Na glavno vsebino
Kraljestvo
PISAVA
VELIKOST

CTRL+ ZA POVEČAVO
CTRL- ZA POMANJŠAVO

VELIKE/MALE
STIL

VIHAR V GLAVI

PREDSTAVA MLADIH ZA MLADE

Brainstorm! je pesem, ki jo je posebej za predstavo posnela priljubljena skupina Koala Voice.

»Komad, ki je bil napisan z mislijo, kdo smo bili, ko smo odraščali in z zavedanjem, da še vedno rastemo. Še vedno smo včasih narobe razumljeni, drugič izgubljeni, ampak to je lajf. Na koncu bo vse ok.«


Profesor obče pedagogike in teorije vzgoje dr. Robi Kroflič v svojih predavanjih v knjigi Vzgoja prek umetniške izkušnje navaja, da vsaka umetnost, pa naj gre za gledališke predstave ali likovne upodobitve, prebudi celoten spekter človekovih senzornih, intelektualnih, emocionalnih in motivacijskih osebnostnih plasti. In kot taka omogoča oseben, angažiran, izkustven stik z upodobljeno vsebino in s tem krepitev številnih, za prosocialnost in moralo pomembnih osebnostnih lastnosti in dimenzij, kot so zmožnost uživanja v lepem, narativni način doživljanja in upodabljanja sveta, ustvarjanja novih izraznih možnosti, kritične samo-reprezentacije, premagovanje frustracij, strahov in stereotipov, soočenje s potlačenimi vsebinami osebne zgodovine, krepitev moralne zavesti, konstruiranje identitete itd.

Umetnost na ta način lahko razumemo kot ustvarjalno dejavnost, ki spodbuja kreativnost, lahko jo razumemo kot enega najpomembnejših medijev za razvoj identitete, sebstva in morale ali kot način vstopanja v svet in način, da ta svet izboljšamo.

A ni pomembno le, da se snuje uprizoritve za mlade, ključen je tudi njihov angažma v takšnih projektih. Vključevanje mladostnikov v umetniški proces omogoča, da ustvarijo nekaj, kar jih neposredno nagovarja, hkrati pa ustvarja platformo za njihov glas, ki želi biti slišan tak kot je in ne skozi perspektivo odraslih.

S sodelovanjem v ustvarjalnem procesu se mladostniki naučijo javnega nastopanja, gradijo samozavest in jim omogoča razmah domišljije, ustvarjalnega mišljenja in različnih izraznih sredstev.

Produkcije mladih so zato ključne za njih kot posameznike, hkrati pa omogočajo, da odrasli spoznajo njihov svet, mišljenje, sanje. Vzpostavi se dialog, brez filtrov in olajšav, ki v vsej svoji iskrenosti na odru predstavi bodoče graditelje sedanjosti.

GLEDALIŠKI LABORATORIJ LGL

Gledališki laboratorij Lutkovnega gledališča Ljubljana je projekt, s katerim gledališče mladostnike vključuje v svet nastajanja gledaliških produkcij. Preko avdicij se vsako leto izbere nadobudne mlade ustvarjalce, ki pod taktirko izkušenega režiserja in strokovnjakov več mesecev ustvarjajo svežo gledališko produkcijo. V sklopu laboratorija so dosedaj nastale tri predstave: Vihar v glaviPravica biti človekRumena luna.

LITERARNA PREDLOGA

Vihar v glavi (v izvirniku Brainstorm) je gledališki načrt avtorjev Ned Glasierja, Emily Lim in trinajstih najstnikov londonske gledališke skupine Compamny Three. Pri nastanku načrta sta sodelovali tudi nevroznanstvenici Sarah-Jayne Blakemore in Kate More, ki sta ustvarjalcem pomagali iskati odgovore na vprašanja o delovanju najstniških možganov in o tem, zakaj se najstniki obnašajo, kot se: zakaj so vzkipljivi, zakaj se zapirajo v svoje sobe, zakaj ne morejo vzdrževati reda – pa tudi, kako so lahko kreativni v toliko različnih smeri hkrati, od kod jim drznost in kje se skriva njihov vir idej.

Načrt je zasnovan kot odprta forma, v katero najstniki vključujejo svoje lastne ideje, mnenja, misli in življenjske izkušnje. Vsaka predstava, ki nastane po tem načrtu, tako ustvari preplet med predlogo in osebnimi izkušnjami mladih, ki se snuje skozi celoten proces ustvarjanja.

