Gugalnica

Besedilo Gugalnica je napisal slovenski pisec radijskih iger in mladinskih dramskih besedil Frane Puntar, za uprizoritev pa je poskrbel režiser Edi Majaron. Predstavo so prvič igrali že leta 1978, barvito in karikirano podobo lutk za to uprizoritev pa je oblikoval hrvaški likovni umetnik Zlatko Bourek, ki je v slovenskem prostoru sicer večinoma ustvarjal lutkovne podobe za odraslo občinstvo. Letos so predstavo v Lutkovnem gledališču ponovno oživili znotraj programskega sklopa Lutkoteka, lutke, ki jih vidimo v predstavi, pa so malo povečane kopije originalnih lutk, ki jih danes hrani Lutkovni muzej LGL.

Na tej povezavi lahko dostopate do arhiva lutkotečnih predstav.

Predstava govori o deklici, ki jo medved na gugalnici zaguga najprej v deželo veselih škratov Skakačev, ki pojejo same vesele pesmi in se ves čas smejijo, nato pa v deželo škratov Nosačev, ki nenehno tarnajo, se razburjajo in si prepevajo žalostne pesmi. Deklica se guga sem in tja med obema deželama, in ko se guga, se tudi njeno razpoloženje spreminja iz vedrega v otožno.

• Kdaj ste vi veseli in nasmejani?

• Ste kdaj tudi žalostni ali pa nejevoljni?

• Smo ljudje samo veseli ali žalostni ali se kdaj počutimo tudi nekako vmes?

• Kaj pa storite, če je kdo od vaših bližnjih slabe volje? Kako ga poskusite razvedriti?

• Ali vam je bila predstava všeč?

• Kaj se vam je najbolj vtisnilo v spomin?

• Vam kakšen del predstave ni bil všeč? Zakaj?

• Se spomnite katere od pesmi, ki so jih peli škratje?

• Kdo vse je nastopil v predstavi? Se spomnite njihovih imen?

• Poskusite povzeti vsebino predstave. Kaj vse se je zgodilo deklici?

• Kako pa se je predstava končala?

• Kaj nam ta predstava sporoča?

• Kako se je spreminjala svetloba v predstavi? Kateri dve barvi smo videli?

• Kakšne pa so bile lutke? Koliko jih je bilo? Opišite, kako so bile videti, so si bile vse podobne med seboj? Kako so se premikale, jim je pri tem kdo pomagal?

• Kaj mislite, zakaj je deželo veselih škratov predstavljala rdeča barva, deželo žalostnih pa modra? Kaj lahko pomenijo različne barve?

• Kako so oblečeni ljudje, ki animirajo lutke? Kaj mislite, zakaj so v temnih barvah? Se spomnite, koliko jih je nastopilo?

• Izberite si eno od lutk iz uprizoritve in jo opišite. Kako je oblečena, kakšne oblike je njena glava, kako se premika in kako govori?

Na tej povezavi si lahko ogledate prispevek otroške poročevalke Neli, ki se je pozanimala, kako pod spretnimi prsti in z bujno domišljijo nastajajo lutke. 

Marionetne lutke so lutke na nitih, animatorji pa jih upravljajo s posebnim vodilom. S potegom niti lutke premikajo roke in noge, obračajo glavo, včasih tudi zapirajo in odpirajo oči. Kompleksnejše lutke imajo tudi do 40 niti, zato marionete med lutkarji veljajo za eno najzahtevnejših lutkovnih tehnik. Marionetne lutke (najpogosteje) izdelajo iz lesa v lutkovni delavnici.

Kako nastane marioneta?
Najprej likovnik nariše skico.
Kipar iz lesa oblikuje njene različne dele.
Lutkovni tehnolog te dele spoji med seboj.
Šivilja lutkam sešije obleko.
Slikar lutko pobarva.
Lutkovni tehnolog jo naveže na niti.
Igralec oživlja marioneto s posebnim vodilom.

