GugalnicaPriredba marionetne predstave iz leta 1978, trajanje 40 min

Gugalnico je spisal Frane Puntar, z nagrado Prešernovega sklada ovenčan markanten slovenski pisec radijskih iger in mladinskih dramskih besedil. Leta 1978 jo je v takratnih prostorih LGL na oder postavil znameniti lutkovni režiser Edi Majaron, ki je tudi tokrat, skoraj pol stoletja kasneje, poskrbel za režijo posodobljene različice te znamenite (lutkotečne) predstave, ki jo odlikuje nenavadna likovna podoba Zlatka Boureka. 

Za osveženo priredbo predstave Gugalnica so se lutkovni tehnologi iz delavnice LGL lotili izdelave novih lutk, ki pa so vse nastale po izvirnih Bourekovih likovnih predlogah s konca sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Nove lutke, ki jih vidimo v tokratni uprizoritvi, so rahlo povečane kopije obstoječih muzejskih lutkovnih eksponatov iz izvirne predstave.

Slogovno se Gugalnica spogleduje s Puntarjevim znamenitim radijskim opusom, saj črpa iz njegovega plastenja zvočnih pokrajin, skrbno prepletenih s simfonijo zvokov, ritmičnimi vložki in skorajda muzikalnim pristopom k jeziku. Namesto opiranja na razlagalno pripoved Gugalnica gradi svoje vzdušje z orkestrirano kakofonijo kratkih, udarnih stavkov, polnih pomena. Tudi imena škratov (Haha, Hehe, Ahjah ...) niso le identifikatorji, temveč delujejo kot sestavni deli te zvočne spletenke, ki z igrivimi in sugestivnimi zvoki krepi splošni ritem in ton besedila, obogaten z interakcijskimi komadi. In prav v tem smislu Frane Puntar kar najuspešnejše zaobjame interpretacijo čustev, njihovo nihanje, guganje v vsakdanjem življenju in poudarja njihovo neizogibnost – kako naraščajo in upadajo, se krepijo in usihajo, pogosto brez opozorila ali nadzora. Njegov pristop daje čustvom moč kot silam, ki oblikujejo in določajo osebne in skupne izkušnje, ter poudarja, da se jim ni treba izogniti, zato jih tudi ne skrivati ali se jih sramovati. 

Zlatko Bourek je prve lutke ustvaril na povabilo režiserja Edija Majarona za predstavo Gugalnica (1978) v LGL. Kot izjemno barvite ter humorno in prijazno karikirane – takšne so zlasti lutke Skakačev in ptic – so že takrat zelo izstopale. Vsestranski hrvaški likovni umetnik Bourek je nato v slovenskem prostoru ustvaril še osem lutkovnih predstav, a večino od njih v svojem prepoznavnem grotesknem slogu za odraslo občinstvo.

V programskem sklopu Lutkoteka oživljamo najstarejše lutkovne predstave, ki so še posebej navdušile občinstvo in zaznamovale gledališki spomin v LGL in širše. Med lutkotečne predstave uvrščamo osvežene in obnovljene stare uprizoritve, priredbe legendarnih predstav in nove interpretacije, ki jim je skupno spoštovanje avtorjev izvornih stvaritev. Nekatere na odru vztrajajo že desetletja, druge, kot Gugalnica, se vračajo v novi priredbi in spremljajo odraščanje novih ljubiteljev lutkovne umetnosti in pomenijo dragocen del slovenske lutkovne preteklosti. 

Lutkovni muzej, ki znotraj LGL deluje že 10. leto, je zavezan skrbnemu varovanju in hranjenju najdragocenejše slovenske lutkovne dediščine, med katero nedvomno prištevamo tudi celoten Bourekov opus in s tem tudi njegovo izjemno Gugalnico. S kopijami izvirnih lutk, ki oživijo v lutkotečnih predstavah v LGL, uspešno premoščamo vrzel med zgodovino in sodobnostjo, zazrti v prihodnost.

Izvirne lutke iz predstave Gugalnica iz leta 1978 bodo v dneh po premieri posodobljene predstave na ogled na začasni razstavi iz cikla »Odprašeno« v preddverju LGL.

Premiera: 13. marec 2025, Veliki oder LGL

Frane Puntar (1936–2013) je bil vrsto let osrednje ime slovenske mladinske igre. Bil je dejaven kot pesnik in avtor lutkovnih ter radijskih iger, povečini namenjenih otrokom. S svojimi radijskimi igrami je oblikoval novo umetniško smer, ki besede oz. jezikovno zgodbo opazno nadgrajuje z zvočnim gradivom, tako da nastane pred poslušalcem nekakšna »zvočna slikanica« oziroma »zvočni kolaž«. Velja za najbolj prevajanega slovenskega pisatelja radijskih iger vseh časov. V Lutkovnem gledališču Ljubljana smo z velikim uspehom uprizorili njegove igre Stol pod potico, Medvedek zleze vase, Gugalnica, A, Za vrati zajec in Pravljica v modrem.

Edi Majaron je slovenski lutkovni režiser, rojen 1940 v Ljubljani. Specializacijo iz violončela je opravil na Akademiji za glasbo v Ljubljani, študijsko izpopolnjevanje pa je zaključil na Akademiji lepih umetnosti AMU v Pragi, kjer je hospitiral tudi na katedri za lutkarstvo. Ob glasbi se je ves čas posvečal tudi lutkam. Režiral je več kot 80 predstav v različnih profesionalnih lutkovnih gledališčih v Sloveniji, Srbiji, Bosni in Hercegovini, na Hrvaškem, Poljskem, Belorusiji in Italiji. Režiral je besedila od Aristofana in Shakespeara do sodobnih pomembnih slovenskih avtorjev, predstave za odrasle in za otroke, mnoge so po strogi selekciji gostovale na številnih pomembnih mednarodnih festivalih. Posebnost Majaronovih predstav je, da zna kot profesionalni glasbenik vselej uravnotežiti glasbeno govorico z ritmom animacije, glasba pa postane del dramaturgije. Poleg nagrad za režijo in glasbo je prejemnik nagrade Prešernovega sklada in Klemenčičeve nagrade, od leta 2010 je tudi častni član Svetovne zveze lutkarjev UNIMA. Za svoje pedagoško delo je prejel naziv zaslužni profesor Univerze v Ljubljani.

