Galop je zgodba o dečku, ki živi na kmetiji blizu mesta. Poleg drugih domačih živali imajo na kmetiji tudi mladega konja. Nekega dne gre deček z družino na sejem in tam nepričakovano vidi konjske dirke. Zmagovalec za nagrado prejme velik svetleč pokal! V dečku se zbudi neustavljiva želja po zmagi. Da bi lahko nekega dne tudi sam nad glavo dvignil takšen pokal, začne s svojim konjem vztrajno trenirati.

• Ali veste, kaj pomeni galop?

Z besedo galop označujemo zelo hiter tek, najpogosteje pri konjih. V 19. stoletju pa je bil galop tudi zelo priljubljen ples.

Lutkovno gledališče Ljubljana je osrednje slovensko lutkovno gledališče, ki je bilo ustanovljeno leta 1948. Je na Krekovem trgu, v bližini mestne tržnice in ob vzpenjači na Ljubljanski grad, v prostorih nekdanjega Mestnega doma. V gledališču se vsako leto zvrsti okoli 10 premier, program pa polnijo lutkovne in tudi dramske predstave.

• Ste že bili v gledališču? Katera je vaša najljubša predstava?

Na tej povezavi si lahko ogledate predstavitveni video Lutkovnega gledališča Ljubljana. 

• Kaj vse ste lahko videli na posnetku?

• Premislite, kdo vse dela v gledališču.

• Premislite – bi si tudi sami želeli delati v gledališču?

• V kakšni predstavi bi nastopali in koga bi igrali?

Ste vedeli, da se v Lutkovnem gledališču Ljubljana skriva tudi Martin Krpan s svojo kobilico? Vsakič, ko odbije polna ura, se za hipec prikažeta.

• Ste ju ob obisku gledališča videli?

Gledališče je prostor različnih vsebin, na katere se lahko spontano odzivamo, ob katerih se občasno lahko tudi zabavamo, igralcem in lutkam se pridružimo tudi pri prepevanju znanih napevov, ob ritmu zaploskamo ... Hkrati pa ima gledališče tudi svoje zakonitosti, ki gledalcem predvsem omogočajo boljšo umetniško izkušnjo.

• Kam v gledališču odložimo svoje stvari?

• Kako se obnašamo v dvorani?

• Kako vemo, da se je predstava začela?

• Kaj se zgodi ob koncu predstave?

• Poskusite našteti vse poklice, ki se ukvarjajo s snovanjem lutkovnih uprizoritev.

Režiser/režiserka: oseba, ki snuje in vodi umetniško ter tehnično podobo uprizoritve. Določi, kako se bodo igralke in igralci na odru premikali, kakšno bo sporočilo uprizoritve. Ponavadi je to tudi oseba, ki nosi največ odgovornosti.

Dramaturg/dramaturginja: oseba, ki sodeluje pri snovanju in nastajanju posamezne uprizoritve ter je pomembna sogovornica drugim sodelujočim. Med procesom nastajanja uprizoritve deluje kot svetovalec in kot nekakšno kritiško oko uprizoritve. Ponavadi tudi pripravi besedilo za uprizoritev (besedila je treba pogosto skrajšati, saj bi bile uprizoritve drugače predolge).

Animator/animatorka: oseba, ki nastopa na odru z lutko. Z vodenjem in navadno tudi govorom lutke ali predmeta ustvarja vtis njune živosti in gibanja.

Scenograf/scenografka: oseba, ki pripravi umetniški prostor za uprizoritev. Določi, kako bo videti prostor, v katerem bodo nastopale lutke, s kakšnimi mehanizmi se bo spreminjal in kakšen bo na pogled. Ta prostor in njegovo zasnovo imenujemo scenografija.

Avtor/avtorica likovne podoba: oseba, ki zasnuje vizualno in tehnično podobo lutk, ki se uporabijo v predstavi. Na podlagi skic, ki jih pripravi avtor/avtorica likovne podobe, lutkovni tehnolog/lutkovna tehnologinja in lutkovni mojstri lutke izdelajo.