Gledališki načrt Brainstorm postavi okvirje enajstih prizorov, na katerih je tudi naša mlada gledališka ekipa snovala svojo predstavo:

  1. Predstavitev

  2. Spalnice

  3. Brstenje

  4. Prefrontalni korteks

  5. Konflikt

  6. Slikanje možganov

  7. Limbični predel

  8. Soočenje, odmik

  9. Tveganja

  10. Govoriš mi, govorim ti

  11. Tega še ne veš

Za snovanje pa je bila ključna tudi knjižna uspešnica doktorja klinične psihologije Daniela J. Siegla Vihar v glavi – moč najstniških možganov. V njen Siegel osvetli, kako razvoj možganov vpliva na vedenje in odnose najstnikov. Na podlagi pomembnih novih raziskav na področju medosebne nevrobiologije raziskuje vznemirljive načine, na katere lahko razumevanje delovanja najstniških možganov pomaga staršem pri vzgoji. Gre za dragoceno delo, ki pokaže, da je čas najstništva tako za otroka kot za starša pozitivno obdobje polno osebne rasti, sprememb in eksperimentiranja.

"Vihar v glavi odpira oči in navdihuje, zato je dar vsem nam - najstnikom, staršem najstnikov ter tistim, ki si želijo na tem planetu ustvariti polno in pestro življenje. Daniel Siegel nam pokaže, da imajo vse domnevene slabe plati najstniških let tudi dobre plati in da se iz izkušenj, ki jih morajo doživeti najstniki, lahko učimo pri kateri koli starosti. Najstniki in njihovi starši si lahko od branja knjige veliko obetajo, pa če jo berejo posebej ali skupaj." – Daniel Goleman


MOŽGANI MLADOSTNIKOV

  • Razpravljajte o najstniških možganih. Kako se razlikujejo od odraslih, če sploh?
  • Kaj mislite, da se dogaja v možganih v času adolescence?
  • Pri katerih letih mislite, da se možgani dokončno razvijejo?

O skrivnostnem delovanju najstniških možganov je v TedGlobalu 2012 razložila profesorica Sarah-Jayne Blakemore

V gledališkem listu, ki je izšel ob predstavi, je o najstniških možganih razmišljal doc. dr. Damjana Osredkar.

Eden očetov nevroznanosti, španski raziskovalec možganov Santiago Ramón y Cajal, dobitnik Nobelove nagrade za medicino leta 1906, je zapisal, da se s starimi ljudmi nima smisla prerekati, ker se ne morejo ničesar novega naučiti, saj so njihovi možgani »okosteneli«. Danes vemo, da to ne drži, saj imajo človeški možgani sposobnosti, da celo življenje tvorijo nove nevrone s procesom nevrogeneze, s čimer se lahko prilagajajo na nove okoliščine v življenju, podobno kot pri drugih živalskih vrstah. Na primer, kanarčki se vsako leto lahko naučijo nove pesmi, ker jih v obdobju parjenja preplavijo hormoni in povzročijo nastanek novih nevronov, ki jim to omogočajo.

Človeški možgani gredo skozi več zelo intenzivnih faz razvoja in gotovo je med njimi tudi obdobje adolescence. Impulzivnost in čustvena nepredvidljivost najstnikov sta tako opevani kot preklinjani, njihova vitalnost pa tako zasmehovana kot zavidana. Možgani najstnikov so drugačni kot možgani povsem odraslih ljudi. Hormoni pubertete prebudijo spolno aktivnost in željo po čustveno nabitih izkušnjah, zaradi česar je tvegano vedenje del odraščanja najstnikov. Kortizol, melatonin in rastni hormon so hormoni, ki se v adolescenci sproščajo drugače kot v odrasli dobi, so delno odogovorni za takšno vedenje. Pri tem sodeluje tudi kronično pomanjkanje spanja. Najstniki v resnici potrebujejo več spanja kot odrasli, a so njihovi cikli spanja in budnosti pogosto iztirjeni.

Prefrontalni korteks je predel možganov, ki je pomemben za racionalno odločanje. Povezan je s številnimi drugimi deli možganov in sodeluje pri tehtanju možnosti, presojanju, prilagajanju čustvenih odzivov in brzdanju impulzivnosti. V razvoju možganov se živčni končiči nevronov ovijajo z mielinom, ki pospeši prevajanje impulzov, a prefrontalni korteks je med zadnjimi, ki doživi to spremembo in v času adolescence še ni povsem »zrel«. Zato racionalne odločitve niso tisto, po čemer adolescenca slovi, vendar to najstnikom omogoča, da nabirajo dragocene nove izkušnje, ki si jih sicer ne bi nikoli upali doživeti. Tudi povezava prefrontalnega korteksa z amigdalo, ki je odgovorna za čustven odziv na dogajanje, še ni povsem zrela, zato ni neobičajno, da najstniki narobe razberejo čustva in, na primer, starševsko zaskrbljenost razumejo kot njihovo razočaranje. Prav tako je tudi jedro po imenu accumbens, ki je soodgovorno za motivacijo in občutek zadovoljstva ter nagrajenosti, drugačno kot pri majhnih otrocih ali odraslih, zaradi česar se najstniški možgani hitreje vnamejo za tiste aktivnosti, ki obljubljajo večje nagrade.

