Na glavno vsebino
Kraljestvo
PISAVA
VELIKOST

CTRL+ ZA POVEČAVO
CTRL- ZA POMANJŠAVO

VELIKE/MALE
STIL

Moj dedek je bil češnjevo drevoSenčna predstava, trajanje 45 min

  5+
Foto Jaka Varmuž
»Slišim ga, dedek, slišim ga …« odvrne Toni, ko ga dedek pozove, da zapre oči in prisluhne dihanju češnjevega drevesa. Toni sliši šelestenje listov, ki jih premika veter, sliši ječanje vej, ptičje petje, sliši življenje ...

Družinska zgodba treh generacij se odvija okoli velikega češnjevega drevesa, ki ga je dedek posadil ob rojstvu svoje hčere, kasneje pa se je na njem igral s svojim vnukom Tonijem. Drevo, središče zgodbe in življenja družine, sedaj odraslemu Toniju predstavlja skupek lepih spominov na otroštvo ter na čas, ko se je prvič zares postavil zase in za svoje ljubljene.

Ko je bil še majhen, so se mestne oblasti namreč odločile, da bodo češnjevo drevo posekale, saj je oviralo gradnjo nove ceste. Takrat se je Toni vprašal: »Bom dovolil, da pade nekaj tako mogočnega, kar presega zgolj eno človeško življenje in znotraj česar so ujeti vsi moji najlepši spomini?«

Zgodba o družinskih vezeh in medgeneracijskih stikih nas spominja na to, da so čudeži blizu, če le odpremo srce. Čudenje, radovednost in otroška iskrenost se lahko najdejo v vseh generacijah in tudi v samem dihu češnjevega drevesa. Moj dedek je bil češnjevo drevo se po odru razvija kot tenkočutna senčna zgodba o ljubezni, o tem, kako pomembno in lepo je imeti rad ter kako dragoceni so trenutki iskrene sreče. In prav zato, kot spozna Toni, se je vredno boriti za svoje lepe trenutke, za svoje spomine. 

Knjiga Moj dedek je bil češnjevo drevo (1997) italijanske avtorice Angele Nanetti je bila prevedena v več kot 23 jezikov in je prejela več literarnih nagrad. Gledališka priredba v režiji italijanskega režiserja Fabrizia Montecchija in adaptaciji z Enrico Carini pa njeno čutnost prevede v subtilno senčno predstavo.

Režiser Fabrizio Montecchi, eden najpomembnejših akterjev na področju sodobnega senčnega gledališča, se je rodil leta 1960 v Italiji, kjer je študiral scenografijo in arhitekturo. Med študijem arhitekture v Benetkah se je priključil gledališki skupini Teatro Gioco Vita iz Piacenze. Kot režiser in scenograf je sodeloval s številnimi pomembnimi gledališči v Italiji (milanska Scala, La Fenice v Benetkah, Opera v Rimu, Veronska arena) in po svetu. Njegove predstave so pogosto povabljene na ugledne mednarodne festivale, za svoje delo pa je prejel že več nagrad. V Lutkovnem gledališču Ljubljana (LGL) je leta 2014 režiral uspešno predstavo Wolfa Erlbrucha Račka, smrt in tulipan, ki je na številnih gostovanjih po svetu dobila dvanajst nagrad, leta 2017 pa predstavo Virginija Volk. Montecchi predava na številnih delavnicah in mednarodnih gledaliških šolah.

Premiera 16. september 2021, Šentjakobski oder


Iz kritik:

»To ni zgolj pripoved o človeku. To ni zgolj senčno gledališče. To je začetek tega, kar šele prihaja. Sreča je češnjevo drevo.« - Maša Jazbec, Sreča je češnjevo drevo, ECPCP, 11. 10. 2021

»Sicer estetska in pomensko polna predstava ponuja čustveno zgodbo o družinskih vezeh, ljubezni ter skrbi za sočloveka […]« - Nika Švab, Stati in obstati, SiGledal, 21. 9. 2021


Avtorica: Angela Nanetti
Režiser, avtor adaptacije, scenograf: Fabrizio Montecchi
Soavtorica adaptacije: Enrica Carini
Prevajalka: Veronika Simoniti
Ilustrator: Damjan Stepančič
Igrajo: Martina Maurič Lazar, Brane Vižintin, Matevž Müller
Dramaturginja in asistentka režiserja: Tjaša Bertoncelj
Avtor glasbe: Mitja Vrhovnik Smrekar
Izdelava senčnih lutk: Federica Ferrari, Agnese Meroni
Lektorica: Maja Cerar
Asistentka dramaturgije (študijsko): Brina Jenček
Asistentka scenografije (študijsko): Katarina Tadina
Vodja predstave in oblikovalec zvoka: Aca Ilić
Lučni vodja: Maša Avsec
Scenski tehnik: Iztok Vrhovnik
Izdelava lutk, scene in kostumov: Iztok Bobić, Zala Kalan, Sandra Birjukov, Marjetka Valjavec, David Klemenčič, Katarina Planinc, Uroš Mehle, s.p., Zlatko Djogić, Zoran Srdić
Vsa zasedba
Predstave
16.03.2024 ob 10:00
Prizorišče: Šentjakobski oder LGL
16.03.2024 ob 16:00
Prizorišče: Šentjakobski oder LGL
Kritike