Polna luna

Glasbena predstava nas popelje v poetični svet sanj in igrivih nočnih iluzij, ki se zgodijo »speči« štiričlanski družini pod taktirko nagajive (polne) Lune.

 

Uprizoritev s čarobnim petjem in plesom razpira paradoks, ki nam ga sanje vsako noč ponujajo: saj ko zaspimo, se v sanjah pravzaprav zbudimo. Sanje so nenavadna budnost, prostor igre, v katerem logika in zakonitosti dnevne budnosti ne veljajo. In tako se v predstavi Polna luna nastopajoča družina in z njo gledalci »zbudijo« v drugačni resničnosti, v drugačnem prostoru od tistega, v katerega so vstopili, da bi »zaspali«. 

 

Novo besedilo Nebojše Pop-Tasića, ki ga je uglasbila Polona Janežič, je večinoma izpisano v obliki zabavnih songov. Z glasbo, petjem, plesom in barvito scenografijo in kostumografijo ustvarjalci na kratkočasen način ponazorijo igrivo logiko sanj ter navadno spalnico spremenijo v slikovit prostor sanjskih čudežev, ki jih pričara igriva Luna. 

 

Vsaka stvar, vsak objekt v sanjah lahko oživi, saj ga oživljamo mi sami. Naše ustvarjalno dojemanje in odnos do njih jim vdihneta življenje. Sanje so zato igriva analiza, komentar in poezija življenja hkrati. So prostor človeškega duha, ki je, paradoksalno, veliko večji od prostora, ki smo ga zmožni zaznati v budnosti. Lahko bi rekli, da so sanje pravljični svet, ki živi v nas.

 

V okviru projekta Ustvarjalne Evrope Sense (of) Sharing

 

Premiera: 7. september 2023, Šentjakobski oder

 

Nebojša Pop-Tasić je vsestranski umetnik: dramatik, dramaturg, scenarist, režiser, igralec, pesnik, glasbenik in še kaj. V Lutkovnem gledališču Ljubljana je večkrat ustvarjal kot pisec in dramaturg. Že nekaj let je na repertoarju LGL njegova sveža in nadvse uspešna priredba klasike Antona Ingoliča Tajno društvo PGC.

 

Sebastjan Starič je plesalec, koreograf in režiser. Ustvaril je več kot petindvajset samostojnih koreografij in režij pri predstavah v Sloveniji in Avstriji. Njegova slog in izraz slonita predvsem na tako imenovanem fizičnem gledališču. Svojo gledališko pot je začel na pobudo Ksenije Hribar, ko se je pridružil njeni plesni skupini, ki je kasneje prerasla v Plesni teater Ljubljana. V devetdesetih letih je začel kot igralec sodelovati pri Gledališču Ane Monro in bil član plesne skupine Fourklour ter večletni sodelavec koreografa Branka Potočana. Sodeloval je tudi z video cineastoma Emo Kugler in Markom Kovačičem. V letih za tem je kot koreograf, plesalec in igralec ustvarjal v najrazličnejših plesnih in dramskih predstavah, v poklicnih gledališčih in tudi pri nevladnih producentih in skupinah, ter v številnih filmih. Za svoje delo je bil večkrat nagrajen. Z LGL je že sodeloval, a tokrat prvič kot režiser.