Na glavno vsebino
Kraljestvo
PISAVA
VELIKOST

CTRL+ ZA POVEČAVO
CTRL- ZA POMANJŠAVO

VELIKE/MALE
STIL
Obveščamo vas, da bo blagajna in knjigarna LGL v ponedeljek, 26. 2., zaprta do 16. ure. V četrtek, 29. 2., bo odprta od 11.30 dalje. Hvala za razumevanje.

MARTIN MLAKAR

KIDRIČEVA 29C

Predmetno gledališče











Lutkovno gledališče Ljubljana
Premiera: 2. februar 2024
Kulturnica LGL
Sezona 2023/2024

Avtor MARTIN MLAKAR
Režiserja MARTIN MLAKAR in TAJDA LIPICER
Dramaturginja TAJDA LIPICER
Avtorja likovne podobe DAMIR LEVENTIĆ in MARTIN MLAKAR
Scenograf DAMIR LEVENTIĆ
Lektorica MAJA CERAR
Oblikovalka glasbe in zvoka DARJA HLAVKA GODINA
Oblikovalka luči MAŠA AVSEC
Nastopa MARTIN MLAKAR
Vodja predstave in tonski mojster ACA ILIĆ/SLAVIŠA STEVANOVIĆ
Producentka ALJA CERAR MIHAJLOVIĆ
Lučno vodstvo MAŠA AVSEC
Scenski tehnik SLOBODAN ILIĆ
Vodja delavnic LGL ZORAN SRDIĆ
Izdelava scene DAMIR LEVENTIĆ, DAVID KLEMENČIČ, UROŠ MEHLE

BiTeater


Uprizoritev Kidričeva 29c je nastala v sklopu programskega sklopa BiTeater, ki spodbuja prihajajočo generacijo gledališčnikov, da vstopijo v svet lutk in lutkovnega ter v lutkovni uprizoritvi poiščejo lasten avtorski (režijski, igralski, likovni, kostumografski, scenografski, dramaturški …) lutkovni izraz.

Aktualne uprizoritve BiTeatra

Prihajajoče uprizoritve BiTeatra
  • Medvedek Pu

»Ta kratki trenutek, blisk, izgine tako hipno, kot nastane …«








MARTIN MLAKAR

PROSTOR, KI GA NOSIŠ S SABO


Kidričeva 29c je prostor med življenjem in smrtjo. Je prostor, ki ta dva pojma povezuje. Je prostor, ki ga lahko kot uro naviješ in bo določen čas tiktakal. Nato se bo ponovno ustavil. In čakal, da ga spet naviješ. Je prostor, ki škripanje spreminja v hojo, vonj v dihanje in senco v življenje. Je prostor oddiha. Pa čeprav nosi s seboj občutek krivde in zamujenih priložnosti. Prostor upanja, čeprav do uresničitve nikoli ne bo prišlo. Ker čas tukaj ne teče sam od sebe. Kidričeva 29c je specifičen prostor, a po svoji pomenskosti univerzalen. Vsak ima svojo Kidričevo ali njen delček. Mogoče je skrita v majhne albumu. Ali pa v slamnatem klobuku z ozkimi krajci, sprehajalni palici, vžigalniku, očalih. V majhnem, na videz nepomembnem predmetu, ki pa se ga ne želimo znebiti, saj s seboj nosi stik z nekom, ki je nekoč bil. In ko spomin začne bledeti in se podrobnosti začnejo brisati, in ko se začnemo spraševati, ali se še vedno prav spominjamo, je tu Kidričeva – ali delček nje. Da nas dioptrija spomni na oči, vžigalnik na dlani, škripanje na hojo, vonj na dihanje in senca na življenje.

Zanikanje, jeza, pogajanje, depresija in sprejemanje. In na koncu spominjanje. Eni pravijo iskanje pomena. Morebiti najpomembnejša stopnja žalovanja, čeprav velikokrat spregledana. S sprejemanjem se žalovanje ne konča, samo umiri. Nikoli ne bomo prenehali pogrešati človeka, ki ga ni več. Kidričevo 29c sem pisal iz potrebe po ohranjanju spomina, iskanju pomena. Mogoče iz slabe vesti. Moj namen ni bil ustvariti spomenik človeku, ki ga pogrešam. Moj namen je bil vzpostaviti stik, ki je bil nekoč prekinjen. Ki sem ga sam prekinil. Moj namen je bil razumeti, zaobjeti. Razložiti samemu sebi. Dati pomen. Naivno, vem. A vendar mi je mikrokozmos Kidričeve 29c na nek način to omogočil. Tudi če ta pomen obstaja samo v tem prostoru. A to še ne pomeni, da spomina nanj ne moremo vzeti s seboj drugam.

Projekta smo se lotili z ekipnim obiskom stanovanja na Kidričevi 29c v Novi Gorici. To je bilo ključno za vzpostavitev ideje o estetiki, atmosferi in občutku uprizoritve. Nato smo s scenografom in dramaturginjo opravili več izletov v Novo Gorico, kjer smo po stanovanju nabirali predmete, ki so se nam zdeli zanimivi ali pa so nosili določene spomine. To zbirko predmetov smo nato začeli smiselno umeščati v prostor in poskusili vzpostaviti nekakšno esenco stanovanja. Prostora namenoma nismo želeli definirati po uporabnosti. Prav tako ne predmetov. Iskali smo sekundarne pomene in se osredotočali na atmosfero zgodbe, objektov in prostora.

