrajati, da nismo šli samo po poti besedila. Umetniška vodja je dobro rekla, da sem si za prvo predstavo v LGL izbrala poleteti z jumbo jetom.
V svetu, ki od Ferdinanda pričakuje akcijo, tekmovalnost in dokazovanje, si vzame čas za nekaj povsem neproduktivnega. Je lahko tudi takšna ustavitev dejanje upora?
Ta pasivnost v resnici ni pasivnost, predvsem pa ni neproduktivna. Živimo v svetu, kjer bi rekla, da je »produktivnost« postala nekaj vse preveč enoznačnega in pa predvsem prevladujoča vrednota. Če mislimo, da moramo v vsako stvar z akcijo, hitro pridemo do »burnouta«. Ferdinand vsemu temu do neke mere sledi, vendar zelo jasno ve, kje je njegova meja. Ne odzove se z »bikovsko naravo«, ki bi ga sicer lahko potegnila v nasilje. Ambicija, tekmovalnost, dokazovanje in še bi lahko naštevala pojme, ki v sodobnem svetu veljajo kot za dobre oziroma za merilo uspešnosti, imajo skupno srž, ki pa ima podlago v obrambi, tudi ranjenosti.
Ferdinandovo zgodbo oziroma reakcijo na matadorja v grobem prenesimo na človeka: puške v roki ne uporabi za napad na nasprotnika, ampak jo odloži, in ga morda celo objame. Takšna gesta je pogumna. V predstavi se Ferdinand celo uleže na tla in matador bi ga lahko takrat ubil z mečem. Takšno dejanje zahteva moč in pogum: da ne napadeš nazaj, ko nekdo napade tebe. Nasilje rodi nasilje. Ta krog lahko prekineš, na primer, če daš priložnost drugemu, da tvojega zaupanja ne bo izkoristil. Ferdinandova moč tako ni samo sočutje, ampak tudi zaupanje.
Ta krog lahko prekineš, na primer, če daš priložnost drugemu, da tvojega zaupanja ne bo izkoristil.
Bikoborba je predvsem spektakel: občinstvo pričakuje pogum, napetost in zmago. Kaj te zanima pri odnosu med nastopajočim in občinstvom ter pri tem, kaj občinstvo pričakuje?
Občinstvo bikoborbe se deli na turiste in pa tiste, ki se na bikoborbe spoznajo, in prav ti drugi pri bikoborbi sodelujejo. Participacija je osnovni del, vzkliki kreirajo vzdušje, spodbujajo torere, s kodiranimi barvnimi robčki se lahko celo vpliva na izid bikoborbe. Z izidom mislim na raven nagrade za matadorja in zelo zelo redko pomilostitev bika.
Matadorje imajo Španiji za superjunake, so športniki in umetniki obenem. Za pripravljenost je potreben naporen trening, pa tudi psihična stabilnost. Bikoborbi se reče »el arte del toreo«, kar pomeni umetnost bikoborbe, s čimer se do določene mere strinjam, saj ohraniti elegantno gibanje, ali drugače rečeno tehniko, v trenutku smrtne nevarnosti ni ravno nekaj enostavnega. Obenem usklajuje tako svoje gibanje kot premike v prostoru, sebe in celotne cuadrille, kar si predstavljam, da je kar kompleksna naloga. Poleg tega matador vzpostavlja odnos z bikom, ki je predvidljiv le do določene mere, ga vodi in mu sledi, niti ena bikoborba ni enaka drugi, nabita je z emocijami in polna improvizacije.
