Pogovoru z otroki o vojni se pogosto izogibamo, navadno z izgovorom, da je tema zanje pretežka in da jih z njo nima smisla obremenjevati. A otroci so vojni ves čas izpostavljeni – prek interneta, televizije, pogovorov staršev in drugih odraslih, javnih debat, v katerih sicer še ne sodelujejo, a se jih zavedajo, nekateri pa tudi skozi osebno izkušnjo srečanja z begunci – na primer begunskimi otroki, ki pridejo v njihovo šolo, ali skozi izkušnjo sorodnikov z Balkana, ki so bili neposredno udeleženi v zadnji balkanski vojni. V pogovoru z njimi je zato pomembno, da razpiramo tako splošna vprašanja v zvezi z vojno kot tudi pred- stavljamo konkretne primere in pripovedujemo zgodbe dejanskih ljudi, ki jih je vojna tako ali drugače prizadela. V veliko pomoč so nam pri tem lahko tudi knjige, filmi in gledališke predstave, ki se dotikajo omenjene teme. Prek njih lahko z otrokom razpremo težka vprašanja vojne, spopadov, begunstva itd.

Na tej povezavi lahko prisluhnete režiserju Tinu Grabnarju, ki pripoveduje iz kje črpa navdih in ideje za snovanje gledaliških predstav.

Nekje drugje skozi otroški, nezaznamovan pogled tankočutno poveže mladim poznani svet z oddaljeno podobo vojne. Z inventivno rabo sodobne tehnologije in tehnik filmske animacije v kontekstu lutkovnega uprizarjanja šolska tabla postane vrtljiva interaktivna plošča in prizorišče dekličine vojne izkušnje, ki gledalce posrka v dinamično pripoved. Občutljiv pristop k temi se kaže tako v preprostosti in dostopnosti otroškega vsakdana kot v vsebinsko in izvedbeno premišljenem dialogu z družbeno stvarnostjo, ki ga igralka razpira z živim ustvarjanjem dogajanja in njegovega scenskega okolja. V hladni dvorani Tunela grozovitost vojne z zvočnimi, svetlobnimi ter lutkovnimi učinki pretopi v čutno in poetično atmosfero ter jo z gradnjo pripovedi napolni s človeškostjo, ki se gledalcev dotakne z vso silo.

• Povzamite svoje občutke o predstavi. V kateri del telesa bi umestili svojo izkušnjo gledanja predstave?

• Na kratko obnovite zgodbo.

• Vam je bila predstava všeč? Zakaj? Bi kaj spremenili?

• Če bi morali predstavo opisati z eno besedo, katero bi izbrali? Kaj pa stavek?

• Se vam je kakšen prizor še posebej utrnil v spomin?

• Kakšno je bilo vzdušje predstave? Je predstava vplivala na vaše razpoloženje?

• Kako bi opisali glavno junakinjo zgodbe? Kaj pa druge like?

• Koliko igralcev ali igralk je nastopalo v predstavi? Koliko pa je bilo likov?

• Opišite prostor zgodbe in prostor, v katerem se je predstava odvijala.

• Kateri predmet je zavzemal osrednjo vlogo?

• Kdo je žrtev in kdo krivec zgodbe?

• Če odmislite zgodbo, kako bi opisali predstavo? Kako je bila narejena?

• Zakaj je podnaslovljena kot »animirana pripoved s kredno risbo«?

• Ali je bila predstava lutkovna?

Predstava Nekje drugje vključuje vrsto sodobnih tehnoloških pristopov k lutkovnemu gledališču. Klasična lutkovna animacija se prepleta s prostorskimi video projekcijami in virtualnim risanjem. Igralka-animatorka na vrtečo se mizo riše okolje, po katerem pohajkuje deklica. S kredo riše hribovito pokrajino, visoke nebotičnike in srhljive vojake. Gre za preprosto črtno risbo, ki v predstavi čudežno oživi. Narisane figure se začnejo premikati po vrteči se površini table in se odzivajo na okolje, v katerem se znajdejo.

To je mogoče zato, ker narisano kredno risbo skrivaj dopolnjuje projicirana slika. Ta slika se giblje po principu stop-motion animacije. Kombinacija premikajoče in ne-premikajoče se risbe ustvari iluzijo, da je kreda oživela. S pomočjo dinamičnega video mappinga in posebej za to ustvarjenih senzorjev, ki v živo sledijo vsem premikom mize, se zabriše meja med realno in projicirano sliko. V lutkovnem gledališču je to popolnoma nova tehnika, ki prestopa in briše meje med posameznimi žanri.

