Na glavno vsebino
Kraljestvo
PISAVA
VELIKOST

CTRL+ ZA POVEČAVO
CTRL- ZA POMANJŠAVO

VELIKE/MALE
STIL

AGOTA KRISTOF
BENJAMIN ZAJC

ŠOLSKI ZVEZEK

Lutkovna predstava











Lutkovno gledališče Ljubljana
v koprodukciji z UL AGRFT
Premiera 23. november 2023
Tunel LGL
Sezona 2023/2024

Avtorica AGOTA KRISTOF
Režiserka MIA SKRBINAC
Prevajalka romana ALENKA MODER SAJE
Avtor adaptacije in dramaturg BENJAMIN ZAJC
Avtor likovne podobe JURE BRGLEZ
Lutkovni tehnolog ŽIGA LEBAR
Lektorica IRENA ANDROJNA MENCINGER
Avtor glasbe JAN KRMELJ
Oblikovalec svetlobe BORUT BUČINEL
Mentorica za animacijo MARTINA MAURIČ LAZAR

Nastopata 
MIA SKRBINAC K. G.
VORANC BOH

Vodja predstave in oblikovalec zvoka ALEŠ ERJAVEC
Producentka ALJA CERAR MIHAJLOVIĆ
Lučni vodja UROŠ ISTENIČ
Scenski tehnik KLIMENT PETKUKJESKI/KEMAL VRABAC KORDIŠ
Vodja delavnic LGL ZORAN SRDIĆ
Izdelava lutk, scene in scenskih elementov ŽIGA LEBAR, OLGA MILIĆ, DAVID KLEMENČIČ

BiTeater


Uprizoritev Šolski zvezek je nastala v sklopu programskega sklopa BiTeater, ki spodbuja prihajajočo generacijo gledališčnikov, da vstopijo v svet lutk in lutkovnega ter v lutkovni uprizoritvi poiščejo lasten avtorski (režijski, igralski, likovni, kostumografski, scenografski, dramaturški …) lutkovni izraz.

Aktualne uprizoritve BiTeatra

Prihajajoče uprizoritve BiTeatra
  • Kidričeva 29c
  • Medvedek Pu

»Tukaj so vsi hudobni,
otroci tudi.«








MIA SKRBINAC

VRZEL VOJNE


Kaj se zgodi s praznino, ki nastane ob izgubi? Kakšne so njene razsežnosti, ko gre za nenadno in popolno izgubo varnosti in vizije prihodnosti? Koliko časa utripa odprta rana, preden postane vseobsežna in je ni več mogoče zapreti? Preden rani in se prenese na naslednjo generacijo, ki jo bo živela v novi obliki? Kako slehernika zaznamuje kolektivna travma in kaj so posledice vojne onkraj medijske krajine, ki nam je ponujena? To so nekatera izmed vprašanj, s katerimi smo se ukvarjali pri nastajanju uprizoritve Šolski zvezek.

Dramatizacija Benjamina Zajca, ki je nastala po istoimenskem romanu Agote Kristof, nas pelje v svet dvojčkov, otrok, ki sta se kot vojna priseljenca prisiljena prilagoditi na novo, popolnoma neznano okolje. Tega se lotita na pragmatičen način, po premisleku, ki postane sestavni del njunega preživetvenega sistema. Z nalogami, katerih pravila pišeta sama, se psiho-fizično krepita in pripravljata na življenje v času, ko v svetu vlada nasilje, kjer sta varnost in mir privilegij, kjer so čustva šibkost in jih je zavoljo preživetja treba izločiti iz vsakdana. 

Ob nastajanju predstave smo analizirali vse dele trilogije, prvi del je temelj uprizoritve, drugi in tretji pa se vanjo vpenjata prek uprizoritvene vizure. Uprizoritve se lotevamo s predpostavko, da protagonista zgodbe, Lukas in Klaus, nikoli ne moreta dokončno soobstajati, kljub nežnosti potrebi po pripadnosti. To vrzel poskušata zapolniti z neskončnim ponavljanjem, spominjanjem in uprizarjanjem tistega, kar je povzročilo rano.

»Gube na obrazu,
globoke kakor brazgotine.«








VORANC BOH

IMETI ALI BITI ŽALOST

Kako animirati strah ali žalost? Kako prenesti čustva v materialni svet? So to solze in gube na obrazu ali cmok v trebuhu in grlu? Je sploh mogoče razmišljati o čustvih zunaj naših teles? Kako bi bila videti strah ali žalost, če jima odvzamemo svoja telesa? Bi prišli do njunih izvirov? Do bolečine, rane? Dvojčka v romanu Šolski zvezek se odcepita od čustev. Ta še vedno obstajajo, vendar so za njiju netočna in zato nepotrebna. Izvir čustev tako nima kam odteči. Rane in bolečina poplavijo svet okoli njunih teles in tako dobijo konkretno obliko. Njun svet ni žalosten. Njun svet ni strašen. Njun svet je strah. Je žalost. Je jeza.

