Senca

Predstava Senca podobo riše s slutnjo. Kar sledi prvotni podobi, se izrisuje z obilico časa, zadržuje pričakovanje in trajanje spreminja v napetost. Približujoča se senca napoveduje tisto, kar se še ni zgodilo. Dogajanje se preliva iz sence v podobo. Razkrivanje pričakovanega je rojevanje podobe v dogajanju, ki se prelije v novo pričakovanje. Tu in tam se dogajanje razkrije v povsem drugačni sliki od tiste, ki jo je napovedovala senca. Senca prihaja počasi – z očmi, ki ne morejo videti, usti, ki ne morejo pripovedovati, ušesi, ki ne slišijo, rokami, ki ne zmorejo prijeti, in nogami, ki so pozabile, kako hoditi. Bližajo se bitja, ki želijo biti ljudje. Bitja, ki želijo iz labirinta misli vstopiti v naš svet. Senca napoveduje neizogibno. S seboj nosi vso težo izkušenj in pričakovanj. Telesa, ki se naposled le prikažejo, nemo razkrivajo zgodbe – le tu in tam spregovorijo v neznanem jeziku. Zdi se, da z neznanimi besedami, nenavadnimi stavki in zvoki

skušajo pojasniti svoj svet.

Predstava Senca potuje skozi izmikajoče se prostore, v katerih ljudem podobna bitja – nekakšne žive skulpture – hrepenijo, se naprezajo, obupujejo, se veselijo in se lomijo. Prizadevajo si uresničiti kup neuresničljivih želja, iščejo stik in izhod iz samosti. Pred nami se razgrinjata njihovo sanjarjenje in iskanje smisla obstoja.

Prve ponovitve:
27. februarja–5. marca 2027