TihožitjeDevet poskusov, kako ohraniti življenje, trajanje 60 min

Za razpiranje tako radikalne teme so potrebni radikalni uprizoritveni postopki. To so postopki, ki lahko v občinstvu razprejo globoka čustvena ter tudi etična in filozofska vprašanja. Lutkovni medij je tisti, ki na odrskih deskah razpira vprašanje razmerja med življenjem in smrtjo. Lutkarji namreč vedno znova ustvarjajo iluzijo življenja tam, kjer ga ni. Tako lahko s precizno animacijo povrnejo življenje tudi živalim, ki so podlegle človeški roki. Povrnejo jim lahko dostojanstvo in vzpostavijo zavedanje, da so živali čuteča bitja s svojo zgodovino. Vsaj za kratek trenutek gledališke iluzije lahko tako poizkusijo zaceliti družbene rane in se zoperstaviti izkoriščevalskemu razmerju med človekom in živaljo. 

Tihožitje nima jasno začrtane narativne linije, temveč je skupek močnih vizualnih podob, ki so tesno prepletene s kompleksno zvočno sliko. Luč in zvok sta neposredno sinhronizirana, kar omogoča ritmične slike, ki se v svojih kontrastih dopolnjujejo.

Tin Grabnar se že od zgodnjih let intenzivno udejstvuje na področju performativnih in uprizoritvenih praks. Polje njegovega zanimanja sega tako v klasično kot tudi alternativno, lutkovno in dokumentarno gledališče. Široko razumevanje gledaliških praks in različnih uprizoritvenih postopkov mu omogočajo, da v svojem delu povezuje elemente plesa, improvizacije, sodobnega lutkarstva, magije, performansa in vizualne umetnosti. V zadnjih nekaj letih je skupaj s soustvarjalci za svoje predstave razvijal tudi dramska besedila, v katerih so dialogi pisani neposredno z mislijo na končni učinek uprizoritve in izostritev njene vsebine. V svojih predstavah tematizira sodelovanje, skupnost, skupinsko dinamiko in nemoč. Raziskuje gledališko komunikacijo, preverja širok spekter različnih uprizoritvenih strategij in vzpostavlja skupinski proces nastajanja predstave. Za predstavo Nekje drugje Lutkovnega gledališča Ljubljana je prejel številne mednarodne nagrade.

Iz kritik:

»Tako je nekakšen fenomen te predstave, da je hkrati kolektivna, a tudi izrazito individualna izkušnja, kar je posledica tega, da je velik del njene vsebine v (z)možnosti gledalčeve kontemplacije.« - Tjaša Pirnar, »Vprašanje življenja in smrti, ki presega gledališko realnost« ECPCP, 22.3.2021 

»Angažirana ideja, ki poskuša znova »oživiti nekoč živo« skozi estetizacijo lutkovne forme, v svojem konceptu socasno razpira niz iztocnic ne le o vprašljivih nacelih biopolitike, reciklaže in ekosistema, temvectudi prezentacije živalskega biotopa v siceršnji lutkovni produkciji, kjer so živali seveda vselej počlovečene, pogosto tipizirane in oblikovane izkljucne iz cloveške perspektive razumevanja. Tihožitje ucinkuje kot kontemplacija, a z mentalnim nabojem, in se slogovno uvršča nekam med gledališče in vizualnost, med predstavo in instalacijo, med dogodek in razstavo. Prav zaradi žanrske neulovljivosti in večdisciplinarnosti morda podaja eno temeljnih stališč, ki jih aktualni čas potrebuje: kaj vse in do kam vse lahko sežejo forme animiranih praks.« - Zala Dobovšek, »Tri verzije angažirane prakse: kolektivno, ludistično, protestno« Lutka, št. 61, jesen 2022. 

Premiera 7. oktober 2020, Oder pod zvezdami LGL

Koprodukcija LGL, Flota, zavod, Murska Sobota in Flota, Ljubljana