Roman Šolski zvezek je postavljen v Malo mesto, nekje na meji z državo, v kateri razsaja vojna. Spremljamo vsakodnevno življenje dvojčkov, ki ju je mama pripeljala k njuni stari mami, da bi ju obvarovala pred vojno. Vendar se neizprosnosti vojne ne da ubežati. Malo mesto je prepojeno z lakoto, revščino, smrtjo – z vsem, kar vojna pusti preživelim.

Tako kot čustva skrivajo mnogo več kot naše solze, tudi vojna seže onkraj poka bombe ali strela puške. Namesto linearnega uprizarjanja zgodbe smo se zato odločili za uprizarjanje sveta, ki nam je običajno skrit. Na odru ni zgodbe ali oseb, ampak gola bolečina in globoka rana.

BENJAMIN ZAJC

TA STVAR, KI SE JE ZGODILA, NI BILA V REDU ...

... gledamo fotografije otrok, ki jih vojaki mečejo v peči; otrok, ki jim starši na roke zapišejo njihova imena, da bodo ob smrti lahko identificirani. Zdi se, kakor da smo priča popolnemu propadu človeške civilizacije. Pa ni res ... kar v svoji privilegirani poziciji na pametnih zaslonih gledamo sedaj, so gledale že vse generacije pred nami. Vojna je osnovno stanje človeka, ki ima na svoji vesti več kot 10.000 popisanih oboroženih bojev. Nekaj pa je vseeno drugače. Ko razmišljamo o podobi vojne, si ne moremo kaj, dane bi pomislili, kako so se resnične grozote spopadov, ki so zaznamovali prejšnje stoletje, razkrile šele z mračnimi zgodbami preživelih, s pretresljivimi izpovedmi tistih, ki so bili priča najtemnejšim globinam človeškega trpljenja, in z izkopavanjem skrivnih množičnih grobišč. Tudi če poskušamo doumeti prvinsko travmo, ki je spremljala vojne, ki so se odvile dlje v preteklosti, nam to oddaljeno in nerazumljivo brezno dopušča razumevanje le v drobcih.

V ostrem nasprotju s sedanjostjo pa vojne, ki divjajo pred našimi očmi v tem trenutku, odpravljajo vsako navidezno oddaljenost ali odmaknjenost. Svojo gnusobo vržejo na svet z neizprosno neposrednostjo, ki je ni mogoče spregledati. Skozi nefiltrirano lečo družbenih medijev smo priča srce parajočim prizorom mladih fantov, ki jih vojaki s skuterjev nasilno vlečejo na fronte. Vidimo tragično podobo neveste, ki ji za hrbtom razstrelijo rojstno mesto, medtem ko ona stoji na ulici, oblečena v poročno obleko. Gledamo posnetek mladega vojaka, ki se sredi kaosa in pokola ustavi, da bi med kratkim zatišjem na fronti nabral marjetice in zaplesal z njimi v laseh. Da, vojna je že od nekdaj strašilo, ki je neizpodbitno prisotno v človeški zgodovini. Toda v dobi takojšnjega komuniciranja in nefiltriranega dostopa do informacij je dobila novo obliko in nas razdvaja bolj kot kdaj prej. Razdvaja privilegirane, ki še naprej živimo v varnem zavetju, in tiste, ki jim je bila ta pravica kruto odvzeta. Ta paradoksalna dostopnost informacij v še vedno varnih prostorih našega sveta nehote spodbuja občutek apatije, skrb zbujajoče otrplosti. Bombardirani smo z realnostjo konfliktov, tako zelo, da postane izziv sprejeti obseg trpljenja in opustošenja, ne da bi podlegli de senzibilizaciji. To je paradoks, ki nas sili, da se spoprimemo z dvojnostjo našega medsebojno povezanega, informacijsko bogatega sveta, v katerem je cena za ozaveščenost lahko postopno zmanjšanje naše sposobnosti sočustvovanja s trajnimi vojnimi grozotami.

V literarnem svetu vojne otopelosti nihče ni popisal bolje kot prelomna Agota Kristof, ki je v romanu Šolski zvezek (1986) v svoji podobi zasnovala dvojčka – mlada fanta, ki se v maniri preživetvenega instinkta odločita, da se bosta izogibala besedam in dejanjem, ki pomenijo čustva, ter se raje držala opisov predmetov, ljudi in sebe, se pravi opisov, »zvestim dejstvom«. 

