Slovenske lutke od Klemenčiča do LGL danes

Lutkovno gledališče Ljubljana je bilo kot Mestno lutkovno gledališče ustanovljeno leta 1948. Otvoritveno premiero je imelo 10. oktobra v okviru Ljubljanskega festivala. Prvi ustvarjalni zagon je mlado gledališče črpalo iz različnih tradicij, ki so zaznamovale slovensko lutkarstvo od njegovih začetkov v drugem desetletju dvajsetega stoletja do konca druge svetovne vojne.

Oče slovenskega lutkarstva, slikar Milan Klemenčič, ki se je »šolal« ob romantični tradiciji italijanskega in zlasti nemškega marionetnega gledališča, je svoje domače Malo marionetno gledališče predstavil javnosti leta 1910. Kasneje je postal vodja Slovenskega marionetnega gledališča (1920 – 1924), prvega (pol)poklicnega lutkovnega gledališča na Slovenskem, ki je delovalo v Mestnem domu, v zgradbi, kjer danes »stanuje« tudi LGL. Ustvarjalni vrh pa je Klemenčič dosegel z gledališčem Miniaturne lutke in igro Doktor Faust (1938).

Med obema vojnama je v Sloveniji, po češkem vzoru, doživelo pravi razcvet sokolsko lutkarstvo. Leta 1939 je bilo namreč v okviru dejavnosti telovadnih društev Sokol registriranih kar 43 marionetnih odrov. Njihov program je imel vzgojni in »narodno prebudni« značaj. Pomembno je predvsem kot gibanje za popularizacijo lutkarstva, saj je bila Ljubljana po njihovi zaslugi leta 1933 gostiteljica kongresa mednarodne lutkovne zveze UNIMA. In prav iz sokolskih vrst so kasneje izhajali prvi sodelavci Lutkovnega gledališča Ljubljana.

Sokolski lutkar, kipar Lojze Lavrič, je bil leta 1944 glavni pobudnik ustanovitve Partizanskega lutkovnega gledališča, presenetljivega kulturnega pojava sredi evropske vojne vihre, ki je imelo času primerno aktualno vsebino.Več o partizanskem lutkovnem gledališču si lahko preberete na E - razstavi Partizansko gledališče, v izvedbi Centra za teatrologijo in filmologijo UL AGRFT.

Značilnost prvega obdobja slovenske lutkovne zgodovine je bila prevlada marionet. Šele leta 1934 je etnolog dr. Niko Kuret ustvaril oder ročnih lutk in pet let kasneje s Pavlihovo druščino na Radiu Ljubljana uveljavil Pavliho, slovensko varianto Pulcinelle, Kasperla, Puncha, Petruške … Tega prebrisanca in veseljaka je že od vsega začetka poosebljal igralec Jože Pengov, ki je kasneje kot prvi (neformalni) umetniški vodja Lutkovnega gledališča Ljubljana na novi oder ročnih lutk pripeljal tudi Pavliho.

Kot dedič vseh teh tradicij se je Mestno lutkovno gledališče ob svoji ustanovitvi znašlo v labirintu različnih estetik. Zato prva leta lahko označimo kot leta iskanj – tako vsebinskih kot organizacijskih. Predvsem po zaslugi Jožeta Pengova, direktorja, umetniškega vodje, režiserja, dramaturga, igralca, pisca, prevajalca, publicista, utemeljitelja sodobnega slovenskega lutkovnega gledališča, je kmalu našlo lasten izraz in doseglo zavidljivo umetniško raven. Z njegovimi uprizoritvami Zvezdica Zaspanka, Ostržek, Sinja ptica, Mala čarovnica … je gledališče prodrlo tudi v evropski kulturni prostor.