AmazonkeGledališka arheologija, trajanje 75 min

Vzgojeni smo bili, da na Amazonke gledamo kot na mitske bojevnice starodavnih časov, ki so lahko hkrati močne, neodvisne, smrtonosne in zaželene, kot na nadnaravno družbo mogočnih žensk, stkanih iz niti domišljije. Ampak kaj pa, če so bile resnične?

Uprizoritev Amazonk je gledališka arheologija, v kateri ustvarjalci združujejo mite in legende kavkaških ljudstev z ohranjenimi zapisi o slavnih bojevnicah iz starogrške antike, ki so jim dodali svoja avtorska besedila o življenjskih preizkušnjah Amazonk. Pentezileja bo spregovorila o Ahilu in njunem epskem dvoboju v Troji, Antiopa o Tezeju in njenem boju in poroki z njim ter Hipolita o svojem bojnem pasu in tem, zakaj ga je podarila Herakleju, ki ji je nato vzel življenje.

Dolga leta je veljalo in je še razširjeno prepričanje, da so zgodbe in legende o Amazonkah plod fantazije starih Grkov, da v resnici niso obstajale. Nedavna arheološka odkritja številnih grobov nomadskih ljudstev izpred dveh tisočletij in pol na širokem območju Vzhodne Evrope in Srednje Azije pa so razkrila kar nekaj vznemirljivih dejstev o ljudstvih nomadskih skitskih kultur. Raziskave so pokazale, da je kar 30 do 40 odstotkov skeletov skitskih bojevnikov, pokopanih z orožjem in številnimi bojnimi ranami in zlomi, za katere so domnevali, da pripadajo moškim, v resnici pripadalo večinoma mlajšim ženskam. Tako so zgodbe o Amazonkah dobile nov vidik, fascinanten zasuk in spodbuditev k premisleku o njih kot o naših prednicah. Zgodovinarji se tudi navdušujejo nad podobnostjo opisov skitskih ritualov, ki nam jih je zapustil Herodot, in najdb v skitskih grobovih, kjer so našli enake predmete, kot jih opisuje slavni zgodovinar. Največ grobov ženskih bojevnic je bilo najdenih na območju Črnega morja, torej ravno tam, kjer so Grki prihajali v stik s skitskimi ljudstvi, kjer se je rodila Medeja in kjer je Jazon z Argonavti iskal zlato runo. Doslej so našli več kot tisoč grških vaz z motivi Amazonk, in čeprav je to le delček umetnosti in pisnih virov, ki se navezujejo na Amazonke, imajo ti drobci še vedno moč, da nas začarajo. Amazonke so upodobljene na Partenonu in drugih templjih. Bile so potetovirane, kar je fasciniralo in hkrati odvračalo Grke. Zaradi dobro ohranjene mumije slavne princese Ukok vemo, kako so bili videti tatuji. Njeno magično bitje na levi rami ni dosti drugačno od sodobnih upodobitev samorogov. Nosile so hlače z vzorci, primerne za jahanje, in pile fermentirano kobilje mleko. Bile so izjemne lokostrelke in jahačice, pogosto so bile položene v grob v položaju jezdenja. V svoji skupnosti so bile visoke cenjene in spoštovane ter praktično enakovredne moškim v boju.

Skitski nomadi so bili ena najbolj egalitarnih družb v človeški zgodovini. Njihova življenja so še vedno v veliki meri skrita pod zemljo. V predstavi jih bomo odkopali in jim prisluhnili. Kakšne so bile in kaj lahko povedo danes?

V uprizoritvi bodo nastopile ženske štirih različnih generacij, ki bodo z občinstvom delile zgodbe, dileme, spretnosti, izkušnje in vizije.

Koprodukcija z Gledališčem za otroke Kragujevac (Srbija)

V okviru projekta Ustvarjalne Evrope ConnectUp

Premiera: 12. in 14. oktober 2023, Oder pod zvezdami

Jaša Koceli je končal študija sociologije in gledališke režije na Univerzi v Ljubljani. Ustvarjalno se večinoma loteva avtorskih projektov ali adaptacij obstoječih besedil s stalno umetniško ekipo, s katero razvijajo svoj gledališki jezik. V zadnjih letih je režiral v gledališčih v Sloveniji, Litvi, Romuniji in na Madžarskem. Med drugim Elektro v Narodnem dramskem gledališču Kaunas v Litvi, Mozartovo Čarobna piščal v SNG Opera in balet Ljubljana, 5fantkov.si Simone Semenič v madžarskem gledališču Weöres Sándor v Sombotelu in Evripidove Trojanke v produkciji SNG Nova Gorica, ki so otvorile Mednarodni festival grškega antičnega gledališča na Cipru 2019. Ustvarjal je tudi kot oblikovalec luči baletnih predstav v SNG Opera in balet Ljubljana in v Narodnem gledališču v Beogradu. Kot asistent režiserja je Jaša Koceli sodeloval s priznanimi režiserji – Dušanom Jovanovićem, Janezom Pipanom, Ivico Buljanom in Tomažem Pandurjem. Z Lutkovnim gledališčem Ljubljana bo, po režijah predstav Male kraljice, Neli ni več in Lezbos, sodeloval že četrtič.

Júlia Sándor je interdisciplinarna gledališčnica, živi na Madžarskem. Trenutno končuje doktorat na Univerzi za gledališke in filmske umetnosti v Budimpešti. Pred tem je študirala naravoslovne vede, angleški jezik, rusko filozofijo in dramaturgijo. V zadnjih letih je delala kot rezidenčna dramaturginja v gledališču Radnóti Miklós v Budimpešti in kot dramaturginja, režiserka, (so)avtorica predstav in besedil in prevajalka v drugih madžarskih gledališčih. Je prejemnica nagrade za najboljšo dramaturgijo na 9. festivalu SLOSZT in druge nagrade za režijo na 3. festivalu Peter Vallai. Redno sodeluje z režiserjema Petrom Istvanom Nagyjem in Arturom Szőcsem. Sodelovala je tudi z drugimi priznanimi režiserji in režiserkami, kot so Vilmos Vajdai, Kristóf Kelemen, Márk Tárnoki, András Sereglei, Bence Benkó, Eszter Novák, Gábor Koltai, Helga Lázár, Judit Szokol, Luca Cortina in Jaša Koceli.