Matadorje obožujejo množice, nekako tako kot nogometaše ali igralce, le da v manjšem in specifičnem krogu ljudi. Tudi plačani so zelo dobro. Zelo pomemben del njihovega poklica je, kako jih sprejemajo množice in institucije. Ne, ne strinjam se s tem poklicem, a bolj ko se poglabljaš v bikoborbo, bolj spoznaš, da gre za dolgo tradicijo, v katero se matador nekako »rodi«, in trdno dela, da pride do velikih aren. Menim, da vsekakor nimajo lahke naloge, biti poklicni ubijalec pomeni biti vsak dan v smrtni nevarnosti, ogromno je poškodb, nenehnih potovanj, je strašno izčrpavajoče. Na drugi strani pa se od njih nenehno pričakujejo zmaga, pogum, moč, saj so nekakšen simbol tovrstnih vrednot za množice. Še ena vrsta norosti ali nore predanosti poklicu. Morda se sliši napačno, ampak matador je le še ena žrtev sistema, tudi če se zdi, da se je za to odločil sam. Med procesom smo si z igralci ogledali zelo dober dokumentarni film o mladem perujskem bikoborcu Tardes de soledad, ki je aktualen tudi danes. Film prikaže njegovo obremenjenost in nastopaštvo ter ekipo, ki ga ves čas spodbuja: »Ti si to!« S svojo podporo ga poveličujejo in mu dajejo potrditev. Po drugi strani pa se pokaže tudi, kako izčrpan je.
Svet bikoborb je povezan tudi z religijo in politiko. Slednja si je v Francovem obdobju bikoborbo podredila kot simbol Španije v svetu, kar pa v resnici ni ravno tako. Večina Špancev nikoli ni bila na bikoborbi. Tako kot večina Špancev ne posluša flamenka oziroma sploh ne ve natančno, kaj flamenko je.
Naj se vrnem k tvojemu vprašanju odnosa med nastopajočim in občinstvom. Vsekakor sem privrženka materiala, ki v gledalcu povzroči transformacijo, performativne povratne zanke, odpiranje prostorov samorefleksije. Bikoborba ter flamenko in improvizacija to moč imajo, vedno pa je marsikaj odvisno od situacije, določenega dneva in gledalca. Ni recepta za to, kaj bo koga ganilo oziroma kaj kdo pride na predstavo iskat. Pri sebi kot avtorici in performerki ugotavljam, da največ šteje lastni občutek, kakšen je odnos do tvojega dela, koliko ti je jasno, kaj počneš, in kakšen je na dan uprizoritve tvoj dan, v kakšnem stanju sta um in telo. Nikoli ne bo vsem vse všeč, to je najbolje sprejeti čim prej, več kot od svojega dela pričakuješ od zunaj, manj je manevrskega prostora za variacije v tukaj in zdaj. Ferdinandov odnos do življenja ti lahko v umetniškem ustvarjanju samo pomaga.
Kaj se je v procesu ustvarjanja te predstave spremenilo v tvojem razumevanju Ferdinanda?
Predvsem sem se še bolj začela zavedati vrednot, ki v tej družbi niso dovolj podprte oziroma so prehitro zavite v banalnosti. »Potrebovali bi več bikcev Ferdinandov,« je za RTV povedal Klemen, in ne bi se mogla bolj strinjati. Za ravnanje »po svoje« potrebujemo pogum, obenem pa tudi zaupanje, moč in empatijo, da ravnamo subtilno, nežno in ob tem ne povozimo drugih. Kot režiserka sem se to velikokrat vprašala, saj je meja pogosto zelo tanka ali celo nevidna, zanesti se moraš na občutek.
Ljubljana, oktober 2026
|
Izdajatelj: Lutkovno gledališče Ljubljana Zanj: Uroš Korenčan, direktor Umetniški vodja: Martina Maurič Lazar Sezona: 2026/2027 |
Pripravil: Benjamin Zajc Fotografije: Primož Korošec, Brina Osolnik (fotografija A. Mejač) |
LUTKOVNO GLEDALIŠČE LJUBLJANA
KREKOV TRG 2, 1000 LJUBLJANA
T 01 300 09 82 / 080 20 04
E BLAGAJNA@LGL.SI
WWW.LGL.SI
SPLETNA PRODAJA VSTOPNIC