Kostumograf/kostumografka: oseba, ki pripravi oblačila oziroma kostume za nastopajoče. Določi, kakšni bodo kostumi, iz katerih materialov bodo narejeni in kaj bodo sporočali. V lutkovnih uprizoritvah animatorji pogosto niso vidni, zato ne nosijo posebnega kostuma. Namesto kostuma navadno nosijo črna oblačila, ki jih naredijo manj vidne. Zasnovo kostumov imenujemo kostumografija.

Lutkovni tehnolog/lutkovna tehnologinja: oseba, ki tehnično načrtuje in običajno tudi izdeluje lutke na podlagi likovne zasnove/podobe.

Avtor/avtorica glasbe: oseba, ki ustvari glasbo za uprizoritev.

Oblikovalec/oblikovalka svetlobe: oseba, ki ustvari svetlobno podobo uprizoritve, določi, kje bodo postavljene luči in kako močno bodo osvetljevale različne prizore.

Scenski mojster/scenska mojstrica: oseba, ki pred vsako ponovitvijo uprizoritve pripravi oder, postavi scenografijo in ob koncu oder tudi pospravi. Pogosto nastopajočim pomaga tudi med uprizoritvijo.

Lučni tehnik/lučna tehnica: oseba, ki pripravi, namesti in sproža odrsko razsvetljavo. Luči oziroma reflektorje pogosto upravlja s kontrolne plošče.

Zvočni tehnik/zvočna tehnica: oseba, ki zvočno opremi uprizoritev in s kontrolne plošče med uprizoritvijo predvaja zvočne efekte in glasbeno podlago. Skrbi tudi za mikrofone in zvočnike, kadar so v uprizoritvi prisotni.

Vodja predstave: tudi inspicient/inspicentka, je oseba, ki celostno skrbi za uprizoritev. Ko režiser/režiserka konča svoje delo, je inspicient/inspicientka tisti/tista, ki skrbi za to, da uprizoritev poteka tekoče.

Lektor/lektorica: oseba, ki skrbi za jezik in govor v uprizoritvi. Igralke in igralce opozarja, če katero besedo naglasijo narobe, in jim pomaga pri izgovarjavi, narečjih, slovnici.

Poklicev v gledališču je še veliko več.
Na tej povezavi najdete kviz Slovenskega gledališkega inštituta, v katerem lahko spoznate še nekaj gledaliških poklicev.

• Na kratko obnovite zgodbo predstave.

• Vam je bila predstava všeč? Zakaj?

• Vas je kaj še posebej navdušilo in se vam vtisnilo v spomin?

• Vam kaj v predstavi ni bilo všeč? Zakaj?

• Kako bi opisali prostor, v katerem je potekala predstava? Vas je spominjal na kateri drug prostor?

• Koliko ljudi je nastopalo? Ste jih videli?

• Kako bi označili predstavo, ki ste jo gledali? Kakšne lutke so nastopale?

• Kako bi opisali senčno gledališče – kaj ste opazili?

• Ali veste, kako nastane senca?

• Kaj je vir svetlobe za senco v prostoru, kaj pa zunaj?

• Kaj vse meče senco?

• Ali je senca ves čas enaka?

• Kam gre senca, ko je tema?

• Kje je naša senca, če hodimo proti soncu?

• Kje je naša senca, če hodimo stran od njega?

Na tej povezavi si lahko ogledate, kako nastajajo senčne lutke. 

Senčno gledališče je očarljiva in starodavna oblika pripovedovanja zgodb, ki s pomočjo svetlobe in lutk ustvarja živahne in dinamične podobe. Običajno je vir svetlobe nameščen za lutkami, ki so pogosto izdelane iz materialov, kot so usnje, papir ali karton. Te lutke so natančno členjene in jih lahko premikajo lutkarji, ki stojijo med svetlobnim virom in zaslonom. Ko se lutke premikajo, njihove sence padajo na zaslon, kar ustvarja čarobne prizore.

Animatorji s svojim znanjem upravljajo lutke, oživljajo like, igrajo prizore in pripovedujejo zgodbe, ki so lahko tako preproste kot pravljice ali zapletene kot epske legende. Prepletanje svetlobe in senc dodaja pripovedovanju očarljivo razsežnost, zato je senčno lutkarstvo vizualno očarljiva in kulturno bogata oblika umetnosti, ob kateri uživajo po vsem svetu.

