Kamen

»Kamni prenesejo ideje, kladiva pa ne prenesejo.« (Leja Jurišić)

 

Lutkovna predstava z delovnim naslovom Kamen modrosti v prvi vrsti odpira vprašanje, kako lahko sodobna človeška družba tako pogosto oblikuje posameznika, ki sovraži samega sebe, da je sam svoj največji tekmec, sebi najbolj osovraženi drugi. Kamni, ki v predstavi nastopajo v funkciji lutk in tudi scenografije, simbolizirajo radikalno drugo, tisto, kar se zdi neobvladljivo ali nesprejemljivo – v nas samih in tudi v družbi. Predstava nagovarja osnovnošolce tretje triade.

Na eni strani so kamni prispodoba družbenih pritiskov in pričakovanj, z druge strani pa predstava prepleta fizično težo kamnov z duševno težo notranjih stisk otrok in mladostnikov. Nastopajo kot pregrada, pot in povezava. Namesto da bi kamen, kot že tisočletja, obravnavala kot objekt, ki ga je treba »odlomiti iz narave«, ga razbiti in iz njega graditi funkcionalno arhitekturo in infrastrukturo, se predstava osredotoča na to, kako lahko razvijemo drugačen odnos do njega. 

 

»Danes smo prišli v to obdobje. Videti je, da so glede bistvenega vsi umolknili, tudi če govorijo, in da mora nenadoma vpiti kamenje.« (Miklavž Komelj) 

 

Kamni v predstavi niso objekt, ki bi ga lahko preprosto preoblikovali po svojih željah. Njihova nespremenljivost v odnosu do lutkarjev pomeni poseben izziv predstave. Prav zaradi teže (glede na velikost, ki ni posebej fascinantna, je teža kamna precejšnja) in statičnosti kamnov naloga lutkarjev v ustvarjalnem procesu ni lahka, vendar verjamemo, da bo vrhunskim lutkarjem in igralcem iz ekipe v resen izziv. 

 

Kako animirati kamen v živo, je bistveno »tehnično« vprašanje predstave in posledično tudi vsebinsko vprašanje. Prav odnos vsakega lutkarja oziroma igralca do radikalne nespremenljivosti, nerazumljivosti ali bolje nerazumljenosti kamna, do njegovega nepremičnega vztrajanja, bo razkrila notranji boj vsakega izmed petih likov. 

 

Ali lahko kamen, ki je na prvi pogled mrtev, postane osrednja točka čustvene interakcije? Odkrivanje načinov, kako kamnu oziroma kamnom »vdihniti življenje« – simbolizira proces, skozi katerega si naše mlado občinstvo vdihne prostor v stvari, ki jih ne mara in proces »razbijanja« svojih omejitev v dojemanju sebe in sveta. Ko lutkarji »oživljajo« kamne, oživljajo in premikajo prej nepremične, trde in globoko zakoreninjene misli, ideje in načela, ki otrokom in mladostnikom preprečujejo, da bi sprejeli sami sebe. Sprejetje sebe predstava dojema kot odskočno desko (angl. stepping stone) za zvedavo življenje. 

 

Kamni so v predstavi tudi scenografija. Igralci s kamni ustvarjajo dinamične pokrajine in simbole – od pregrad in ovir, ki jih je treba premagati, prek poti, ki vodijo v zunanje in notranje svetove, do mostov, ki povezujejo. Ko se kamni odlepijo od odrskih desk in s pomočjo lutkarjev lebdijo v zraku, pristanemo v vesolju, ki je simbol neomejenih možnosti in domišljijskih prostorov, pa tudi dejstvo neskončno močnih magnetnih polj, sil in nevedenja. Vesolje je prostor, ki je dom našega planeta, pa še vedno ne vemo zares, kako je nastalo in kaj bo z njim. Je to bistveno vprašanje tega trenutka? Kamni s svojo fizično težo in trdoto opominjajo tudi, da je za spremembo, za premik pogosto potreben napor, ne mučenje, napor pa vendarle. Kamen v predstavi torej deluje hkrati kot problem, prehod do rešitve ter rešitev sama. Stanje na mestu? Večni preobrat? Večna zvedavost v večnem preobratu na kamnu modrosti! 

 

»Vse se začenja daleč, daleč, na drugi celini. Velik kamen, razdeljen z razpoko. Deklica si predstavlja, da v njej živijo kače. Njene igre so igre s kamnom. Njena kolena so krvava od kamna. / Joka. Ob vsem, kar ji pokažejo, joka. To ni tisto. / Joka. / Je to totalni upor ali totalno sprejemanje ali nekaj onkraj tega? / Če solza pade na kamen – ga razkolje na dvoje ali na troje? (Iz besedila za predstavo Kamen modrosti, Miklavž Komelj)

 

Premiera: oktober 2025, Oder pod zvezdami LGL

 

Leja Jurišić je plesalka in koreografinja, ki deluje na področju plesne in performativne umetnosti. Svoja avtorska dela je izvajala po Evropi, v ZDA in Mehiki. Prejela je številne nagrade, med drugim Borštnikovo nagrado in nagrado Ksenije Hribar skupaj z Markom Mandićem za predstavo Skupaj. Avtorica, ki ji ni tuja kritike družbe, predvsem ekonomskega in političnega izkrivljanja svobode, človeško telo dojema kot močno emancipatorno orodje pri ustvarjanju izkušnje odpora. Ostaja zavezana raziskovanju osebnega in intimnega in tudi (bio)političnega. Jurišićeva je odnos s kamnom temeljito predelala v predstavi in v procesu za predstavo Ni mogoče čakati zaman v soavtorstvu z Miklavžem Komeljem in Petro Veber. V tej predstavi kamen za Lejo Jurišić ni rekvizit, ampak soigralec. Na odru mu namenja dolgo, poglobljeno in nežno pozornost, ki je bila posledica dolgih ur in dni in skoraj zenovsko skoncentriranih vaj. Ob tej pozornosti se občinstvo lahko zave naše aprioristične predstave, da kamen ni živo bitje. V nekem trenutku procesa Jurišićeva izreče, da so kamni tako močni, da ji omogočajo vse. Miklavž Komelj pa med drugim v procesu napiše tole pesem Čudež: ČUDEŽ /Za Lejo Jurišić/ S takim prepričanjem držati kamen, / da je, ko ga izpustiš, / enak čudež, če ti pade na tla / ali če ti poleti v nebo.