Na tej povezavi si lahko ogledate videoposnetek o nastajanju uprizoritve.

Stop-motionje ena izmed tehnik animacije, pri kateri predmet, ki ga želimo animirati, premikamo iz pozicije v pozicijo, pri čemer so spremembe kar se da majhne. Predmet v vsaki poziciji fotografiramo; če fotografije potem hitro predvajamo drugo za drugo, dobimo občutek gibanja. Stop-motion animacijo lahko delamo z različnimi predmeti, materiali ali z risbo.

Video mapping (ali projection mapping) je tehnika projeciranja na ne-ravno in/ali ne-belo površino. Video mapping lahko ustvari iluzijo prostora, ki je popolnoma drugačen od dejanskega. Pogosto se ga uporablja na zunanjih površinah (na primer na fasadah stavb), v notranjih prostorih ali na gledaliških odrih. Poleg naštetih je mogoče video mapping izvajati tudi na drugih površinah, na primer na obrazu.

Nastajanje besedila Nekje drugje je potekalo po posebni poti, saj ga je že od samega začetka spremljala misel na njegovo uprizarjanje. Načrtovani režijski koncept, ki je združil klasično lutkovno animacijo, prostorske video projekcije in virtualno risanje, je vplival na obliko besedila ter princip pripovedovanja in izrisovanja prizorov/situacij. V uprizoritvi sta besedilo in animacija v nenehnem odnosu, se natančno dopolnjujeta, komentirata in vzajemno razvijata. Govor, animacija in likovna podoba vzporedno ustvarjajo celotno zgodbo in kot osrednji elementi odigrajo enakovredno vlogo pri končnem učinku. Zato je bilo pri ustvarjanju besedila ključno, da beseda in slika skozi pravo medsebojno razmerje ujameta želeno atmosfero in sporočilo.

• Kako bi opisali sporočilo predstave?

• Ali je bilo izraženo le skozi besedilo, ki ga je govorila igralka-animatorka?

Na tej povezavi si lahko preberete celotno besedilo. 

• Opišite prostore, v katerih ponavadi gledamo predstave?

• V kakšnem prostoru se je odvijala predstava Nekje drugje? Opišite ga.

• Vas je na kaj spominjal? Zakaj?

• Zakaj mislite, da se je ustvarjalna ekipa odločila predstavo narediti v tem prostoru?

Tunel je nekonvencionalen gledališki prostor pod ljubljanskim gradom, v katerem je stalnih 13 stopinj celzija. Gre za rov, ki je bil zgrajen v sklopu gradnje cestnega predora v letu 1959. Zanimivo je, da ni betoniran, temveč grajen z opeko.

Je v obliki črke y in ima dva vhoda. Prvi se nahaja pri vzpenjači na ljubljanski grad, drugi pa v zaoderju Velikega odra LGL. Preden se je v Mestni dom naselilo lutkovno gledališče, so imeli tu svoje prostore tudi gasilci, zato je možno, da je bil ta del rova mišljen kot dovoz za gasilska vozila. Naše gledališče ga je kot gledališki prostor otvorilo 10.9.2008 s predstavo Kabaretluknja Matije Solceta.

Ustvarjalna ekipa predstave Nekje drugje je predstavo umestila v ta prostor zaradi njegove podobe, saj ustvarja občutek zaklonišča oziroma skrivališča.

• Vam je bilo to prizorišče všeč?

• Morda veste za kakšno zgodbo, ki bi jo lahko uprizorili v tako posebnem prostoru?

• Kaj je vojna?

• Kaj je mir?

• Ali znate našteti tri razlike med obema?

Slovar slovenskega knjižnega jezika vojno definira kot »vojaški spopad, navadno med državami,« mir pa kot »stanje brez vojne, spopadov«.

• Ste že kdaj slišali za kakšno vojno? Kje?

• Kako si predstavljate vojno?

• Ali ste že kdaj videli kakšno umetniško delo na temo vojne?

Večina otrok v Evropi danes nima neposredne izkušnje vojne na domačih tleh, prav tako te izkušnje nimajo njihovi starši in pri večini tudi stari starši ne. Po drugi svetovni vojni je Evropa načrtno delovala v smeri, da bi na celini, ki v svoji zgodovini od antike dalje tako rekoč ne pozna stoletja brez vojne, končno vzpostavila trajen mir. K temu sodijo tudi izobraževalni sistemi, ki otroke, vsaj v uradnih politikah, načrtno vzgajajo v smer pacifizma in strpnosti.

