Ples v kamnu

I.

Kaj delajo besede

v tej predstavi, v kateri nastopajo kamni?

V tej predstavi

ne gre za vprašanje, kaj rečejo besede o kamnih,

gre za vprašanje, kaj rečejo kamni o besedah.

Ne, kako pridejo besede do kamnov,

ampak kako pridejo kamni do besed.

Besede in kamni imajo očitno nekaj skupnega.

Včasih rečemo, da je nekaj rečeno lapidarno.

To pomeni tako, da bi bilo lahko vklesano v kamen.

Tudi najstarejša ohranjena pesem, napisana v tem mestu,

v mestu, ki je bilo na mestu tega mesta,

je napisana v kamen. Napisal jo je neki suženj

svoji sosužnji. Vidite jo v Narodnem muzeju.

Tudi France Prešeren je svojo poezijo

razumel kot delo sužnja, ne delo gospodarja;

v nekem sonetu se primerja s »črnimi Afrikani« v Ameriki.

Ta sonet se v šolah ne omenja.

Nekoč so v šolah pisali na kamnite tablice. Na skrilavec.

Danes nekateri pravijo, da je informacij preveč,

da smo preveč bombardirani z njimi.

Ampak tudi te informacije v glavnem prihajajo iz kamna.

Namesto klesanja v kamen

je danes fluidnost. Ampak tudi fluidnost

je iz kamna. Vsi prenosi informacij na različnih elektronskih napravah

se prenašajo preko tekočih kristalov. Ki so kristali kamnov.

Vsa ta fluidnost je potegnjena iz kamna.

Kamni so hitri, pravi Leja Jurišić,

ki z njimi gleda predstavo.

Lapsus: hotel sem napisati »ki z njimi dela predstavo«,

ampak Leja je dejansko napisala predstavo, ki so jo gledali kamni.

Vi, ki gledate kamne,

kamni vas gledajo.

Oni delajo to predstavo.

V tej predstavi

ne gre za vprašanje, kaj rečejo besede o kamnih,

gre za vprašanje, kaj rečejo kamni o besedah.

Ampak zakaj bi morali karkoli reči?

Sanje delajo z besedami kot s stvarmi.

In tudi katerokoli živo bitje lahko okamni ali okameni.

Ampak Mak Dizdar v svojem Kamnitem spalcu govori,

da se moramo odkameniti.

Katerokoli živo bitje se lahko odkameni.

Katerokoli živo bitje se lahko rodi iz kamna.

II.

Kamen

je bil že v osrčju najbolj legendarne, najbolj kultne,

najbolj ikonične slovenske lutkovne igre,

ki ima naslov Zvezdica zaspanka.

Tam je šlo za to, kako se kamen

v razbojnikovih prsih

spremeni v živo srce.

Kako kamen oživi.

V tej predstavi pa poskušamo

prepoznati življenje v kamnu.

V kamnih.

In v tej predstavi se kamni

ne srečujejo samo z ljudmi,

ampak tudi z besedami.

In zato se ves čas zastavlja vprašanje,

kaj besede lahko pomenijo kamnom.

Ko se to vprašamo,

lahko človeške besede izgubijo ves svoj smisel.

Če pa vzdržijo,

lahko dobijo neverjetno moč.

III.

Če pridejo kamni v lutkovno gledališče – ali postanejo lutke?

Če pridejo kamni v gledališče objektov – ali postanejo objekti?

So kamni v tej predstavi objekti?

Kaj pa, če so subjekti?

Lahko rečemo: »Gledališče kamnov je gledališče subjekta.«

To zveni zanimivo, ampak precej nesmiselno,

čeprav je Slavoj Žižek nekoč rekel, da bi se,

če bi se moral v nekaj reinkarnirati,

hotel reinkarnirati v kamen.

Gledališče kamnov je gledališče kamnov.

Gledališče kamnov je gledališče kamnov.