Marioneto izdelajo lutkovni tehnolog, kipar, slikar in šivilja. Zahtevnejšo marioneto izdelujejo v lutkovni delavnici več kot 150 ur.

Na tej povezavi si lahko ogledate, kako so nastajale lutke za uprizoritev Mala čarovnica, ki je tudi marionetna predstava. 

• Ali ste morda že gledali kakšno uprizoritev s podobnimi lutkami? Katero?

S pomočjo posnetka na tej povezavi lahko tudi sami izdelate preprosto marioneto. 

Marionete animatorji pogosto animirajo s pomočjo posebnega mostu, ki ga imenujemo kar marionetni most. Uporabljajo ga tudi animatorke in animatorji v uprizoritvi Mala čarovnica.

Na tej povezavi si lahko ogledate posnetek iz oddaje Firbcologi, v kateri so obiskali najvišji marionetni most Lutkovnega gledališča Ljubljana.

Deklica se je na gugalnici gugala sem in tja, iz ene dežele v drugo in spet nazaj, in podobno se lahko spreminja tudi naše razpoloženje. Spremeni se celo večkrat v dnevu, takšno nihanje razpoloženja pa je še najbolj podobno nihanju gugalnice, na kakršni se je gugala deklica. Vendar se naše razpoloženje običajno ne spreminja samo iz veselega v žalostno, to sta samo dve skrajnosti. Naša čustva se lahko spreminjajo tudi po celi lestvici vmes, lahko smo tudi jezni, zmedeni, razočarani in še veliko drugih stvari, najpogosteje pa pravzaprav čutimo več stvari hkrati. Hkrati pa se naše razpoloženje ne spreminja vedno tako hitro, kot se je lahko iz ene skrajnosti v drugo zagugala deklica. Na spremembe v tem, kar čutimo, lahko vplivajo neki zunanji dogodki ali pa drugi ljudje, včasih pa so čustva odvisna tudi od nas samih in naših notranjih procesov.

• Pogovorimo se tudi o tem, kakšni dogodki lahko v nas sprožijo spremembe razpoloženja.

Modri škratje so nesrečni in se jezijo, rdeči škratje so razgrajaški in glasni, nič od tega pa na deklico ne vpliva dobro. Ko s čustvi pretiravamo v katerokoli smer, to ni dobro, tudi če so to vesela in razigrana čustva. Ključ je v zmernosti, v kombinaciji celotnega spektra naših občutenj. Šele ko se deklica zaguga iz vesele dežele v žalostno in obratno, lahko vidi, kako različna so si lahko njena razpoloženja med seboj in kako jih lahko usklajuje. Zato se tudi odloči enega izmed veselih škratov peljati k žalostnim in enega od žalostnih k veselim. Enako tudi mi prav zaradi celotnega spektra stvari, ki jih doživljamo, lahko prepoznavamo različna čustvena stanja, zaradi žalostnih trenutkov zares cenimo vesele in zaradi veselih zmoremo v žalostnih razvedriti sebe ali pa koga drugega.

Sporočilo predstave pa ni, da bi bili eni škrati dobri in drugi slabi, in prav tako tudi čustva niso dobra ali slaba. Je že res, da se ob nekaterih čustvenih stanjih počutimo prijetneje kot ob drugih, vendar ena brez drugih ne obstajajo. Prav je, da si dovolimo občutiti celoten spekter čustev in nič ni narobe, če smo kdaj tudi potrti. Zato svoja čustva bolje opišemo tako, da govorimo o pozitivnih in negativnih čustvih.

• Poskušajte našteti čim več čustev, ki jih poznate. V kakšni situaciji se tako počutite? Če gre za negativna čustva, kaj naredite, da se spet razvedrite?

Poskusite našteti vse poklice, ki se ukvarjajo s snovanjem lutkovnih uprizoritev.