• Ali veste, kje danes potekajo vojne? Odprite zemljevid sveta in skupaj poiščite aktualna vojna žarišča. Koliko držav nas loči od njih?

Na tej povezavi si lahko ogledate zemljevid aktualnih vojnih žarišč.

Vojna reporterka Alex Crawford je v knjigi Big Questions From Small People And Simple Answers From Great Minds(ur.: Harris, G. E. New York: Harper Collins, 2012) na vprašanje, kako pride do vojne, odgovorila takole:

»Vojne obstajajo zato, ker se ljudje ne pogovarjajo dovolj. V Afganistanu sem delala intervjuje z borci, ki sovražijo Zahod. Jaz sem z Zahoda – in ti verjetno tudi. Zahod je tisti del sveta, ki vključuje Ameriko in Evropo. Afganistan je država, v kateri se vojaki iz Amerike in Evrope že leta in leta borijo s Talibani. Ko spoznam kakšnega Talibana, je pogosto presenečen nad mano, saj sem prva Zahodnjakinja, s katero se je kdaj pogovarjal v živo.

Ko se začnemo pogovarjati o družini in otrocih in ko jim povem, kaj si o vojni in njih misli veliko ljudi na Zahodu, se njihov odnos do mene spremeni. Ugotovimo, da si nismo tako različni in da si pogosto želimo iste stvari. Vsi si želimo mir.

Vojne se najpogosteje zgodijo zato, ker so vlade, ki vodijo naše države, prestrašene. Približno tako, kot če ostaneš sam na dvorišču, ker tvojega prijatelja ni v šoli, in se začnejo tisti iz druge skupine norčevati iz tebe. Kaj si takrat želiš, da bi naredil? Stavim, da si včasih želiš, da bi jim rekel kaj grdega nazaj. In če se začnete prepirati, potem je težko, res težko biti prvi, ki prizna, da nima prav. Prav tako je tudi z državami.«

Eden najbolj znanih vojnih dnevnikov, skozi katerega so ljudje po drugi svetovni vojni skušali razumeti grozo holokavsta, je Dnevnik Ane Frank. Prvi zapis nosi datum 14. 6. 1942, dva dni po Aninem 13. rojstnem dnevu, zadnji pa 1. avgust 1944. Dnevnik je bil preveden v več kot 60 jezikov in bil uvrščen na mnoge sezname najpomembnejših knjig 20. stoletja.

Na tej povezavi si lahko ogledate spletno stran Muzeja Ane Frank v Amsterdamu, na kateri pripravljajo tudi video interpretacije Aninih dnevnikov.

Zlata Filipović je Zlatin dnevnik pisala od septembra 1991 do novembra 1993, v času, ki ga je kot mlajša najstnica preživela v okupiranem Sarajevu. Idejo za pisanja je dobila pri Dnevniku Ane Frank, po lastnih besedah pa je pisala tudi zato, ker so to počele njene prijateljice. Zlatin dnevnik je bil preveden v več kot dvajset jezikov.

Na tej povezavi Zlata Filipović pove, zakaj je pomembno govoriti in pisati o razlikah.

• Preberite odlomek iz enega od predstavljenih vojnih dnevnikov. Zakaj mislite, da ljudje pišejo dnevnike? Zakaj sta pisali dnevnike Ana Frank in Zlata Filipović? Ali tudi sami kdaj pišete dnevnik? Poskusite pisati dnevnik. Vanj napišite, kar vas jezi oz. skrbi, pa tudi tisto, česar se veselite.

Begunec je oseba, ki je pobegnila iz svoje države, ker je imela utemeljen strah pred preganjanjem, pred čemer je njena država ni mogla zaščititi (ali pa je pravzaprav država ta, ki predstavlja nevarnost). V drugi državi ima pravico do mednarodne zaščite.

Večina ljudi, ki prihaja v Evropo, prihaja iz držav, kjer divjajo oboroženi konflikti in drugo nasilje. Poleg tega ima pravico do mednarodne zaščite vsakdo, ki je kot posameznik preganjan zaradi na primer svojega političnega prepričanja, etnične pripadnosti ali druge osebne okoliščine.

Na tej povezavi si lahko ogledate prispevek o begunskih centrih. 

• Ali veste, da smo bili tudi Slovenci v preteklosti begunci? Ali veste, da v Sloveniji živijo ljudje, ki so kot begunci pribežali k nam v času zadnje balkanske vojne?