Gledališče kamnov je gledališče kamnov.

Kdo koga gleda?

Pablo Neruda pravi v svoji pesnitvi Canto general:

»Nikogar ni. Glejte kamne.«

Leja Jurišić je to nekoč hotela obrniti.

Naredila je predstavo, v kateri so bili kamni gledalci.

Gledali so njeno predstavo.

Ampak kamni so v lutkovnem gledališču od nekdaj.

Volk in sedem kozličkov – tam na koncu

volku v trebuh zašijejo kamne.

Zdaj pa smo med kamni.

IV.

Govorimo tudi o kameni dobi.

O tem, da so ljudje oziroma ljudje in njihovi predniki

šest milijonov let živeli v kameni dobi.

Tako jo imenujemo zato,

ker so od ljudi iz tistega časa ohranjena kamnita orodja.

Uporabo orodij so dolgo imeli za tisto,

kar razlikuje ljudi od živali.

Veliko pozneje so odkrili, da podobna orodja,

kot so jih uporabljali ljudje v starejši kameni dobi,

lahko uporabljajo tudi šimpanzi.

Toda iz starejše kamene dobe je ohranjeno tudi slikarstvo,

ki je popolno.

Nobeno človeško slikarstvo ni boljše od slikarstva iz kamene dobe.

Poslikave v jamah, ki so se ohranile,

niso stare šest milijonov let,

so pa stare na primer 30.000 let.

To je najboljše možno slikarstvo.

To je najboljša možna umetnost.

Ideja o napredku je v umetnosti nesmiselna.

Djuna Barnes je o sebi govorila

kot o ženski iz starejše kamene dobe.

In imela je prav.

Ko gledamo poslikave iz starejše kamene dobe,

na primer tiste v Chauvetovi jami,

smo lahko presenečeni nad totalno fluidnostjo.

Lahko bi celo rekli,

da so ljudje takrat že poznali film.

Neki strokovnjak za slikarstvo

je, ko je gledal poslikave iz Chauvetove jame,

stare 30.000 let,

priznal, da o njih ne vemo v bistvu ničesar.

Ne vemo v bistvu ničesar, a na njih vidimo vse.

Vidimo na primer tudi,

da je bila družba teh ljudi popolnoma drugačna od naše.

Iz načina, kakšna so razmerja med živalmi, upodobljenimi

na stenah Chauvetove jame,

in iz razmerja med temi živalmi in stenami jame,

lahko jasno vidimo,

da ljudje, ki so to slikali,

niso poznali zasebne lastnine.

V.

Tudi partizani so gledali kamne,

gledališče kamnov.

Bogdan Osolnik mi je pripovedoval,

kako je bilo v partizanih na Bazi 20,

glavni bazi Centralnega komiteja Komunistične partije

Slovenije in Izvršnega odbora

Osvobodilne fronte.

Ob barakah v gozdu

so bili kamni,

skale, ki so gledale iz tal.

In partizani, ki so bili tam,

so zvečer sedeli pred barakami

in razpravljali,

ampak najbolj magični so bili kamni.

Partizani so gledali kamne,

ki so ponoči ob ognju dobili magične sence,

bili so popolnoma magični.

Najčudovitejše od vsega tam, je rekel Bogdan Osolnik,

so bili ti kamni.

In to, kako so partizani gledali te kamne.

Rojstvo revolucije iz duha kamna.

Rojstvo revolucije iz duha kamna.

Rojstvo revolucije iz duha kamna.

Še zdaj so tam tisti kamni,

Tiste skale, ki gledajo iz tal.

Metka Krašovec pa mi je pripovedovala,

kako je po vojni na Brionih Koča Popović,

nadrealist, ki je v času partizanske revolucije

postal poveljnik legendarne Prve proletarske brigade,

puščal ljubezenska sporočila

za neko žensko, ki jo je ljubil na skrivaj,

pod kamni.

