Reči rečiPlesna predstava za otroke, trajanje 55 min

Plastične predmete danes najdemo skoraj na vsakem koraku in skoraj nemogoče si je predstavljati življenje brez njih. Dejstvo pa je, da plastika povzroča velike težave v okolju, saj za razgraditev potrebuje približno 400 let. Številne plastične reči, kot so plastenke za vodo in embalaža, so namenjene samo enkratni uporabi. Če jih ne recikliramo, ostanejo na našem planetu, veter jih raznese, nato pogosto odpihne v oceane ... Ste vedeli, da vsako leto v oceanih pristane približno 8 milijonov ton plastike? 

V predstavi Reči reči, ki je namenjena najmlajšemu občinstvu, se tudi na odru znajdejo različni plastični predmeti, ki nas sicer obkrožajo v našem vsakdanu, plesalca Jan in Julia pa jih postavita v povsem nov kontekst, kar v gledalcu sproža nove občutke in ideje. K raziskovanju skrivnostnosti in zanimivosti plastičnih predmetov povabita tudi občinstvo, ki se skozi formo sodobnega plesa, na inovativen in humoren način sooča s problematiko ekologije.

Predstava, ki spodbuja k skrbi za okolje, je septembra 2021 na Bienalu lutkovnih ustvarjalcev Slovenije v Mariboru prejela posebno nagrado žirije za igrivo kritiko (ne)uporabnih plastičnih predmetov.

Komisija Zlate paličice, ki jo sestavljajo Nika Arhar, Adriana Gaberščik in Martina Peštaj je predstavi podelila oznako kakovostna predstava in jo uvrstila v katalog priporočljivih vsebin. 

Uprizoritev v domišljeni odrski zasnovi na presečišču predmetnega gledališča in sodobnega plesa vzpostavi prostor srečanja med najrazličnejšimi predmeti in človeškim telesom. Oder postane poligon igrivega raziskovanja, kjer namesto besed spregovorijo odrske akcije, utemeljene s prepoznavnimi idejami in odprte raznovrstnim navezavam ter poudarkom gledalcev. Skozi jasno strukturirana poglavja izvajalca preizkušata oblike, gibanje in asociacije, ki jih sprožajo predmeti, ter preverjata podobnosti, razlike in odnose med človekom in stvarmi, ki nas obkrožajo. Reči reči iz vsakdanjega okolja iskrivo črpajo ustvarjalne možnosti tega odnosa in podpirajo domišljijo glede načinov, kako gledamo in dojemamo življenje predmetnega, ter implicirajo premislek o sobivanju človeka in materialnega.

Jan Rozman (1991) deluje kot performer, koreograf, plesalec in improvizator med Ljubljano in Berlinom. V svoji umetniški praksi se ukvarja z razširjenim pojmom telesnosti, materialno semiotiko, teksturami, vrzelmi, napakami in zmedo, ekologijo, domišljijo, (znanstveno) fantastiko ter humorjem. Po šolanju na oddelku za sodobni ples na Umetniški gimnaziji Ljubljana je študiral koreografijo na amsterdamski SNDO (AhK) in opravil magisterij SODA na HZT v Berlinu. Leta 2016 je zaključil tudi dodiplomski študij fizioterapije na Zdravstveni fakulteti v Ljubljani. V plodni karieri je ustvaril več avtorskih projektov, med katerimi izstopajo uprizoritve MEMEMEME, Desna Leva in Predmetenje. Večkrat nagrajeni opus krasi tudi nagrada Ksenije Hribar, ki mu jo je leta 2019 podelilo Društvo za sodobni ples Slovenije. Je prejemnik štipendije danceWEB, ki jo podeljujejo v okviru festivala Impulstanz na Dunaju. Leta 2020 je bil povabljen na rezidenco programa GPS v New York, ki jo izvaja svetovno priznana organizacija Movement Research.

Julia Keren Turbahn (1990) je koreografinja, pedagoginja, plesalka in performerka. Na Univerzi Heinrcih-Heine v Düsseldorfu je diplomirala iz medijskih in kulturnih študij, nato pa se je kot DAAD štipendistka izobraževala na področju plesnih študij na Univerzi New South Wales v Sydneyju. Tekom študija se je posvečala produkciji znanja v kontekstu umetniške raziskave, bolj natančno vprašanju kako se različne oblike znanja proizvajajo prek umetniške raziskave giba. Leta 2019 je zaključila še dodiplomski študij programa “Ples, kontekst, koreografija” na HZT v Berlinu. Svoje raziskovanje in procese Julia utemeljuje na interdisciplinarnosti in stalnih ustvarjalnih ekipah, kar je obrodilo sadove v dolgoletnem sodelovanju z likovno umetnico Tal Alperstein iz Tel Aviva in kogoreografi Simone Giselo Weber, Janom Rozmanom in Leo Moro. Poleg razvoja lastnih koreografskih del, kot plesalka sodeluje v predstavah različnih avtorjev. Kadar ne nastopa, svoje znanje in razumevanje fizičnega ter plesnega gledališča aplicira na delavnicah v azilnih domovih ter v Mestnem muzeju v Berlinu, kjer deluje kot umetniška mediatorka.