»Zato, ali naj bo 'dobro' ali 'slabo', imava zelo preprosto pravilo: spis mora biti resničen. Opisovati morava tisto, kar je, kar vidiva, kar slišiva, kar delava.«1


Vaje dvojčkov, katerih edini namen je pripeljati ju do čustvene otopelosti, do točke, na kateri travme vojne ne bosta več čutila, se v roman uvrstijo po principu akcija-reakcija. Akcije so ponavadi zunanji dejavniki, dogodki ali poteze ljudi okoli njiju, ki v njiju sprožijo odziv, nato pa sledi reakcijski čas, trening, skozi katerega ta odziv izničita in poskrbita, da ga ne bosta imela, ko se podoben dogodek ponovi. Če ju kdo stalno žali, bosta v vajah žalila drug drugega, dokler jima kletvice ne bodo več prišle do živega. Tudi tepla se bosta, stradala, beračila. In vse bosta zapisala v zvezek, dnevnik objektivnih dejstev, v katerem se držita preprostega, jasnega jezika. S tem dvojčka postaneta arhetipa širšega pojava –čustvenega opustošenja, ki ga vojna povzroči človeškemu duhu. Njun namerni odmik od čustvovanja je na neki način mehanizem za obvladovanje, strategija, s katero se izolirata pred izjemnimi čustvenimi pretresi, ki so neločljivo povezani z vojno. To je način preživetja v svetu, v katerem so čustva lahko breme, ranljivost, ki jo brez zadržkov izkoristijo neusmiljene sile spopadov.

Lutkovna adaptacija romana sledi življenjskemu credu dvojčkov, njuno življenje razume kot nekakšno šahovnico, na kateri ju vojna vedno postavlja v šah, onadva pa se iz njega poskušata izviti, pobegniti prihajajočemu šah matu. A šah ima izhod, predvideni konec igre, naš Šolski zvezek pa je zasnovan kot perpetuum mobile, v mejah katerega dvojčka preigravata svojo travmo znova in znova v upanju, da bo iztek enkrat morda drugačen. Lutke, s katerimi preigravata svoje spomine, so tako na eni strani uprizoritvena metafora zvezka, v katerega romaneskna protagonista zapisujeta svoja opažanja, na drugi strani pa postanejo mitraljezi, s katerimi drug drugega potiskata ob zid, na živi rob svoje praznine, da bi vstop vanjo sprožil tisto nekaj, pred čemer sta tako dolgo bežala. Lutke kot potujitveni efekt se kot take zatone manifestirajo le za gledalca, ampak tudi za uprizoritvena protagonista, ki svoja občutenja poskušata oživiti skozi predmet – preprosto zato, ker se zdi lažje.

Zavedanje o vojni je prežema samo tkivo obstoja naših dvojčkov. In zavedata se, da je vojna tukaj, da je vedno bila in da o njej lahko spregovorita, filozofirata, snujeta teorije šele, ko iz nje odstranita čustva, empatijo, človeka. A ne glede na to, kako skrbno si prizadevata vzpostaviti kognitivno distanco, intelektualno razgledno točko, s katere lahko razčlenjujeta in analizirata, ju gravitacijska sila njune lastne travme nenehno vleče nazaj k visceralnemu jedru problema. Prostor, ki si ga poskušata izoblikovati za ločeno kontemplacijo, postane nedosegljiv teren, saj se niti njunih osebnih izkušenj prepletajo s širšo pripovedjo o konfliktu in ju neizprosno povezujejo z jedrom problema.

Stik z vojno dvojčkoma vtisne neizbrisen pečat – madež, ki preseže čas in se za vedno zasidra v njuno duševnost. To je madež, ki se upira lahkotnim izjavam sveta, ki želi verjeti, da so se burna poglavja končala. Tudi ko množice veselo razglašajo »Vojne je konec!«, se dvojčka še vedno dobro zavedata, da odmev konflikta ostaja v njiju, da ju preganja v mislih in sanjah, da vojne ni nikoli zares konec.

1. Kristof, Agota. Šolski zvezek. Prevod: Alenka Moder Saje. Ljubljana: Beletrina, 2002, str. 29.

»Mrtvi: junaki. Preživeli: junaki. Pohabljeni: junaki. Zato ste moški iznašli vojno. To je vaša vojna. Vi ste jo hoteli, pa se vojskujte, klinc vas gleda!«








IZDAJATELJ LUTKOVNO GLEDALIŠČE LJUBLJANA
ZANJ UROŠ KORENČAN, DIREKTOR
UMETNIŠKI VODJA MARE BULC
SEZONA 2023/2024

UREDNIK BENJAMIN ZAJC
LEKTORICA IRENA ANDROJNA MENCINGER
FOTOGRAFIJE BORUT BUČINEL
OBLIKOVALKA MAJA REBOV

LJUBLJANA, NOVEMBER 2023




LUTKOVNO GLEDALIŠČE LJUBLJANA 
KREKOV TRG 2, 1000 LJUBLJANA 
T 01 300 09 82 / 080 20 04 
E BLAGAJNA@LGL.SI 
WWW.LGL.SI 

SPLETNA PRODAJA VSTOPNIC