VI.

Vsekakor je to ples.

Neka kratka pesem Jureta Detele se glasi:

»Bodi v kamnu, magični ples,

prišle so sanje, odzgoraj,

selijo se misli!« 

Kamen običajno dojemamo kot nekaj neživega in nepremičnega,

ta predstava pa poskuša odkriti ples, ki je v kamnu,

in raziskuje, kako se ta ples

lahko povezuje s sanjami in mislimi.

Ples v kamnu

poskuša odkriti življenje v samem kamnu,

ne da bi bilo treba kamen spreminjati. 

S tem je na sledi tistemu,

o čemer je v enem od svojih sonetov

pisal Michelangelo Buonarroti:

da nima dober kipar nobenega koncepta,

ki ne bi bil že vsebovan v kamnu.

Ampak ta predstava kamnov ne kleše.

Kamnov ne uporablja kot material.

Če hočemo biti soplesalci plesa, ki je v kamnu,

moramo sami sebe odkameniti.

VII.

Omeniti pa moramo še Piera Paola Pasolinija.

Nekaj dni po premieri te predstave bo petdeseta obletnica njegove smrti.

Pasolini je neskončno ljubil realnost.

In realnosti v njeni kompleksnosti in protislovnosti

brez dialektične razrešitve 

ni morda nikjer opisal bolj neposredno

in bolj lapidarno

kot v nekem opisu kamna.

V opisu kamna iz romana Nafta.

V ta kamen se je spremenil od Boga-Hudiča prevarani svetnik,

ki je padel s tretjega neba:

»Neskončna raznolikost njegovih blagih barv ustreza neskončni raznolikosti snovi, a nobene od njih v resnici niso prepoznali, kajti vsak mineral ima protislovne lastnosti, tako v odnosu do samega sebe kakor tudi v odnosu do drugih mineralov, s katerimi je pomešan oziroma iz katerih je sestavljen: v tistem kamnu ni bilo mogoče ločiti tistega, kar se je zdelo dragoceno, od tistega, kar se je zdelo brez vsake vrednosti ali celo strupeno; do danes ni bilo mogoče opredeliti njegove nedostopnosti za analize in popolne protislovnosti […]«

In še to: Pasolini je v otroštvu

preživel malo manj kot leto dni

v današnji Sloveniji, v Idriji.

In to je nanj zelo vplivalo.

In prav posebej so nanj vplivali kamni.

Resnični kamni so od tam.

V tekstu Ura in petdeset minut od New Yorka Pasolini pravi:

»Čutim vonj dolinic brez trave.

Nikdar ne bi bil svečenik,

izsiljevalec, ki kriči kot razodetja

pojme, razumsko skupne njegovemu krogu:

zato jaz ne vidim kamnov in skal kot ideogramov.

Vidim resnične kamne, tiste iz gorá Idrije.«

Martina Maurič Lazar je proces s kamni v nekem trenutku imenovala svetišče asociacij.

Gašper Malnar je presenečeno ugotovil, kako lahko se je zaljubiti v kamne.

Alenka Tetičkovič je kot majhna deklica za darilo dobila bonboniero. Čokoladne bonbone je jedla samo ob posebnih priložnostih in je z njimi zelo varčevala. Enkrat je odprla bonboniero in vzela iz nje čudno težak bonbon. Odvila ga je in notri je bil kamen. Tako je bilo tudi z vsemi preostalimi bonboni. Brat ji je nato pojasnil, da se čokoladni bonboni spremenijo v kamne, če jih ne poješ dovolj hitro.

Izkazalo se je, da je Rok Kunaver za predstavo nepogrešljiv. To je bilo jasno sicer že na samem začetku zaradi njegovega imena Ro(c)k. 

Mia Skrbinac je v predstavo pripeljala odkamenitev Maka Dizdarja.

INTERVJU Z REŽISERKO LEJO JURIŠIĆ