Dežela žalostnih psov(k)

Aktualne uprizoritve BiTeatra:

410 kilometrov

Desetnica

Šolski zvezek

Medvedek Pu

Hiša iz pločevine

Dežela žalostnih psov(k)

Ustvarjalni proces uprizoritve Dežela žalostnih psov(k) se začne v majhni vasi, ki leži nedaleč od ne prav zares velikega mesta. Če sledimo cesti po Google Maps bomo videli, da je dan oblačen, a se, ko se sprehodimo mimo razpela na križišču, zjasni. S soncem obsijana stoji na robu vasi hiša. Pred njo prižgan avtomobil. Ker street view ne dopušča, da bi pokukali skozi okna, lahko samo slutimo, da na mizi še vedno čakajo pogrinjki, medtem ko na štedilniku v džezvi že vre voda. Prtljažnik avtomobila je natrpan. Dogovorjeni smo bili, da na pot krenemo zgodaj zjutraj, a kot se rado zgodi, se je jutro razvleklo in zapolnilo z raznoraznimi nujnimi opravili, zato se bomo odpravili v času kosila. Če bomo lačni, se bomo ustavili na poti in ob avtocesti nekaj na hitro prigriznili. Tako se začne potovanje dveh teles – mame in sina – ter molka, ki bdi med njima kot tesen objem.

Iz te predpostavke se rodijo sanjska krajina, zemljevid odraščanja in postojanke, ki nas peljejo vedno globlje na sam začetek tega arhetipskega odnosa v poskusu razumevanja tišine.

Mama in sin sta vlogi, ki ne obstajata neodvisno druga od druge. Mama sinu nikoli ne more biti znanka, kolegica, sodelavka, vzornica ali prijateljica, ne da bi mu ob tem bila tudi mama. Tako kot mama to postane, ko v njeno življenje vstopi otrok. Prav tako so brezupne sinove težnje po tem, da bi bil s svojo mamo enakopraven, da bi se z njo srečal samo kot človek s človekom, in sin nikoli v svojem življenju ne bo postal mama. Njun odnos je v samem izhodišču zaznamovan z družbenimi konvencijami, pričakovanji drugih in predvsem patriarhalno urejenim svetom, ki ustvarja nedosegljiv ideal ženske in moškega oziroma mame in sina. Odtisi umazanega sveta so vpraskani na dve nedolžni telesi, madeži ali materina znamenja. Vprašanje je, ali sta idealu lahko kos. Vprašanje, ali mu je kdorkoli lahko kos oziroma ali sploh obstaja zato, da bi ga kdorkoli dosegel.

Ker v Deželo žalostnih psov(k) vstopimo s sinom, je naša perspektiva lahko široka ravno toliko, kolikor je široka njegova. Horizont se zariše, ko sin ne more govoriti namesto svoje mame, saj bi bila vsakršna izrečena resnica v njenem imenu le sinova samoprevara oziroma navadna laž. Zato je to potovanje po otroških spominih, zastrašujočih fantazijah in notranjih občutjih, ki v gledališču lahko postanejo plastični, otipljivi, prisotni. Predmeti postanejo nosilci občutkov, fizična upodobitev neizrečenega. Njihova materialnost, teksture, zvoki, oblike razkrivajo odnos, ki ni kičasto mehek in nežen, temveč v sebi skriva grobost, jezo in pridušeno renčanje dveh psov, ki bi se na vsak način želela osvoboditi svojih okovov, a vedno znova pristaneta na isti točki, soočena drug z drugim. Upamo, da vsakič odškrtneta malo več razumevanja, malo več potrpljenja in malo več sprejemanja. Morda nekoč nekje pomirjena v védenju, da čeprav si ne moreta biti ista, so lahko isti izvori njunih ran in bolečin. Vso oprano perilo, vse pospravljene sobe, vsa pojedena kosila in dve osebi, ki nista čisto prepričani, ali je to slika življenja, kakršno bi si želeli živeti.