V obdobju adolescence se tudi pospešeno izgubljajo živčne celice, ki jih možgani ne potrebujejo več, saj gredo možgani skozi nekakšno spomladansko čiščenje in se znebijo vseh odvečnih povezav. Zato je obdobje adolescence obdobje, v katerem se je modro ukvarjati s pisanjem poezije, učenjem jezika, matematiko ali športom in na sploh možgane spodbujati k temu, da delajo to, v čemer so najboljši, učenju. 

Če ne drži, da se s starimi ne gre prerekati, ne drži niti to, da najstnikov ni vredno poslušati. Čeprav njihovi možgani še niso povsem zreli in prepuščajo rezgetanje divjih konj, ki jim divjajo v genih, je adolescenca tudi obdobje, v katerem se dogajajo lepe in edinstvene stvari, ki nam jih izdajajo nebrzdani možgani najstnikov v vsej svoji prvinskosti.

Pet dejstev o možganih v najstniškem obdobju:
  • Možgani rastejo do 14. leta starosti.
  • Možgani se razvijajo in brstijo vse do 20. leta starosti,
  • ko se kot zadnji razvije prefrontalni korteks.
  • Adolescenca je čas, ko najlažje vsrkavamo znanje in navade.
  • Najstniški možgani so bolj dovzetni za stres kot odrasli.
  • Najstniki potrebujejo več spanja kot odrasli.


Lutkovno gledališče Ljubljana je pripravilo pogovor o najstnikih in njihovih možganih:
Več o delovanju najstniških možganov si lahko preberete v pogovoru z nevrologom dr. Damjanom Osredkarjem (Dnevnik)
PREFRONTALNI KORTEKS
Prefrontalni korteks (predčelna skorja) je področje možganov, ki zrelost doseže šele v zgodnji odrasli dobi. Ta del možganov je med drugim odgovoren za uravnavanje pozornosti, nadzor impulzov, načrtovanje in ciljno delovanje.

To pomeni, da mladostniki slabše uravnavajo pozornost, da ne zmorejo zelo dobro nadzorovati impulzov, imajo težave z dolgoročnim načrtovanjem ter se pogosto ne zavedajo posledic svojih dejanj.

Človek ima med vsemi sesalci največji prefrontalni korteks.

  • Zakaj mislite, da je temu tako?

Prefrontalni korteks je odgovoren za kognitivne funkcije na visoki ravni pri odločanju, presojanju, izražanju osebnosti in moderiranju družbenega vedenja.

  • Kaj mislite, da bi se zgodilo, če bi izgubili prefrontalni korteks?

Oglejte si posnetek o Phineasu Gagu, zaradi katerega so znanstveniki lahko začeli poglobljeno raziskovati prefrontalni korteks.

Povezava do videa.

  • Kaj se je zgodilo Phineasu Gagu potem, ko mu je nehal delovati prefrontalni korteks? Vas je to presenetilo? Zakaj?
PRED OGLEDOM PREDSTAVE

POGOVOR PRED OGLEDOM PREDSTAVE
  • Kako bi opisali čas adolescence?
  • Ali se vam zdi, da razumete, kaj se dogaja s telesom in možgani dogaja v času adolescence?
  • V treh besedah opišite vaš odnos s starši.
  • V treh besedah opišite vaš odnos s sovrstniki.
  • Zaradi česa največkrat prihaja do spora med vami in starši?
  • Opišite tipičen dan mladostnika in tipičen dan odraslega.
AKTIVNOSTI PRED OGLEDOM PREDSTAVE

Velik del teksta za predstavo so igralci »napisali« sami. To je zelo oseben del, o njihovem življenju, čustvovanju, o tem, kaj se jim je zgodilo v različnih situacijah, o tem, kako razmišljajo in zakaj kdaj sploh ne razmišljajo ... Nekaj mesecev so improvizirali, se pogovarjali, pisali domače naloge, snemali. Materiala je bilo ogromno.

Igralci so material predstave pridobivali tudi skozi igro asociacij, ki so jih predstavili v gledališkem listu. 

V obliki miselnega vzorca tudi vi zapišite svoja mišljenja o ...
... tem, kako je biti najstnik.
... odnosu s starši.
... o strahovih.
... ljudeh okrog sebe.