Zlatko Bourek je bil slikar, kostumograf in scenograf. Bil je član Hrvaške akademije znanosti in umetnosti. Rodil se je 4. septembra 1929 v Slavonski Požegi. Leta 1955 je diplomiral na Akademiji za uporabno umetnost v Zagrebu in spada med ustanovitelje zagrebške šole risanega filma. Ukvarjal se je s karikaturo, ilustracijo in grafiko. V Sloveniji je sodeloval z Lutkovnim gledališčem Ljubljana kot režiser, avtor lutk, scene in likovne podobe, s Cankarjevim domom in s Freyer teatrom; scenografsko in kostumografsko je opremil predstave tudi v drugih slovenskih gledališčih. Leta 2013 je prejel Klemenčičevo nagrado, ki jo podeljuje slovenska UNIMA. Od leta 2016 je bil častni član Svetovne zveze lutkarjev UNIMA. Umrl je 11. maja 2018 v Zagrebu.

***

Režiser Edi Majaron o Gugalnici

Franeta Puntarja sem občudoval. Njegov čisto posebni humor v absurdu, polnem pomenov, je bil zame potrditev dramaturgije za sodobno lutkovno gledališče. Vsakič sem se razveselil njegove radijske igre, namenjene otrokom, saj so budile živo vizualno predstavo. Napisal je tudi več iger za lutke, mene pa je posebej prevzela njegova radijska igra A z odlično glasbo Urbana Kodra, da sem jo kar dvakrat režiral na lutkovnem odru.

Leta 1976 je na natečaju za besedila Festivala otroka v Šibeniku Puntarjeva lutkovna igra Gugalnica prejela glavno nagrado.

Leto za tem me je umetniški vodja Lutkovnega gledališča Ljubljana Albert Kos povabil k sodelovanju. Predlagal sem, da bi z marionetami uprizorili nagrajeno Puntarjevo besedilo, za likovni delež pa bi povabili vsestranskega zagrebškega umetnika Zlatka Boureka. Predlog je bil sprejet, Zlatku je bilo besedilo izziv in pripravil je skice. Lutke so mojstrsko izdelali v domači delavnici pod vodstvom Anje Dolenc in mojstra za marionete Cirila Jagodica.

Puntarjevo besedilo je vedno polno ritma in kliče po muzikalni interpretaciji, je glasba. Drznil sem si pripraviti vokalno partituro, ki so jo v živo peli govorci predstave, animatorji lutk pa so bili nad njimi na marionetnem mostičku. Predstava je imela kar zanimiv odziv, čeprav je bila v tistem času precej nenavadna.

Puntarjevo besedilo je navdušilo tudi Branislava Kravljanca, umetniškega direktorja beograjskega Malega gledališča Duško Radović. Povabil me je, da besedilo režiram tudi pri njih; sicer je bil razočaran, da to ne bo prva izvedba. Za likovni del sem predlagal njihovo hišno kreatorko lutk, slikarko Mileno Jevtić Ničevo Kostić. Takrat sva se odločila za marionete na žici. Njene lutke niso bili »človečki« in niso imele rok – razen Deklice in Medveda –, zato je besedilo, ki ves čas omenja žoge, postalo nelogično, čeprav je bilo likovno težišče na presenetljivi vizualnosti in akciji. Kritika je predstavo omenila kot »bitefovsko zanimivo novost«.

Direktor poljskega lutkovnega gledališča v Opolu Zygmunt Smandzik je imel dramaturški načrt, da povabi režiserje iz nekaterih »lutkovno« zanimivih držav in uprizori besedilo iz te države. Iz takratne Jugoslavije je povabil mene, za uprizoritev pa sem mu predlagal dve besedili Franeta Puntarja: Hruške gor, hruške dol ali Gugalnico. Odločil se je za slednjo, saj so imele Hruške preveč političnih asociacij. K oblikovanju likovne podobe te izvedbe sem spet povabil Mileno, ki je pripravila popolnoma drugačne skice za lutke, tokrat se zaradi možnosti odra nisva odločila za marionete, pač pa za nekakšno parafrazo na gledališče bunraku, torej lutko pred igralcem, ki skupaj tvorita lik. Kljub temu da so bile Smandzikove predstave zelo avantgardne, je bila Gugalnica rahlo presenečenje.

Njene usode nisem utegnil spremljati, Zygmunt je kmalu po premieri odšel v Švico in prepustil vse netradicionalne predstave negotovi usodi takratne politike.

Ko sem zadnjič srečal Franeta Puntarja malo pred njegovo prezgodnjo smrtjo, sem se ga razveselil, saj sem ga ravno nameraval obiskati v zvezi z načrti svojih študentk. Rekel je: » V življenju ni naključij!« In kaže, da tudi ni bilo naključje to, da sem njegovo Gugalnico režiral še četrtič na popolnoma nov način, na Velikem odru LGL z odličnimi igralci lutkarji, ki so z velikim entuziazmom premagali zelo težko in zahtevno postavitev za novi čas. Hvala vsem skupaj, ki so to predstavo omogočili kot poklon Boureku in Puntarju.

Edi Majaron