Spoštovani prijatelji lutk, dragi kolegi, cenjena lutkovna publika,

letošnji prvi pomladni dan, dan lutk in poezije poteka za zaprtmi vrati naših domov. Seveda bi ga bilo bolje in lepše preživeti v družbi nekje na soncu, ob obisku lutkovne predstave ali pesniškega živega branja. A zaprta vrata doma nam lahko ponudijo varnost odprte misli, lastnih predstav, izbiro te ali one pesniške zbirke, ki že leta ležijo na knjižni polici ... 

Svoboda, mir, odgovornost, zaupanje, dogovor in ljubezen so besede, ki so se znašle v presečišču letošnjih poslanic ob dnevu lutkarstva. Mednarodne prihajajo letos iz treh območij Amerike in so bile napisane še pred izrednim stanjem, ki ga doživljamo.

Nika Bezeljak, režiserka, avtorica, producentka in pedagoginja pa je svoje misli že zapisala v času, ki nas po eni strani straši, po drugi napolnjuje z novim pogumom in novo vero. V človeka, v novo dojemanje časa, v umetnost in v življenje, katerega veličino v teh dneh občutimo morda močneje in globje kot kadarkoli. Naj nas njegova krhkost ne plaši, naj nas navdihuje in povezuje. Ali kot zapiše Nika: "Vdahnimo življenje v tisto, kar se bomo skupaj dogovorili, da mora oživeti in živeti."

Vse dobro ob svetovnem dnevu lutkarstva vam in vsem vašim iskreno želim

Martina Maurič Lazar,
predsednica združenja lutkovnih ustvarjalcev UNIMA Slovenija

SLOVENSKA POSLANICA OB DNEVU LUTK

Rada imam posebne dneve. Posebni dnevi in prazniki imajo naslove. Pod temi naslovi nam namigujejo čemu lahko posvetimo malo več časa, nekaj globljih misli, nekaj pozornosti onim s katerimi si ta poseben dan delimo. Rojstni dan, premiera, praznik, mednarodni dan tega in onega ... Zdaj je že kar velika inflacija teh posebnih dni. Ampak jaz sem ta posebni dan, ta dogovor, da je danes posebni dan za lutke in lutkovno umetnost, razumela skrajno pomembno, brez inflacije - z visoko vrednostjo. Rada imam dogovore. Ker, da smo se nekaj dogovorili, smo se morali pogovarjat. Morali smo se srečat, morali smo delit, morali smo se ne strinjat in se potem strinjat. V nečem smo se združili. Nismo samo ubogali, nismo samo sprejeli, nismo samo ukazali in odredili. Staknili smoglave, kjer je vsaka razmišljala. In v tem izrednem času, kjer moramo veliko ubogat, se moramo opomnit, da smo se tako zmenili in da se strinjamo. V tem času moramo veliko zahtevat od sebe, ko razmišljamo, ko se odločamo in moramo se potrudit, da znamo poslušat, zaupat, delit.

Gledališču od nekdaj zaupam. Polno je laži, pretvar, prevar in skrivanj in totalno nevredno zupanja. Ampak je tudi polno dogovorov, struktur, staknjenih glav, srečanj, poslušanja, zaupanja, deljenja, odločitev. Ni nujno, da zaupam čisto vsaki predstavi in vsakemu ustvarjalcu in vsakemu odločevalcu in vsakemu gledalcu in vsakemu oblikovalcu mnenj... Ampak gledališču pa! Umetnosti. Rada imam etimologijo te besede, ker ima v sebi 'umetno', ki izhaja iz 'umeti', nekaj znati in nekaj narediti z znanjem. Terja torej misel. Misel terja napor. Napor pa je delo. Ampak misel še ni gledališče, ker nimaš v tem primeru kaj 'gledat-' čeprav '-išče'. Torej je potrebno še malo napora, iz te misli je treba nekaj naredit, da bo kaj za videt. Pokazat tisto, kar si 'našel' ali skupaj 'iskal'. Ta fini miselni material postane konkreten, težek, pomemben, ima obliko, glas, barvo, smer gibanja ... Abstraktno postane konkretno in specifično. Zastrašujoče odgovorno delo. Misel je lahko sila banalna, ko postaja konkretna. Lahko je tudi sila nevarna. Lahko je tudi sila blagodejna, seveda. Vedno izraža stališče. In ko se spreminja v dejanje, je to stališče jasnejše. Jasnejše od besed.