V iskanju teh sorodnosti se v Deželi žalostnih psov(k) izrišejo institucije, ki so neobhodne na našem potovanju z mamo in sinom. Prva in najbolj osrednja je družina, heteronormativna in biološka družina, ki pomeni zarjavelo in zadušljivo kletko, v kateri se zdi nemogoče iztrgati se iz vnaprej začrtanih vlog. Mama je na družino priklenjena in prisiljena zavzemati vlogo skrbnice, ki naj bi ji navkljub vsemu težkemu delu, ki ga dolžnosti te vloge zaobjemajo, prinašala največji, če že ne edini užitek. Onkraj družinske hiše pokrajino zamejuje država oziroma domovina, ki nadalje določa odnos med mamo in sinom. Določa jezik njunega odnosa, ki je vedno materni jezik. Besede, s katerimi lahko drug drugemu kaj povesta, in predvsem besede, ki si jih ne smeta izreči, ki bodo drugega vedno samo poškodovale. Je kaj čudnega, da se ob tako majhnem besedišču najraje zatekata v molk? V to najbolj čisto obliko sobivanja, ko ni nobenega dvoma o nevidnih nitih, ki povezujejo dve utripajoči srci, tudi če se lahko stkejo kot sklenjeni prsti le ponoči, ko družina in država spita in nihče drug ne vidi, kaj počneta mama in sin. Nadpomenka državi in družini sta v našem okolju devica Marija in Jezus Kristus, najbolj znana mama in sin, najboljši približek idealu. Odbijajoči cerkveni zvonovi, postojanke na poti do oltarja, križev pot na Golgoto so tako še ena od ovir ali poti, po kateri se sprehajata. Podroben pogled na ta krščanski ideal izpostavlja dvomljivo naravo ideala, ki je postavljen v ta odnos. Njegovo prepletenost z drugimi družbenimi institucijami: »Ker sem torej tvoj, o dobra Mati, varuj me, brani me kakor svojo last in posest.« Marija v Svetem pismu ne pove prav veliko, ne izvemo, ali ji je bilo okej, ko ji je angel Gospodov oznanil, da bo rodila Jezusa, ne da bi jo pred tem vprašal, ali je to nekaj, kar jo v življenju sploh zanima. Ne izvemo, kako je bilo tistega daljnega leta 0 videti njeno rojevanje, kako se je ob tem počutila, še manj, kako je bilo videti njeno otroštvo ali njeno rojstvo. Danes nam ostajajo le neštete reprodukcije te popolne mame, ki jih lahko nosimo okrog vratu, na ključih, svečah, izvezemo na zavese ali na podstavke za kozarčke. Takisto za njenega sina. Neskončne reprodukcije krivde, da nismo in ne bomo dovolj. Vendar se v ustnih votlinah obeh, mame in sina, tu in tam znajde molitev v upanju, da lahko obstaja v čisti veri in ljubezni odtujena pozivom k sovraštvu in nasilju, ki ga reproducira njena institucionalizirana oblika.

Dežela žalostnih psov(k) je tudi zgodba o razlikah in podobnostih dveh teles. Njunega spreminjanja v trajanju. Staranje in biološke spremembe, ki materinstvu odvzamejo določene procese in atribute. Odraščanje in biološke spremembe, ki sinovstvu odvzamejo določene nedolžnosti. Glas, ki se poglablja, in koža, ki se guba. Lasje, ki sivijo, in hrbta, ki se ukrivljata. Ves ta čas, ki se vpisuje v dlani. Dlani, ki so prvič zazibale dojenčka ali se oklenile materinih prsi. Dlani, ki so pospremile v svet in dvignile k oblakom. Dlani, ki pogladijo nagubano čelo in lase. Dlani, ki pitajo. Dlani, ki dajejo in jemljejo. Ti dve telesi, ki se v tem gledališkem popotovanju izražata v gestah prihajanja in odhajanja. Vsak pomah ima svoj odmah, vsak zamah ustvarja pomen, ki ga ne ena ne drugi ne zmoreta v popolnosti nadzorovati. Lahko se nagneta v objem, a utegneta drug drugega zadušiti. Kličeta drug drugega, a nobenega zagotovila ni, da se bo kdorkoli javil. Nekaj žalostnega je v tem, da drug drugega nikoli ne moremo do konca uloviti, in morda moramo ravno zato toliko bolj ceniti trenutke, ko se vsaj za hip dotaknemo.

Ko prispemo na cilj, se spet znajdemo v majhnem mestu. Ob morju. Sedemo v kavarno in si naročimo kavo. Spremenjeni smo in zadovoljni v mestu, ki je zadovoljno s tem, da se ne spreminja. Tukaj se začenja naša žalost. Tukaj se začenja Dežela žalostnih psov(k).