Režiser/režiserka
Oseba, ki snuje ter vodi umetniško in tehnično podobo uprizoritve. Je oseba, ki določi, kako se bodo igralke in igralci na odru premikali, kakšno bo sporočilo uprizoritve. Ponavadi je to tudi oseba, ki nosi največ odgovornosti.

Dramaturg/dramaturginja
Oseba, ki sodeluje pri snovanju in nastajanju posamezne uprizoritve ter je pomembna sogovornica drugim sodelujočim. Med procesom nastajanja uprizoritve deluje kot svetovalec in kot nekakšno kritiško oko uprizoritve. Ponavadi tudi pripravi besedilo za uprizoritev (besedila je treba pogosto skrajšati, saj bi bile uprizoritve drugače predolge).

Animator/animatorka
Oseba, ki nastopa na odru z lutko. Z vodenjem in navadno tudi govorom lutke ali predmeta ustvarja vtis njune živosti in gibanja.

Scenograf/scenografka
Oseba, ki pripravi umetniški prostor za uprizoritev. Gre za osebo, ki določi, kako bo videti prostor, v katerem bodo nastopale lutke, s kakšnimi mehanizmi se bo spreminjal in kakšen bo na pogled. Ta prostor in njegovo zasnovo imenujemo scenografija.

Avtor/avtorica likovne podoba
Oseba, ki zasnuje vizualno in tehnično podobo lutk, ki se uporabijo v predstavi. Na podlagi skic, ki jih pripravi avtor/avtorica likovne podobe, lutkovni tehnolog/lutkovna tehnologinja in lutkovni mojstri lutke izdelajo.

Kostumograf/kostumografka
Oseba, ki pripravi oblačila oziroma kostume za nastopajoče. Gre za osebo, ki določi, kakšni bodo kostumi, iz katerih materialov bodo narejeni in kaj bodo sporočali. V lutkovnih uprizoritvah animatorji pogosto niso vidni, zato ne nosijo posebnega kostuma. Namesto kostuma navadno nosijo črna oblačila, ki jih naredijo manj vidne. Zasnovo kostumov imenujemo kostumografija.

Lutkovni tehnolog/lutkovna tehnologinja
Oseba, ki tehnično načrtuje in običajno tudi izdeluje lutke na podlagi likovne zasnove/podobe.

Avtor/avtorica glasbe
Oseba, ki ustvari glasbo za uprizoritev.

Oblikovalec/oblikovalka svetlobe
Oseba, ki ustvari svetlobno podobo uprizoritve in določi, kje bodo postavljene luči in kako močno bodo osvetljevale različne prizore.

Scenski mojster/scenska mojstrica
Oseba, ki pred vsako ponovitvijo uprizoritve pripravi oder, postavi scenografijo in ob koncu oder tudi pospravi. Pogosto nastopajočim pomaga tudi med uprizoritvijo.

Lučni tehnik/lučna tehnica
Oseba, ki pripravi, namesti in sproža odrsko razsvetljavo. Luči oziroma reflektorje pogosto upravlja s kontrole plošče.

Zvočni tehnik/zvočna tehnica
Oseba, ki zvočno opremi uprizoritev in s kontrolne plošče med uprizoritvijo predvaja zvočne efekte in glasbeno podlago. Skrbi tudi za mikrofone in zvočnike, kadar so v uprizoritvi prisotni.

Vodja predstave
Tudi inspicient/inspicentka, je oseba, ki celostno skrbi za uprizoritev. Ko režiser/režiserka konča svoje delo, je inspicient/inspicientka tisti/tista, ki skrbi za to, da uprizoritev poteka tekoče.

Lektor/lektorica
Oseba, ki skrbi za jezik in govor v uprizoritvi. Igralke in igralce opozarja, če katero besedo naglasijo narobe, in jim pomaga pri izgovarjavi, narečjih, slovnici.

Poklicev v gledališču je še veliko več. Na tej povezavi najdete kviz Slovenskega gledališkega inštituta, v katerem lahko spoznate še nekaj gledaliških poklicev.