Vsaka guba na blagu, vsaka senca na konturi obraza, vsak zareza v lesu, vsaka kombinacija barv, vsak ekstremno upognjen vrat, predolga roka, izbrana okrogla oblika, počasen premik, glasen zvok, usmerjen pogled, mehek material, premor, poskok, tema ... Vsaka konkretizacija je sestavljena iz misli in odločitve. Četudi hipne. Nabor sredstev kako to misel izrazit in konkretizirat je v lutkovnem svetu tako bogat, da mi kar zastane dih. Bolj kot je ideja abstraktna, bolj mora postat konkretna – in potem je zopet abstraktna. To me navdušuje! Lutkovna umetnost je lepa, estetska, poetična. In skrajno banalna, neločljivo vezana na materialno, na omejitve in na natančnost. Rada imam strukture in dogovore, rada imam gledališče. In res obožujem lutke!

Ta hip sem v središču pandemije koronavirusa. Pred kratkim sem bila v središču problemov sodobnega kolonialistično-neoliberalnega zahodnjaško-superiorno-razdejanega Bližnjega vzhoda. V obeh središčih sem in se centriram na misel – in njeno konkretizacijo. Animiram misel, odnos, in skupen premislek. Vdahnimo življenje v tisto, kar se bomo skupaj dogovorili, da mora oživeti in živeti. Posebej na ta poseben dan, ko tem razmislekom lahko posvetimo malo več časa in se spomnimo v čem se strinjamo ali s čim in v čem se še ne – pa dajmo spet staknit glave, se pogovorit, razmislit, se zmenit in potem naredit!

Nika Bezeljak

Nika Bezeljak je režiserka iz Nove Gorice, ki trenutno živi in dela v Mariboru. 

Z gledališčem se je začela ukvarjati že v osnovni šoli v amaterskih skupinah Gledališča na vrvici in na Mladinskem odru SNG Nova Gorica. Leta 2005 se je vpisala na Akademijo za gledališče, radio film in televizijo Univerze v Ljubljani z dekliškim priimkom Melink. Študij gledališke in radijske režije je zaključila leta 2009 z diplomsko predstavo Helena, po motivih Evripidovih tragedij, diplomirala pa leta 2013 z diplomsko nalogo z naslovom Režija med obrtjo in umetnostjo. 

Svojo profesionalno režijsko pot je začela v SNG Nova Gorica z režijo uprizoritve Race avtorja Andraža Golca, po motivih romana Varuh v rži J. D. Salingerja. Nika Bezeljak se poleg režije ukvarja tudi s pedagoškim delom in je del umetniškega in producentskega kolektiva kreativnega laboratorija in Intimnega odra GT22. 

Do sedaj je režirala okoli 20 samostojnih projektov, kjer se je poleg lutkovnega in dramskega ukvarjala tudi z medijem glasbe, giba, tehnologije ... Od teh je vredno izpostaviti projekte: Diagnoza – eksperiment z živo glasbo (2011, SSR Wroclaw Poljska, Zavod Bunker), Zakaj (n)imam otrok(e) (2014, Cankarjev dom, Moment), Zdrava predstava (2014, BiTeater, Kultrnica LGL), Apatija (2014/2015, Gt22, Plesna izba –Festival Performa/platfroma). Svojo prvo lutkovno predstavo je režirala takoj po študiju: Tinko Polovinko (2009, Škuc in Zavod Kult); po tem pa še: Mož, ki je sadil drevesa (2012, LGM), Kocke (2012, LGM), Letni časi (2014, LGM), Žabe so žabe (2015, LGL), Na luno z Zvitorepcem, Lakotnikom in Trdonjo (Moment, Razvoj, GT22) ter Čuk na palici (2015, Siti teater, Zavod Kult). Za slednjo je leta 2017 skupaj z ekipo prejela nagrado za sozvočje glasbe z drugimi uprizoritvenimi elementi na 9. bienalu lutkovnih ustvarjalcev Slovenije.

>> Več informacij o Svetovnem dnevu lutk je na voljo na spletni strani