S pomočjo posnetka na tej povezavi lahko tudi sami izdelate plosko lutko in z njo ustvarite senčno predstavo. 

Naj tudi zvok v predstavi postane navdih za vaša razmišljanja in ustvarjanja. Glasba je v različnih predstavah različno prisotna. Predvajana je lahko iz zvočnikov ali igrana v živo; isto velja tudi za zvočne efekte (zvoki, ki pogosto posnemajo resnično življenje in ustvarjajo občutje predstave).

• Naštejte zvoke, ki ste jih slišali v predstavi?

• Ali so bili zvoki posneti ali ustvarjeni v živo?

• Ali veste, kako so nastali?

• Ali so v predstavi nastopale samo lutke?

• Kako bi opisali osebo, ki na odru ni animirala senčnih lutk? Kaj je počela?

• Se spomnite, katere predmete je igralec uporabil za ustvarjanje zvoka?

• Katere zvoke je ustvarjal? Kako so soustvarjali predstavo?

• Bi rekli, da je tudi on animiral nekakšne lutke?

• Kaj stori na koncu predstave?

Animator na odru poleg svojih kolegov, ki animirajo senčne lutke, ustvari nekakšen tonski studio, kjer v živo ustvarja zvočno podobo predstave. S kokosovimi lupinami uprizarja topotanje konjskih kopit, z lastnimi zvoki oponaša hrzanje utrujenega konja in vzklikanje razigranega občinstva.

Tradicija dodajanja žive zvočne slike izhaja iz časa nemega filma (film na začetku še ni imel zvočne slike, le vizualno), kjer je film v živo spremljal pianist ali pa kar cel orkester. Še danes se številni zvočni efekti, ki jih slišimo v filmih, v resnici zgodijo v studiu in so v film dodani kasneje. Ste vedeli, da škripanje snega pod nogami lahko posnamemo tako, da v damo v vrečko škrob in jo stiskamo?

Na tej povezavi si lahko preberete intervju z Jako Skočirjem, v katerem zaupa tudi nekaj skrivnosti poustvarjanja zvoka.

V filmskem žargonu osebi, ki poustvarja zvoke za film (ali v našem primeru za uprizoritev) rečemo foley artist.

• Poiščite vsakdanje predmete in poslušajte, kakšne zvoke oddajajo. Kaj bi lahko predstavljali?

• Vzemite veliko plastično posodo in jo napolnite z vodo. Vanjo vrzite predmete različnih velikosti. Ali se pljuski med seboj razlikujejo? Ali lahko uganete, kateri od dveh predmetov je večji, če primerjate zvok, ko ju vržete v vodo?

• O čem je spregovorila predstava?

• Kaj je sporočilo predstave? Ste se z njim lahko poistovetili?

• Kaj Filipa premami, da začne razmišljati o konjskih dirkah? Česa mu v svoji želji po dosegu cilja ne uspe videti?

• Kaj bi vi naredili na Filipovem mestu?

• Kako se zgodba konča?

• Kaj mislite, zakaj so se ustvarjalci predstave odločili, da bodo predstavo zavrteli nazaj in dali Filipu še eno priložnost? Zakaj je to mogoče narediti?

• Ali v življenju lahko vrtimo čas nazaj? Kako v življenju popravimo napako?

Na podoben način, kot se odvije Galop, poskusite sestaviti svojo zgodbo. Kdo je vaš protagonist? Kakšno napako naredi? Kje v zgodbi sprevidi, da je naredil napako? Jo bo lahko popravil ali bo zavrtel čas nazaj?

• Ali poznate pregovor »iz napak se učimo«? Kaj pomeni? Ste se že kdaj česa naučili iz svojih napak?

• Kaj Filip ugotovi na koncu predstave? Kaj zanj postane pomembnejše od zlatega pokala?

• Če bi bila napaka lik, kako bi bila videti? Narišite jo. Je strašljiva? Smešna? Velika ali majhna?