Igrajte se asociacije. Zapišite besede, ki vam pridejo na misel, ko slišite pojme:

       •  SREČA
       •  UPANJE
       •  ŽELJA
       •  SEKS
       •  KRIVA

PO OGLEDU PREDSTAVE

POGOVOR PO OGLEDU PREDSTAVE
  • Kakšen vtis je na vas pustila predstava?

  • Vam je bila všeč? Bi kaj spremenili?

  • Kaj se vam je najbolj vtisnilo v spomin?

  • Ste izvedeli kaj novega?

  • Ste se s kakšnim likom še posebej poistovetili?

  • Ali po ogledu predstave drugače razumete obdobje najstništva?

  • S kakšnimi metodami so ustvarjalci prikazali najstništvo? Se vam zdi kakšna poteza zastarana, nenajstniška?

AKTIVNOSTI PO OGLEDU PREDSTAVE
  • Oglejte si posnetek, ki ga je igralka Aja Markovič pripravila za portal Infodrom. 
  • Po principu prizora v predstavi odigrajte svojega očeta ali mamo.
  • Kakšeni so bili vaši starši kot najstniki? Kaj pa vaš učitelj/učiteljica? Opišite, kako si predstavljate njihovo mladost.
  • Preizkusite se v igri »Nikoli, ampak res nikoli ...«
  • Napišite esej o tem, kako si predstavljate sebe čez 20 let. Kaj bi želeli postati? Kdo bi želeli biti?
  • Glede na miselne vzorce, ki ste jih pripravili in ogled predstave, napišite esej o lastnem dojemanju najstništva. Kaj vam je všeč? Kaj vas moti? Česa vas je strah? Se veselite odraslega življenja?
  • Z učiteljem/učiteljico vzpostavite dialog o dojemanju in razumevanju najstniškega obnašanja? Česa ne razumejo odrasli? Česa ne razumete vi? Se strinjate z vsem, kar odrasli menijo o vas?
  • Razmislite kdo in kaj vse vpliva na vas?
  • Svojemu očetu in mami napišite pismo ...
PREBUJANJE PREFRONTALNEGA KORTEKSA
  • V mislih ustvari pozitivno zgodbo za svojo prihodnost. Optimizem sproža dopamin, zaradi katerega smo boljše volje in imamo več energije.
  • Tik preden greš spat, se loti sebi priljubljene aktivnosti. Če rad_a bereš, vsak večer pred spanjem preberi nekaj strani knjige. Pozitivne asociacije ob početju ljubih aktivnosti nas pomirijo in omogočajo boljše spanje.
  • Čustvena stanja močno aktivirajo prefrontalni korteks, zato je pomembno, da si vzamemo čas za pozitivne misli. Vsak dan razmišljajte o stvareh, za katere ste hvaležni.

Predstavo je režiral Primož Ekart, igralec, gledališki režiser in producent. Diplomiral je iz dramske igre na AGRFT v Ljubljani. Igral je v več kot 80 gledaliških predstavah, nekaj celovečernih filmih, TV nadaljevankah, radijskih igrah in predstavah uličnega gledališča. V zadnjem času se posveča predvsem gledališki režiji. Za svojo predstavo Nemoč v izvedbi zavoda Imaginarni in v koprodukciji Mini teatra Ljubljana je na 52. Borštnikovem srečanju leta 2017 prejel Borštnikovo nagrado za najboljšo uprizoritev. Je oče sedemnajstletnega Filipa in štirinajstletne Line.

»Ustvarjalnost in pogum sta stvari, ki sta bistveni tudi v gledališču. Moja želja je, da bi skupaj z najstniki, ki bi se zbrali v gledališko skupino, ustvarili predstavo o njih samih, o njihovem življenju, izkušnjah, strahovih in željah, upanjih, jezi in uporu, nerazumevanju odraslih, radosti in veselju, skratka o viharju, ki divja v njihovih možganih in srcih. Želim si, da bi skozi gledališče našli pot za svojo ustvarjalnost, da bi to lahko bil kanal za izražanje vsega tistega, česar v vsakdanjem življenju ne morejo ali ne znajo izraziti. Rad bi, da bi skozi gledališče govorili o spremembah, ki se jim dogajajo in da bi to govorili tako svojim sovrstnikom kot njihovim staršem, učiteljem, odraslim, ki jih njihov svet utegne zanimati. Rad bi ponudil jezik, gledališki jezik, ki bi ga razumeli tako najstniki, ki ga nujno potrebujejo, ker morajo izraziti vihar v glavi, kot tisti, ki si želimo najstnikom stati ob strani.« 


V Delu je izšel poglobljen intervju z naslovom A to je puberteta – jaz sem pa nanjo gledal popolnoma drugače, kjer Primož razmišlja o gledališču in bolj natančno razloži ozadje nastanka predstave.

Več o predstavi

Pedagoško gradivo je pripravil Benjamin Zajc.