Dežela žalostnih psov(k)

Dežela žalostnih psov(k) je krajina gradnikov sinove identitete, ki jo ključno zaznamujejo različne figure materinstva. Odnos med mamo in sinom se razpira iz različnih perspektiv, ki mu gradijo svojevrsten oltar. Poveličevanje in mitizacija na eni strani se srečujeta s stiskami in tegobami tega za odraščanje temeljnega medčloveškega odnosa.

Mama se v Deželi žalostnih psov(k) pojavlja onkraj svoje telesne in družbene vloge v mnogoterih literarnih, likovnih in ideoloških reprezentacijah. Njena vloga odpira v vprašanja materinskega jezika in domovine. Med mamo in sinom vlada generacijski prepad, ta odseva v razmerju med podeželjem in urbanim središčem, med starim in mladim telesom, med žensko in moškim. V tem si za ključno vprašanje zastavlja načine, kako sta oba – mama in sin – zaznamovana, določena ter kako lahko svoj odnos osvobodita v patriarhalno urejenem svetu. 

Osnovnemu formalnemu izhodišču animacije predmetov, ki jih v vsakodnevni rabi vsebinsko ali simbolno povezujemo z materinstvom, se pridružuje koreografska raziskava sinovega in materinega telesa. Dežela žalostnih psov(k) ne govori z besedami, temveč kolažira podobe, avtofikcijske artefakte in gibalne fraze, da bi ubesedila zamolčane občutke, ki prevevajo poglede, objeme in poljube med materjo in sinom.

To je zgodba o odraščanju in brazgotinah, ki nam jih odraščanje zapusti. Zgodba o neznosnosti bremen, ki nam jih nalaga družina. Zgodba o dveh telesih, ki neizčrpno lajata drug na drugega, da bi na samem koncu lahko prišla skupaj.

Premiera: oktober 2025, Tunel LGL

Filip Štepec (1999) je diplomirani dramski igralec. Študij dramske igre je zaključil na ljubljanski AGRFT pod mentorstvom Nataše Barbare Gračner in Sebastijana Horvata. Že pred vstopom v gledališče je na odru nastopal kot plesalec v sodelovanju s Kulturnim društvom Qulenium. Na mednarodnem tekmovanju mladih plesnih ustvarjalcev Opus 1 je leta 2018 prejel nagrado za najboljšo miniaturo v celoti. Istega leta je na festivalu Transgeneracije za avtorsko predstavo Molitev žametnih src prejel produkcijsko nagrado Cankarjevega doma. Kot svetovalec za gib je Štepec sodeloval pri uprizoritvi Under Construction (Gledališče Glej, r. Aljoša Lovrić Krapež, 2021), ki je na 52. Tednu slovenske drame prejela nagrado za kreacijo, ki inventivno povezuje različne gledališke jezike. Njegov prvi institucionalni projekt je bila uprizoritev Neznanec v Mestnem gledališču ljubljanskem (r. Barbara Hieng Samobor, 2022). V gledališču MGL je nastopil še nekajkrat, in sicer v uprizoritvah Zahodni privez (r. Janusz Kica, 2023), Kakor vam drago (r. Juš Zidar, 2024) in Čas za veselje (r. Anja Suša, 2024). Leta 2023 je z Jernejem Potočanom ustvaril avtorski projekt z naslovom Medtem ko mi Spotify po meri ustvarja playlist z naslovom Moodymix (Pekinpah, 2023). Trenutno deluje kot igralec in plesalec na svobodi, ob tem pa nadaljuje študij na AGRFT pod mentorstvom Tanje Zgonc na smeri Umetnost giba.

BiTeater je dolgoletni programski sklop Lutkovnega gledališča Ljubljana, ki je z leti delno menjaval svoj fokus, a bil ves čas zastavljen kot platforma za mlade gledališke ustvarjalce in jim ponujal možnosti za avtorski razvoj in kreativno ustvarjanje. Aktualne uprizoritve BiTeatra bolj fokusirano koreninijo v lutkovnem mediju, ki pa ga v LGL dojemamo v najširših možnih oblikah in idejah. Uprizoritve, nastajajoče v sklopu programskega sklopa BiTeater, bodo tudi v prihodnje zasnovane kot solo projekti oziroma uprizoritve z malim številom nastopajočih, ki pa so osrediščene v osrednji avtorski osebi mladega gledališčnika, ki je idejni vodja in (velikokrat) hkrati tudi nastopajoči v uprizoritvi. Ni pa nujno. BiTeater je programski sklop, ki spodbuja prihajajočo generacijo gledališčnikov, da vstopijo v svet lutk in lutkovnega ter v lutkovni uprizoritvi poiščejo lasten avtorski (režijski, igralski, likovni, kostumografski, scenografski, dramaturški …) lutkovni izraz.