Premiere 2025/2026

Kje je Nekje drugje?

Ena najuspešnejših predstav našega gledališča je Nekje drugje, maja 2017 je pod režijsko taktirko Tina Grabnarja prvič »ugledala luč« v Tunelu LGL, ki je bil med vojno tudi zaklonišče med bombardiranji. To pomlad je bila odigrana dvestotič, ponovno na izvirnem prizorišču, čeprav ugotavljamo, da je tako častitljivo številko pridelala pretežno na tujih prizoriščih in je bila v Sloveniji igrana manj. Zato bi bilo lahko vprašanje, »kje je Nekje drugje?«, mišljeno tudi kot – kje ta teden gostuje predstava. V trenutku, ko to pišem, se ponovno vrača iz Švice, saj jo prvakinja gledališča Asja Kahrimanović že dobra tri leta interpretira tudi v nemškem jeziku in je zato festivalski hit za nemško-govoreča okolja. V zadnji sezoni se je nemški različici pridružila še francoska in ne dvomim, da bo tudi ta raznežila srca gledalcev na Zahodu. Po vsakem uspehu predstave smo veseli, a obenem vedno znova otožno ugotovimo, da nam je žal, da je še vedno – vsakič znova – tako aktualna.

V prihajajoči sezoni jo uvrščamo med izpostavljene predstave naše ponudbe, tako bi jo radi bolj približali tudi domačemu občinstvu, katerega največji delež so šolske skupine. 

Skrivnost uspeha Nekje drugje je preprosta, predstava ustvari močan čustven odziv predvsem zaradi pozicije pripovedovalke – gre za zgodbo o vojni in begunstvu skozi oči otroka. »Nekje drugje« je bilo torej izvorno lahko tukaj, kamor je deklica Mina pribežala, saj smo želeli s predstavo najmlajšim predvsem pojasniti, kdo so begunci, ki so prihajali v Evropo, da so to običajni ljudje – tudi otroci, ki so živeli pred vojno podobno kot oni. A že takrat bi lahko odgovorili, da je »nekje drugje« tudi vojno območje, od koder je Mina prišla. Zagotovo povsem drugače gledamo predstavo, če je vojna na drugem delu sveta, manj prijetno pa je, če se nam geografsko približa. A vseeno ne smemo nasesti strašenju in varnostnim pleteničenjem politikov in zato na tem mestu poudarimo, kar je bistveno sporočilo predstave: Vojna je zlo! In oboroževanje je pogoj zanjo! Vrednote za kulturo oziroma družbo miru, razumevanja in sožitja so poleg estetskih prvin bistvena sestavina gledaliških predstav za odraščajoče občinstvo. Želimo si, da bi bili kakovostnega gledališča deležni vsi otroci na svetu. 

V sezoni, ki prihaja, se bomo še dodatno potrudili, da bomo v čim večji meri na voljo vsaj slovenskim. Prisrčno vabljeni!

Uroš Korenčan, direktor LGL

Nujnost ustvarjanja gledališča za otroke v času, ko so genocidne smrti otrok politično in medijsko normalizirane

Skoraj sem že začel pisati običajen uvodnik, v katerem bi opisal vsebinsko raznovrstnost uprizoritev za otroke in žanrsko raznolikost premier za mlade, ki jih bomo odraščajočemu občinstvu predstavili v prihajajoči sezoni 2025/26, a sem zastal. Misel je, kot se mi to pogosto zgodi v teh dneh, skočila drugam, k otrokom drugje.

V zadnjih mesecih pogosto pred predstavo gledam polno dvorano zvedavih glavic v dvoranah Lutkovnega gledališča Ljubljana, kako nestrpno čakajo na začetek predstave, in se vsakič znova zdrznem, ko pomislim, da bo tistega dne, na nam precej bližnjem koncu Zemlje, pod izstrelki končalo svoja kratka življenja podobno število njihovih vrstnikov. Živimo v času, ko vodene granate (in ne pozabimo: za vsako izmed njih ždi odrasel človek) vsak dan pobijejo nešteto otrok ali pa jih nepovratno ranijo na vse mogoče fizične, socialne in psihične načine. Živimo na planetu, na katerem ozdravljive bolezni, lakota in podobno nepredstavljive posledice vojaške obkolitvene doktrine brez milosti kosijo med najmlajšimi in najranljivejšimi. Morda so pred tem za kakšen dan »srečno« preživeli smrtonosni jekleni dež, a že v naslednjem jim ni uspelo pobegniti humanitarni in sanitarni katastrofi, ki jo ustvarja vse obsodbe in kaznovanja vredna genocidna politika. In kot si naše otroške predstave, katerih sedeži v dvoranah so polni življenja veselih otrok, sledijo iz dneva v dan, se zdi, da si poročila z vojnih območij, ki v neskončnost ponavljajo nepredstavljivo visoke številke otroških žrtev, sledijo še bolj vztrajno. A razlika je vpijoča: ponovitve predstav izvabljajo igriv, glasen smeh, ponavljajoča se poročila pa tesnobno, grobno tišino. Si predstavljate otroško gledališče v tišini? Prazne sedeže? Brez otrok? Mrtvo tišino praznine? 

Zakaj v zaslepljenem svetu, ki s tako lahkoto pobija in poškoduje na tisoče otrok, delati zvedave predstave za najmlajše? Zakaj v tem grdem svetu, ki s tako lahkoto poroča o smrtih in ranah tisočih otrok, ustvarjati vizualno izzivalno gledališče za otroke? Zakaj v tako otopelem svetu, ki si z lahkoto zatiska oči, da čisto blizu nas umira cela generacija mladih, še ponujati otrokom vsebine, polne upanja?

Vsak otrok je pred vsem – otrok. In mrtva tišina v gledališčih za otroke ne sme postati naša politična in medijska normalnost.

Mare Bulc, umetniški vodja LGL