• Ali ste že srečali kakšnega begunca ali pa poznate koga, ki je imel to izkušnjo? Kaj lahko povejo o srečanju – kako je prišlo do njega, kako je stik izgledal?Kaj lahko poveste o beguncu/begunki (kateri jezik je govoril(a), koliko je bil(a) star(a), od kod je prihajal(a), kam je bil(a) namenjen(a) etc).

• Ali si predstavljate, da hodite v šolo, pa vas nihče ne razume, niti vi ne razumejo nikogar? Kako bi se sporazumeli, če bi se znašli v takšni situaciji? Brez besed poskusite ostalim razložiti, kaj radi počnete v prostem času. Ali vas sošolci razumejo?

• Na list papirja napišite stvari, ki jih imate radi (ljudje, igrače, igre, hrana, domače živali, ...). Potem s seznama prečrtajte pet tistih, ki bi se jim lahko odrekli. Potem prečrtajte še tri in na koncu še eno, tako da ostane zapisana samo ena beseda. Ali je bilo težko izbrati? Pogovorite se o tem, da so otroci med vojno soočeni z izgubo ljudi in stvari, ki jih imajo radi.

• Predstavljajte si, da Mina pride v Slovenijo in postane vaša sošolka. Kako bi jo sprejeli? Katera bi bila njena šolska klop? Bi ji priredili dobrodoščico? Kako? Kaj mislite, da bi jo razveselilo? Kako bi ji pomagali,da bi se dobro počutila? Zberite nekaj predlogov in jih uresničite (narišite risbe dobrodošlice, uredite šolsko klop, zapojte pesem).

Več o vojni in begunstvu si lahko preberete na tej povezavi.

Nepravljične zgodbe(v izvirniku Unfairy Tales), so tri video animacije – resnične zgodbe o otrocih na begu pred vojnimi konflikti – ki govorijo o grozljivih razlogih, zaradi katerih morajo otroci zapustiti svoj dom. Prikazujejo, da nekatere zgodbe nikoli niso bile namenjene otrokom. Vsaj 65 milijonov otrok in mladih po vsem svetu je na begu pred vojnimi konflikti, revščino in ekstremnimi vremenskimi razmerami – iščejo stabilnejše življenje in mesto, ki mu bodo lahko rekli dom.

Video zgodbe so dostopne na spletnem portalu YouTube:

• Ivine in blazinica 

• Malak in čoln 

• Mustafa se odpravi na pot 

Po zgledu gledališkega lista za predstavo naredite flip knjigo. Vzemite nekaj papirjev in jih narežite na enake trakove veikosti približno10 x 5 centimetrov. Izberite si enostaven predmet, ki ga je lahko večkrat narisati (npr. žogo, ki leti iz enega kota v drugega). Predmet narišite na trakove papirja tako, da bo na vsakem nekoliko premaknjen v smeri gibanja. Potem trakove zložite na kup. Spredaj in zadaj dodajte platnici iz nekoliko tršega papirja. Na levi strani šop papirnatih trakov spnite, zlepite ali zašijte s šivanko in nitjo.

• Moja Hirošima je slikanica za otroke, v kateri avtorica Junko Morimoto skozi otroško perspektivo opisuje izkušnjo atomske bombe, ki jo je doživela v rodni Hirošimi leta 1945, ob koncu druge svetovne vojne. Velja za enega najpomembnejših in najbolj ganljivih pričevanj o vojni, pisanih za otroško publiko. V slovenskem prevodu je z originalnimi avtoričinimi ilustracijami izšla leta 2014 pri KUD AAC Zrakogled.

• Knjiga nizozemske pisateljice Joke van LeeuwenKo je moj oče postal grmpripoveduje zgodbo deklice Tode, ki v neimenovani deželi živi povsem običajno življenje, dokler na jugu države nekega dne ne izbruhnejo oboroženi spopadi med »enimi« in »drugimi«, zaradi katerih mora njen oče oditi med vojake. Toda z babico zbeži iz rodnega mesta v sosednjo deželo. Zgodba, ki skozi otroške oči opisuje grozote vojne in begunstva, je bila najmočnejša literarna referenca za nastanek predstave Nekje drugje.

Po knjigi so leta 2016 posneli tudi uspešni istoimenski film. Napovednik si lahko ogledate na tej povezavi.

V koprodukciji z ZVVIKS in Zavodom Dagiba je Lutkovno gledališče Ljubljana leta 2017 pripravilo delavnico stop-motion tehnike za otroke. Nastal je kratek animiran film Med dvema ognjema, ki si ga lahko ogledate na tej povezavi. 

Pedagoško gradivo je pripravila Ana Duša.