»Nagnem glavo nazaj in vidim obraz človeka, ki strmi v meni nedosegljivo misel. Ne vem, o čem razmišlja. Pretiho je, da bi ga vprašal.«







TAJDA LIPICER

KONČNO JE ČAS SPET SAMO NJEGOV

Škripajoča tla in vonj starega pohištva se v nosnicah pomešata z zastaranim sredstvom proti moljem in plastmi prahu. V tem prostoru je nekdo nekaj časa živel in potem – ne več. Prostora več ne zaznamuje življenje, temveč njegove usedline: radio, ki je nastavljen na isti stari radijski program, copati, ki čakajo ob vhodnih vratih, na pol končana križanka in predmeti, naključno odloženi tja, kamor so bili postavljeni ob svoji zadnji uporabi. Zdi se, da je prostor »zamrznil« v procesu svojega obstoja, in zdi se, da je tudi čas zamrznil, obtičal, obstal statičen. Ni ga mogoče meriti po spremembah, temveč po njihovi odsotnosti. Vse je isto. Vse čaka. Čakanje, ki je opredeljeno kot pasivno dejanje, kot ne-nedejanje, prazen prostor med točko A in točko B, med nekaj, kar je, in nekaj, kar bo, pa je vseeno usmerjeno proti nečemu; dogodku, okoliščini, pozitivni ali negativni spremembi. Prostor, obtičan v čakanju, z vsemi svojimi usedlinami življenja poraja možnost priklica (spomina), ki se v uprizoritvi vrši kot osrednje dejanje.

Če je spomin umetnost ohranjanja, je priklic proces, ki spomine naredi dogodkovne. Časovnica uprizoritve se tako razdeli na realni in imaginarni čas, na realno in imaginarno dejanje. Realni čas traja vse od vstopa do izstopa iz stanovanja in zajema postopanje po prostoru, ogledovanje in brkljanje. Priklic, ki se zgodi kot posledica teh (realnih) dejanj, pa poraja več imaginarnih linij. Prvo imaginarno linijo zaznamujejo pripovedovalčevi osebni spomini na prostor, na dedka in na čas, ki ga je med odraščanjem preživel z njim. Osebni spomini si sledijo kronološko, vse od pripovedovalčevih otroških let do pogreba in nazadnje do trenutka tik pred ponovnim vstopom v stanovanje. Drugo imaginarno linijo zaznamujejo »posredovani« spomini, dedkovi spomini, ki pripovedovalcu niso lastni in ki jih pripovedovalec ni doživel neposredno, temveč prek posredne oblike (družinske ali medgeneracijske) komunikacije. Tisto, kar je skupno obema tipoma spominov, je teža občutka izgubljenega časa. Časa, ki ga je pripovedovalec na račun otroške kljubovalnosti, narcisoidnosti in trme izgubil s svojim dedkom, in časa s svojci, ki ga je dedek (ko pravzaprav še ni bil dedek) prav tako izgubil, le da na račun vojne. Iz tovrstnega prepleta osebnih in posredovanih spominov, ki se pogosto pojavljajo kot odgovor na spomin dedkove odtujenosti, se izrisuje, kakšne posledice ima izkušnja vojne na posameznika in na tvorjenje njegovih bližnjih, intimnih odnosov. To breme se v uprizoritvi kaže kot nekaj neoprijemljivega in neizrečenega; v večini nima čvrste telesne reprezentacije, tako kot ostali spomini, temveč se kaže kot slutnja, šepet, mimoidoča senca ali šibek svetlobni vir. Gre za breme, ki ga pripovedovalec kot otrok v svoji naivnosti in trmoglavosti ni mogel razumeti – ali sploh razbrati. Za breme, ki je zato vanj zasadilo imanenten občutek krivde. Dejanje priklica je tako poskus spopada s tem bremenom in krivdo. To na videz pasivno dejanje je edino, kar ob teži izgubljenega časa pripovedovalcu še ostane. Dejanje priklica v prostoru, ki mu čas in življenje kljub scenskemu dejanju animacije ne bosta povrnjena, pa vendarle porodi spremembo. Čakajoče postopoma porodi točko B. Ta nastopi kot pomiritev: znotraj posredovanega spomina kot konec vojne, za pripovedovalca pa kot sprejem končnosti in nepovratnosti – tako je čas končno spet samo njun.

»Samo njegovo enakomerno dihanje in vonj njegove srajce. Medel in svež vonj. Diši po zelenju. Diši po zelenih listih.«






IZDAJATELJ LUTKOVNO GLEDALIŠČE LJUBLJANA
ZANJ UROŠ KORENČAN, DIREKTOR
UMETNIŠKI VODJA MARE BULC
SEZONA 2023/2024

UREDNICA TAJDA LIPICER
LEKTORICA IRENA ANDROJNA MENCINGER
FOTOGRAFIJE JAKA VARMUŽ
OBLIKOVALKA MAJA REBOV

LJUBLJANA, FEBRUAR 2024




LUTKOVNO GLEDALIŠČE LJUBLJANA 
KREKOV TRG 2, 1000 LJUBLJANA 
T 01 300 09 82 / 080 20 04 
E BLAGAJNA@LGL.SI 
WWW.LGL.SI 

SPLETNA PRODAJA VSTOPNIC