Do danes je taksidermija razvila različne izraze, ki segajo tudi čez primarni namen naturalističnega odslikavanja narave; od etične taksidermije, antropomorfne, umetniške do prepariranja lovskih trofej itd. Množica delovanj in pristopov taksidermistov izraža kompleksnost širšega odnosa med človekom in živaljo. Pod to mnogoterostjo izpostavlja problematiko dvojnosti in konflikta med intenco ter konsekvenco. Kaže, kako namera vpliva na dojemanje dejanskih posledic. V skrajnem primeru: v kolikšni meri lahko okrasje nedolžnosti ovesi zločin. Ljubezen do živali in/ali odvzem življenja. Ohranjanje živega bitja, širjenje ljubezni, vračanje dostojanstva in/ali človeško posedovanje narave. Taksidermija lahko služi kot metafora za ljubezen do narave. Lahko pa služi tudi kot metafora za družbeno sprenevedanje in antropocentrično izkoriščanje narave. Kaže na tanko mejo med spoštovanjem, čaščenjem in izkoriščanjem, objektivacijo. Vse to skozi prizmo lastninjenja smrti in življenja. 

Za razpiranje tako radikalne teme so potrebni radikalni uprizoritveni postopki, ki neposredno razgrinjajo zaveso in soočajo s tematiko. To so postopki, ki lahko v občinstvu razprejo globoka čustvena ter tudi etična in filozofska vprašanja. Lutkovna predstava za odrasle Tihožitje: Devet poskusov, kako ohraniti življenje taksidermijo in idejo ohranjanja življenja manifestira in preizkuša v potencirani obliki. Ustvari iluzijo življenja tam, kjer ga ni. Uporabi bit lutkovnega medija: oživlja ne-živo. Animacija v Tihožitju poseže v realno življenje; animirana entiteta je bitje, ki je nekoč živelo in je umrlo pod človeško roko. Predstava tako po uprizoritveni formi kot po vsebini naslavlja težko ulovljivo vprašanje pojava življenja. Kaj je tista notranja sila, ki ji pravimo življenje? Kakšno je življenje? Kako razumeti pojav obstoja in način obstoja ter kako razumeti njegovo nasprotje – smrt? In navsezadnje, kaj pomeni to življenje odvzeti? Z raziskovanjem teh vprašanj se vzpostavlja senzibilen uprizoritveni jezik, ki naslavlja temeljna vprašanja bivanja živalskih bitij, hkrati pa v občinstvu poskuša vzbuditi spoštovanje do vsega tistega, čemur pravimo, da je živo. 

V gledališki gesti hiperrealnih slik življenje živih bitij izpostavlja kot dobrino. Poskuša občudovati in poudarjati ljubezen do narave. Poskuša ohranjati lepoto. Poskuša vračati dostojanstvo. V oživljanju neskaljene narave se odmika dinamičnemu pestrenju in kulturni karakterizaciji narave. Izmika se naravi, stvarjeni po človeški podobi, in se ji klanja tako, da ji daje prostor, v katerem lahko govori sama zase le s svojo neokrnjeno lepoto. 

Še tako navidezni neokrnjeni naravi, petim idiličnim prizorom narave, pa zapoveduje intervencija, gledališka konstrukcija. Tudi občudovanje narave in iskanje načinov poudarjanja njenih pravic ima svoje posledice in svoj kos posedovanja. Hiperrealistična slika narave na odru je sestavina naravnega in umetelnega. Narava je poustvarjena. Človek je tisti, ki je v naravo interveniral in ta svet kreiral, zrežiral. Gradnja scenografije, luči, uprizoritvenih sredstev se sklene v trenutek oživetja. Neposredno sinhroniziran zvok omogoča ritmične slike, ki se v svojih kontrastih dopolnjujejo. Zakriva in razkriva se gledališki mehanizem. Tako dopolnjuje iluzijo življenja – živo tihožitje, in ga tudi razkraja. S poudarjanjem življenja se hkrati razpira njegova dejanska odsotnost, dejstvo smrti. Brez človeškega faktorja bi bila bitja nezmožna (ponovno) obstajati. Hkrati pa determiniranost mrtvega in dejstvo umetelnega preseže moč človeške kreacije ponovnega življenja. 

Soočanje z neposredno razsežnostjo smrti in življenja živih bitij pušča prostor razmisleku o razmerju med človekom in naravo ter vprašanjih, kot so: Kje se srečata intenca in dejanje? Do kolikšnega razpona seže v imenu dobrega? Kdaj žival kot cilj postane žival kot sredstvo? Kako ne-vidna in ne-vredna je smrt živalskih bitij? Do kolikšne mere smo lahko pravični v odnosu do živali? Kje je mera človeške intervencije? Kako ohranjati življenje in bistveno vprašanje – kako ga lahko ohranimo? 

Gledališče je pogosto v položaju aktivnega preizpraševalca. Lahko je v položaju progresivnega izrekovalca, ki sestoji iz dvojnosti in meje med izkoriščanjem in bojem proti izkoriščanju. In to lahko tudi prizna. Kako se boriti proti prilaščanju narave, proti živalim kot sredstvom za lastne želje in fascinacije? Predvsem je moč tudi v našem neposedovanju in puščanju narave takšne, kakršna je – v vsej svoji fascinantni lastnosti. V pustiti ji biti.